Jedro

Če del sodbe postane pravnomočen in tudi izvršljiv, je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan.

Čeprav je obsojenec neposredno izvršitev kaznivega dejanja, to je izpolnitev bianco menic, prepustil drugim, je dejanje, ki ga je odredil, štel za svoje (drugega je uporabil kot sredstvo, s katerim je dosegel želeno izpolnitev menic z izjavo, pomembno za pravna razmerja, pri čemer se je ob odreditvi izpolnitve bianco menic zavedal neupravičenosti izjave), zato je on storilec kaznivega dejanja (posebnega primera) ponarejanja listin.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 67/2006 z dne 25. 5. 2009, Z. Z. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ (točka A/I a in b sodbe), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke in nagrado pooblaščenk obeh oškodovancev ter sodno takso. Z isto sodbo je bil obdolženec po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe za poskus kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (dejanje opisano v točki B/I) in poskusa kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ (dejanje opisano pod točko B/II a in b sodbe). Višje sodišče v Celju je s sodbo I Kp 238/2009 z dne 2. 2. 2010 pritožbo zagovornika obsojenega Z. Z. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo obsodilni del sodbe sodišča prve stopnje ter obsojencu naložilo v plačilo sodno takso. Z isto sodbo je sodišče druge stopnje pritožbo okrožnega državnega tožilca glede dejanja, opisanega v točki B/II a in b prvostopenjske sodbe, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje; pritožbi okrožnega državnega tožilca glede dejanja, opisanega v točki B/I sodbe sodišča prve stopnje, pa je ugodilo in oprostilno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega Z. Z. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni del sodb nižjih sodišč (točka A/I.a in b izreka sodbe) spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe iz razlogov po 1. do 3. točki 420. člena ZKP ter iz razlogov po 1. do 4. točki 372. člena ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrže kot nedovoljeno. Meni, da kazenski postopek v predmetni zadevi še ni pravnomočno končan, saj sta oba očitka iz obtožbe povezana.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Glede na predlog vrhovnega državnega tožilca, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrže, je Vrhovno sodišče najprej preizkusilo, ali je zahteva dovoljena. Vrhovno sodišče je glede dovoljenosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti že v svoji odločbi I Ips 276/2006 z dne 17. 5. 2007 presodilo, da se po določbah prvega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo šele potem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan; da pa so poleg izjem, predpisanih v četrtem odstavku istega člena, mogoče tudi izjeme, ki jih zakon ni posebej predpisal, so pa nujne in logične. Zakon o kazenskem postopku posebej ne ureja dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v primerih, ko o obtožnici v združenem kazenskem postopku (zoper istega ali več obdolžencev) ni istočasno odločeno o vseh kaznivih dejanjih vseh obdolžencev (objektivna, subjektivna, mešana zveznost), ker je drugostopenjsko sodišče del sodbe sodišča prve stopnje razveljavilo in v tem delu vrnilo zadevo v novo sojenje. V takih primerih sodišče o zadevi ne more odločiti istočasno v celoti, torej o vseh kaznivih dejanjih in glede vseh obdolžencev, ampak se postopek v delu zadeve pravnomočno konča prej, drugi del postopka pa kasneje. Enak učinek ima odločitev pritožbenega sodišča na podlagi določbe šestega odstavka 392. člena ZKP, ko sodišče kljub pravilu iz prvega odstavka istega člena, lahko razveljavi le del sodbe, kadar so podani razlogi za razveljavitev le za del sodbe sodišča prve stopnje, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno celostno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe tako postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočni, praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker je izrečena pravnomočna kazenska sankcija in morebitne druge odločbe. Zato je v primerih, ko je del sodbe postal pravnomočen in tudi izvršljiv, šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan.

6. V obravnavanem primeru je sodišče druge stopnje potrdilo krivdorek in sankcijo za kaznivo dejanje posebni primeri ponarejanja listin po 1. točki 257. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ in oprostilni del sodbe sodišča prve stopnje glede poskusa kaznivega dejanja goljufije po drugem in prvem odstavku 217. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ, s čimer je ta del sodbe sodišča prve stopnje postal pravnomočen in tudi izvršljiv, oprostilni del sodbe glede poskusa kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku 244. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ pa je sodišče druge stopnje razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je ocenilo, da kakršnakoli odločitev o tem kaznivem dejanju ne bo vplivala na krivdorek in izrečeno sankcijo glede prvega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče pritrjuje taki oceni sodišča druge stopnje in ob ugotovitvi, da je kazenski postopek zoper obsojenca glede kaznivega dejanja po 1. točki 257. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ pravnomočno končan, šteje, da je zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti zoper obsodilni del izpodbijanih sodb dovoljena.

7. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe in da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

8. Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Z neobrazloženimi trditvami, da sta sodišči prve in druge stopnje obsojencu kršili ustavne pravice iz 2., 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave) ter določbe 1., 4. in 7. člena KZ, zagovorniki niso zadostili zahtevi po minimalni določenosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljenih kršitev. Enako velja glede zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da sodba nima odločilnih razlogov in so podana očitna nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov.

9. Vložnik zahteve trdi, da obsojenec ne more odgovarjati za očitano mu kaznivo dejanje, ker ni sam izpolnil menične golice, temveč je vse manjkajoče sestavine vnesla M. A., ki je razpolagala s potrebnimi finančnimi podatki. Kljub temu, da obsojenec ni sam izpolnil bianco menic z vsebino, kot jo navaja obtožba, da torej ni lastnoročno izpolnil listine z izjavo, pomembno za pravna razmerja, je sodišče ob ugotovitvi, da je obsojenec, kot direktor gospodarske družbe M. d. d. finančni delavki M. A., kateri je bil neposredno nadrejen, na papirju prinesel napisane parametre, ki jih mora menica vsebovati, da je originalni menici fotokopirala, fotokopiji izpolnila, jih izročila obsojencu, ki jih je nato dal v pregled odvetniku P., za tem pa ji jih vrnil in rekel, naj izpolni bianco menici na tak način, kar je tudi storila, povsem pravilno zaključilo, da je bil obsojenec tisti, ki je M. A. odredil, kako mora izpolniti menici ter za kakšen znesek, da je torej obsojenec uporabil M. A. kot sredstvo, s katerim je dosegel želeno izpolnitev menic z izjavo, pomembno za pravna razmerja, pri čemer se je ob odreditvi izpolnitve bianco menic zavedal neupravičenosti izjave. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje je M. A., ki dejanja ni štela za svojega, izpolnila odredbo obsojenca, ki je dejanje, katerega je odredil, štel za svoje, zaradi česar je storilec očitanega kaznivega dejanja obsojenec, saj je vse sam pripravil in organiziral, le zadnje, samo neposredno izvršitev, to je neposredno izpolnitev bianco menic, je prepustil drugim, kar je tudi jasno razvidno iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe.

10. S trditvami, da obsojenec ni izpolnil menične golice neupravičeno, ker je imel pooblastilo za njeno izpolnitev; da ni dokazano, da sta bili sporni menici izdani samo za zavarovanje terjatev iz naslova plač v višini 2.500.000,00 SIT oziroma iz naslova posojila v višini 7.000.000,00 SIT; da sta bili menicama, podpisanima s strani A. A., priloženi za vsako menico posebej pooblastilo za unovčenje, zaradi česar bi lahko sodišče le ob primerjavi obeh menic in obeh pooblastil ugotovilo prekoračitev pooblastil oziroma jamstva avala; da ni raziskano, ali je obsojenec M. A. diktiral podatke ali ji je izročil že napisane predloge in da obsojenec ne more odgovarjati za očitano mu dejanje, ker ni imel vpogleda v stanje dolga družbe T. d. o. o., zato ni vedel točnega zneska dolga, ki ga je finančna delavka sama vnesla v menico, vložnik zahteve izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč in ponuja lastno oceno izvedenih dokazov. S takšnimi navedbami utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Enako velja glede trditev, da je ostalo neraziskano dejansko stanje v smeri pregleda celotnega medsebojnega poslovanja podjetij G. d. d., M. d. d. in T. d. o. o.; da bi bilo potrebno pregledati vse posojilne pogodbe, vse menice in vsa pooblastila, izdana s strani avalov in trasantov, zaradi ugotovitve medsebojnega salda terjatev na dan podpisa spornih menic; da ni raziskano, kaj je priča M. A. mislila z besedo „parameje“ in da dokazni postopek ne izkazuje, da bi navedena priča zatrjevala, da je napisala na menico znesek, ki ji ga je narekoval obsojenec, niti da ji je slednji odredil vpis zneska 32.807.631,18 SIT.

11. Na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP mora sodišče druge stopnje presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališča in jih ustrezno obrazložiti. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje v predmetni zadevi tem procesnim standardom v celoti zadostilo in da se je obrazloženo opredelilo do vseh relevantnih pritožbenih navedb, pri čemer poudarja, da ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zatrjevane kršitve procesnih določb tako niso podane.

