Jedro

Ravnanje tožene stranke je pomenilo le izvršitev odločitve lokalne skupnosti, saj je odločanje o poteku občinskih javnih poti v pristojnosti občine in ne v pristojnosti tožene stranke. Ker tožena stranka ni pristojna za odločanje o mestu poteka javnih poti in cest, se z izjavo tudi ni mogla veljavno zavezati, da bo javno pot uredila. Izjava zato ne spreminja opredelitve protipravnosti ravnanja toženke. Ravnanje toženke temelji na planskih aktih občine ter gradbenemu dovoljenju upravne enote, zato ne more biti protipravno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta zahtevala plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja tržne vrednosti njune nepremičnine parcelna št. ... k. o. ... in zaradi upada števila gostov, ki so prenočevali pri njima. Zatrjevala sta, da jima je škoda nastala zaradi oteženega dostopa do nepremičnine, saj je tožena stranka prejšnjo pot zasula ter jo nadomestila z novo potjo, ki pa ne poteka po enaki trasi kot prejšnja.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja protipravnosti ravnanja toženke kot ene izmed predpostavk odškodninske odgovornosti. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnika vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da nista uveljavljala škode zaradi motenja posesti, temveč škodo zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnine zaradi oteženega dostopa do nje. Postavila sta določen in sklepčen zahtevek ter navedbe v zvezi z njegovo višino, predložila sta tudi izvedensko mnenje, iz katerega izhaja višina škode, ki jima je nastala. Dogovor iz leta 1979 ni temelj za odškodninski zahtevek, je le dokazno sredstvo, s katerim tožnika dokazujeta, da je bil med pravdnima strankama dosežen dogovor glede ureditve poti do njune nepremičnine. Sodišči nižjih stopenj oteženega dostopa do nepremičnine tožnikov sploh nista ugotavljali ter v zvezi s tem tudi nista izvajali dokazov. Sicer pa element protipravnosti ravnanja toženke niti ni pomemben, saj je tožnikoma škoda nastala pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ. Morebitna odsotnost elementa protipravnosti tako ne more biti razlog za zavrnitev odškodninskega zahtevka. Sodišče druge stopnje v zvezi s to navedbo ni reklo ničesar.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitek, da sta sodišči druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, je neutemeljen. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da tožena stranka ni ravnala protipravno, pritožbeno sodišče pa je temu stališču pritrdilo. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano pri preizkusu zmotne uporabe materialnega prava (tretji odstavek 370. člena ZPP), namreč izhaja, da sta zasutje makadamske poti, ki je potekala po parc. št. ... k. o. ..., in izgradnja nadomestne poti, ki jo lahko uporabljata tudi tožnika, temeljila na enotnem dovoljenju Upravne enote Novo mesto z dne 8. 11. 2001, na gradbenem dovoljenju istega organa z dne 7. 4. 2003 ter na Odloku o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta zgodovinsko jedro Dolenjske Toplice (Uradni list RS št. 40/2001 z dne 24. 5. 2001).

7. Status javnih cest določa Zakon o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC). Na podlagi prvega odstavka 3. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena tega zakona so občinske javne ceste v lasti občin. Javna cesta je tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenih z zakonom in drugimi predpisi (2. točka prvega odstavka 14. člena ZJC). Potek javne ceste se torej določi z aktom pristojnega organa, ki je v konkretnem primeru Občina Dolenjske Toplice. Z Odlokom o spremembah in dopolnitvah ureditvenega načrta zgodovinsko jedro Dolenjske Toplice je občina predvidela prenovo in dograditev bazenskega kompleksa ter ureditev njegove okolice, med drugim tudi zasutje prejšnje in izgradnjo nove poti, po kateri se dostopa do nepremičnine tožnikov. Ravnanje tožene stranke je pomenilo le izvršitev odločitve lokalne skupnosti, saj je odločanje o poteku občinskih javnih poti v pristojnosti občine in ne v pristojnosti tožene stranke. Ker tožena stranka ni pristojna za odločanje o mestu poteka javnih poti in cest, se z izjavo z dne 23. 2. 1979 tudi ni mogla veljavno zavezati, da bo javno pot uredila. Ta izjava zato ne spreminja opredelitve protipravnosti ravnanja toženke. Ravnanje toženke temelji na planskih aktih občine ter gradbenemu dovoljenju Upravne enote Novo Mesto, zato ne more biti protipravno. Sodišči nižjih stopenj sta tako tožbeni zahtevek pravilno zavrnili zaradi pomanjkanja ene izmed predpostavk civilnega delikta (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ, oziroma prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR).

8. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišči nižjih stopenj sploh nista ugotavljali oteženega dostopa do nepremičnine. Za obstoj odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ oziroma po prvem odstavku 154. člena ZOR morajo biti podani naslednji elementi: protipravnost ravnanja povzročitelja škode, nastanek škode, vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastankom škode ter odgovornost povzročitelja. Vse predpostavke morajo biti podane kumulativno, že neobstoj ene izmed predpostavk pa pripelje do zavrnitve odškodninskega zahtevka. Ker sta sodišči nižjih stopenj tožbeni zahtevek zavrnili zaradi pomanjkanja protipravnosti toženkinega ravnanja, se jima z nastankom škode ni bilo potrebno ukvarjati.

9. Res je, da sta tožnika določno opredelila obliko in obseg škode, katere nastanek zatrjujeta. Tožnika sta v postopku pred sodiščem prve stopnje predložila pred pravdo pridobljeno izvedensko mnenje, ki se skladno s sodno prakso upošteva kot trditev stranke, ki ga je predložila (prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 651/2005). V mnenju je razmejena škoda, ki naj bi tožnikoma nastala zaradi prestavitve ceste, in škoda, ki naj bi jima nastala zaradi upada števila gostov, ki so prenočevali pri njima. Dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki sta ga tožnika predlagala v postopku pred prvostopenjskim sodiščem, torej ni dokaz, na podlagi katerega bi tožnika šele postavila svoje trditve, temveč dokaz, ki sta ga predlagala zato, da bi njune navedbe potrdil. Prav tako imata revidenta prav, da nista zahtevala povrnitve škode, ki bi jima nastala zaradi motenja posesti nepremičnine, temveč sta vtoževala škodo v obliki zmanjšanja premoženja (manjša vrednost nepremičnine) in izgubljenega dobička (upad števila gostov). Kljub navedenemu pa to ne vpliva na pravilnost odločitve pritožbenega sodišča. Potrdilo je namreč pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane in da zato tožbeni zahtevek ni utemeljen.

10. Glede revizijskega očitka, da pritožbeno sodišče ni zavzelo stališča glede nastanka škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, pa revizijsko sodišče poudarja, da tožnika v postopku nista postavila ustreznih trditev, ki bi utemeljevale njun zahtevek na taki podlagi. Na podlagi tretjega odstavka 133. člena OZ oziroma tretjega odstavka 156. člena ZOR ni mogoče zahtevati povrnitev vsake škode, ampak le povrnitev škode, ki presega normalne meje. Protipravno namreč ni ravnanje povzročitelja škode in vsa škoda, ki s takim ravnanjem nastane oškodovancu, temveč je protipravna le tista škoda, ki presega določen tolerančni prag, ki ga je oškodovanec še dolžan prenašati. Oškodovancu mora torej nastati znatnejša škoda. Tožnika sta sicer zatrjevala, da jima je škoda nastala, vendar nista zatrjevala, da je ta škoda nad običajnimi oziroma normalnimi mejami. Revizijski očitki, da pritožbeno sodišče glede tega ni zavzelo stališča, zaradi pomanjkanja trditvene podlage na odločitev tega sodišča niso mogli vplivati.

11. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.