Jedro

Ker sta toženi stranki napeljali hidrofor in vodovodno napeljavo preko zemljišča tožeče stranke na podlagi dogovora, ki ni bil časovno omejen, tožeča stranka pa si pravice do preklica tudi ni pridržala, sklenjenega dogovora ni mogoče opredeliti kot prekaristično razmerje, ki je prenehalo najkasneje z vročitvijo tožbe tožencema.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke s katerim je zahtevala, da morata toženca, odstraniti z nepremičnine parc. št. 986/8 - travnik, ki je last tožeče stranke, hidrofor in vodovodno napeljavo, zemljišče pa potem izravnati in zatraviti. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 6.540 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede stroškov pritožbenega postopka je odločilo, da trpi vsaka stranka svoje.

Proti sodbama sodišča druge in prve stopnje je vložil Javni tožilec Republike Slovenije pravočasno zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri zatrjuje, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Ob izpolnjenih drugih pogojih za pravno varstvo po 1. odstavku 42. člena ZTLR je utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka vezana na pravno presojo, ali pomeni poseganje tožencev v njeno nepremičnino, v razmerju do tožnice, neutemeljeno vznemirjanje. Tako bo, če toženca za namestitev hidroforja v vodnjak, izkop zemljišča in položitev napeljave v tla tožničinega zemljišča, nimata pravne podlage v kakšni stvarni ali obligacijski oziroma v (zakonski ali sosedskopravni) omejitvi lastninske pravice. Take relevantne podlage pa sodišči nista ugotavljali. Dovoljenje, ki sta ga po ugotovitvah obeh sodišč imela toženca, pa vsaj od trenutka vročitve tožbe tožencema ne more pomeniti take pravne podlage za odločitev o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Vložitev tožbe pomeni preklic dovoljenja, ki se je odrazil v prenehanju na podlagi tega dovoljenja vzpostavljenega prekarističnega razmerja. Toženca zato v trenutku odločanja pred sodiščem prve in druge stopnje dovoljenja nista več imela. Zato je zaključek obeh sodišč, da ravnanje tožencev ne predstavlja neutemeljenega vznemirjanja, materialnopravno zmoten. Zahtevi za varstvo zakonitosti naj se zato ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje pa tako spremenita, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno naj se obe sodbi razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki nanjo nista odgovorili (408. člen ZPP v zvezi s 390. členom ZPP). Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti, da sodišči nista ugotavljali pravne podlage na kateri toženi stranki posegata v nepremičnino, ki je last tožeče stranke, niso sprejemljive. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da sta se pravdni stranki dogovorili, da toženi stranki na vodnjak lahko namestita hidrofor, preko zemljišča tožeče stranke pa napeljeta vodovodno napeljavo. Ob sklenitvi tega dogovora je tožeča stranka izrecno zahtevala, da morajo biti cevi, ki bodo potekale preko njenega zemljišča, zakopane dovolj globoko, kar sta toženca spoštovala in cevi zakopala v globino najmanj 90 cm. Iz ugotovitev nižjih sodišč pa ne izhaja, da je bil pogodbeni namen pravdnih strank ob sklenitvi dogovora, da naj imata toženi stranki vodo le začasno do preklica oziroma, da si je tožeča stranka pravico do preklica pridržala. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica dano dovoljenje za poseganje v njeno lastninsko pravico kadarkoli preklicala. Obseg upravičenj, ki jih imata toženi stranki na nepremičnini, ki je last tožeče stranke, je bil med pravdnima strankama jasno dogovorjen, časovno pa neomejen. Zato je materialnopravno zmotno stališče v zahtevi za varstvo zakonitosti, da predstavlja med pravdnima strankama sklenjeni dogovor le prekaristično razmerje, ki je prenehalo najkasneje z vročitvijo tožbe toženima strankama. Poseganje toženih strank v nepremičnino tožeče stranke tako temelji na pravnem poslu, ki ni bil odplačen in na podlagi katerega je tožeča stranka toženima strankama dovolila namestitev hidroforja in napeljavo vodovodne napeljave preko njenega zemljišča, toženca pa sta se zavezala, da bosta vodovodne cevi napeljala dovolj globoko, ter da bosta po posegu v zemljišče tožeče stranke izkop izravnala, zemljišče pa zatravila in s tem vzpostavila stanje, kakršno je bilo pred njunim dovoljenim posegom, kar sta po ugotovitvah nižjih sodišč tudi storila. Odločitev sodišča prve in druge stopnje, da poseg tožencev v nepremičnino, ki je last tožeče stranke, ne predstavlja neutemeljenega vznemirjanja tožeče stranke, je zato materialnopravno pravilna, zahteva za varstvo zakonitosti pa neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti (393. člen ZPP v zvezi s 408. členom ZPP).