12. Ne gre pritrditi vložniku zahteve, da se sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb glede meničnega prava in omejitve jamstva avalista A. A., ki po mnenju obrambe ne izhaja niti iz posojilne pogodbe, niti iz menic in niti iz pooblastila za unovčenje menice. Sodišče druge stopnje je na straneh 4 in 5 izpodbijane sodbe pojasnilo, da zagovornikova razlaga meničnega prava ne vnaša dvoma v pravilnost dejanskih ugotovitev in sprejetih zaključkov sodišča prve stopnje. Pri tem je, opirajoč se na pooblastilo za unovčenje menice z dne 24. 2. 2000 v povezavi s pogodbo o kratkoročnem posojilu z istega dne presodilo, da je bilo posojilo dano le za zavarovanje obveznosti v višini 2,500.000,00 SIT in kot neutemeljene zavrnilo pritožnikove trditve, da obsojencu ni mogoče očitati protipravnega ravnanja iz razloga, ker da je bila menica izdana z omejitvijo jamstva izdajatelja menice, ne pa z omejitvijo jamstva avalista – poroka A. A., zaradi česar niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja, niti ni podana protipravnost obsojenčevega ravnanja. Sodišči prve in druge stopnje, ki sta se v svojih odločbah opredelili tudi do določb Zakona o menici, sta torej presodili, da sta bili bianco menici, izdani za zavarovanje posojil v višini 2.500.000,00 SIT in 7.000.00,00 SIT, kolikor je znašalo tudi jamstvo avalistov A. A. in S. V., zato niso utemeljene trditve zahteve, da sta sodišči z razlago o ustni omejitvi jamstva avalistov, kršili menično pravo, pri čemer ne gre prezreti, da je pooblastilo za izpolnitev menice lahko tudi ustno.

13. Kot je pojasnilo že sodišče druge stopnje protipravna premoženjska korist ni zakonski znak kaznivega dejanja posebnega primera ponarejanja listin po 1. točki 257. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 256. člena KZ, zato za presojo obsojencu očitanega kaznivega dejanja ni relevantno, komu naj bi v obravnavanem primeru nastala premoženjska korist in v kakšnem znesku.

14. Vložnikovi očitki sodišču, da je ravnalo v škodo obsojenca, ker kljub izrecnemu dokaznemu predlogu zagovornika, naj se pridobi še drugo pooblastilo za unovčenje menice in se tako ugotovi, ali je bilo dano jamstvo zgolj za vračilo posojila v višini 2.500.000,00 SIT, ali pa se je z drugim pooblastilom pooblaščalo upnika, da unovči menico za celotne obveznosti družbe T. d. o. o., niso utemeljeni. Spisovni podatki ne potrjujejo, da bi zagovornik kadarkoli tekom postopka podal takšen dokazni predlog. Trditve, da je ostalo neraziskano, koliko menic je bilo izdanih ob pooblastilu za unovčenje menice z dne 24. 2. 2000, ali je menica, ki se nahaja v kazenskem spisu, prav tista menica, ki je bila priloga pooblastila z dne 24. 2. 2000, kje se nahaja druga menica, ali sta bili izdani dve pooblastili za unovčenje menic, ali je vsako od njiju vsebovalo omejitve jamstva avalista in da menica, ki je predmet tega postopka ni menica, ki je bila izdana v zvezi z najemom posojila v višini 7.000.000,00 SIT, kar pomeni, da omejitve jamstva ni bilo pri menici, ki se nahaja v kazenskem spisu, pomenijo nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP).

15. Zahteva tudi ni utemeljena, kolikor trdi, da se sodišči nista opredelili do izpovedb priče K. P. v zvezi s trditvami S. V., da sta bila na sestanku, na katerem je podpisala bianco menico z osebnim jamstvom za zavarovanje posojila v višini 7.000.000,00 SIT, navzoča tudi K. P. in F. B. Sodišče prve stopnje je na strani 6 sodbe pojasnilo, da priči K. P. in F. B., zaradi drugih službenih obveznosti, res nista bili ves čas prisotni ob dogovarjanju S. V. z obsojencem, vendar to v ničemer ne spreminja zaključkov sodišča o osebnem jamstvu S. V. le za zavarovanje posojila višini 7.000.000,00 SIT. Temu je pritrdilo tudi sodišče druge stopnje, ki je pojasnilo, da izpovedbi navedenih prič, ki sicer res nista potrdili, da bi bili navzoči v času, ko je S. V. podpisala bianco menico, za presojo njene verodostojnosti ne moreta biti odločilni. S trditvami o neverodostojnosti priče S. V. pa zagovornik ponovno izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, uveljavlja torej očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar pa zahteve za varstvo zakonitosti, kot že navedeno, ni mogoče vložiti.

C.

16. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega Z. Z. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

17. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.