Jedro

Na podlagi sporazuma strank je dopustno zavarovanje upnikove terjatve zoper glavnega dolžnika z ustanovitvijo zastavne pravice na nepremičnini tretjega.

Upnik lahko predlaga izvršbo neposredno zoper zastavitelja, če je terjatev iz izvršilnega naslova zapadla.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 2.točki izreka razveljavi v delu, s katerim je ugotovljeno, da se izvršba nadaljuje za znesek 61.092,00 DEM z zamudnimi obrestmi po 6% mesečni obrestni meri od 30.1.1998 in stroškov v znesku 2.944,80 DEM z 10% letnimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo do plačila vse po srednjem menjalniškem tečaju NLB d.d. na dan plačila. V ostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnikov proti sklepu o izvršbi istega sodišča z dne 13.12.1997,opr.št. In 21/97- 4 (1.točka izreka), razen v delu za dne 10.11.1997 plačan znesek 350.000,00 SIT, kar je sodišče upoštevalo v zvezi z delnim umikom upnika, ko je za ta znesek delno ustavilo izvršbo.

Proti sklepu sta dolžnika vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da bi bila izvršba v smislu 251.f člena ZIP možna le, če bi glavni dolžnik za upnikovo terjatev sam zastavil svojo stvar. V konkretnem primeru pa sta dolžnika le poroka in zastavitelja, kar izhaja iz samega sodnega sporazuma. Sporazum ima moč sodne poravnave in naravo izvršilnega naslova le v razmerju upnika do posojilojemalca - glavnega dolžnika, saj s sporazumom ni ugotovljen obstoj terjatve zoper zastavitelja. Meni, da bi moral upnik za uspešno izvršbo zoper zastavitelja predhodno pridobiti izvršilni naslov. Nadalje navajata, da upnik v smislu 1004. člena ZOR ni poslal pisne zahteve glavnemu dolžniku, s katero bi ga pozval k izpolnitvi obveznosti in zato kot poroka smiselno ugovarjata pasivno legitimacijo. Dolžnika sta v tej smeri predlagala izvedbo določenih dokazov, čeprav je dokazno breme na strani upnika, vendar jih prvostopno sodišče ni izvedlo. Dolžnika v pritožbi izpodbijata sklep tudi po višini in navajata, da sta posojilojemalca dejansko prejela le 16.000 DEM posojila, razliko do zneska 29.448, DEM, torej 13.448 DEM pa predstavljajo vnaprej obračunane pogodbene obresti za dobo 24 mesecev. Te obresti v pogodbi niso navedene. Na tako obračunano glavnico pa posojilna pogodba določa še 6% mesečne, očitno oderuške obresti. Izvršilno sodišče bi zato moralo dolžnikoma, ki se izrecno sklicujeta na ničnost dogovora oderuških obresti, nuditi ustrezno varstvo. Po mnenju pritožnikov je napačen tudi obračun obresti oziroma obračun nove glavnice, ki vsebuje tudi obračunane obresti. S pogodbo in sporazumom pred sodiščem so bile dogovorjene 6% mesečne obresti, pri čemer s pogodbo ni bilo določeno po kakšni metodi se te obresti obračunavajo in zato ni podlage za prištevanje vsakomesečnih nateklih obresti k glavnici. Nadalje zatrjujeta, da kot zastavitelja nista dovolila vknjižbe zastavne pravice za terjatev iz naslova stroškov, saj s sporazumom določeni pogoji ne obsegajo plačila teh stroškov. Zato menita, da sodišče v tem delu ne bi smelo dovoliti izvršbe. Predlagata razveljavitev sklepa in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede na stališče, ki ga je obrazložilo že izvršilno sodišče, da se sklepi, izdani v času veljavnosti Zakona o izvršilnem postopku - ZIP, presojajo po tem zakonu, je tudi pritožbeno sodišče uporabilo ta zakon, pri čemer pa ugotavlja, da tudi presoja po sedaj velajvnem Zakonu o izvršbi in zavarovanju ne bi pripeljala do drugačne odločitve.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa v mejah pritožbenih razlogov (drugi odstavek 350.člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 14. členom ZIP je bilo treba ugotoviti, da je sodišče prve stopnje nepravilno oblikovalo sklep o delni ustavitvi izvršbe (2.točka izreka), ko je z odločitvijo hkrati sklenilo, da se izvršba nadaljuje za znesek 61.092,00 DEM z zamudnimi obrestmi po 6% mesečni obrestni meri od 30.1.1998 in stroškov v znesku 2.944,80 DEM z 10% letnimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo do plačila vse po srednjem menjalniškem tečaju NLB d.d. na dan plačila. V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena ZIP bi sodišče prve stopnje ravnalo pravilno tako, da bi postopek ustavilo za del umaknjenega predloga, torej sledeč pisnemu umiku upnika (list. št. 12 spisa) za znesek 350.000,00 SIT. Da se izvršba nadaljuje za del predloga, ki ni bil umaknjen, pa je posledica sklepa o izvršbi, ki z izpodbijano odločitvijo o ugovoru ni bil razveljavljen. Za tak izrek sklepa (formulacijo) torej ni pravne podlage, glede na to, da je bila izterjava celotne terjatve dovoljena s sklepom o izvršbi dne 23.12.1997, pa je sodišče ponovno odločilo o izterjavi te iste terjatve oziroma sedaj le še njenega dela. Zato je bilo treba v tem delu izpodbijani sklep razveljaviti. Trditev pritožnikov, da je po upnikovem delnem umiku napačen obračun nove glavnice (s prištetimi nateklimi obrestmi), je torej pravno neupoštevna, saj se za ta znesek nadaljuje izterjava v skladu s sklepom o izvršbi z dne 23.12.1997. Odločitev sodišča prve stopnje, da v preostalem delu zavrne ugovor dolžnikov zoper sklep o izvršbi, pa je pravilna. Pritožnik se zmotno sklicuje na uporabo 1004. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pravilo o oblikah poroštva ne velja za zastavna dolžnika.

Temeljna materialnopravna predpisa o zastavni pravici (ZOR člen 966/1 in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR člen 63/1) dopuščata zastavo tretje osebe za zavarovanje upnikove terjatve zoper (glavnega) dolžnika. V sodni praksi je tudi že izoblikovano stališče, da je v postopku po 22.a poglavju ZIP dovoljeno zavarovanje z ustanovitvijo zastavne pravice na (ne)premičnini tretjega. To pomeni, da se proti njemu zavaruje terjatev in, če upnik poda predlog, se neposredno proti njemu uveljavi terjatev (prvi odstavek 251.f. člen ZIP). Upnik je na podlagi zapisnika o sporazumu strank (priloženi spis Rp121/95), ki ima, kot to določa 251.c člen ZIP, moč sodne po ravnave, pridobil na nepremičninah dolžnikov zastavno pravico za poplačilo dolga drugega - glavnega dolžnika. Iz navedenega sporazuma strank je razvidno (1.točka), da dolžnika z vknjižbo zastavne pravice na njunih nepremičninah dovoljujeta zavarovanje upnikove terjatve 29.448 DEM zoper dolžnika S.P. z obrestmi, pod plačilnimi pogoji in z zapadlostjo, ki so navedeni v posojilni in zastavni pogodbi z dne 20.9.1995 in ki je sestavni del sporazuma. Za izpodbijanje sporazuma, ki je po učinkih in pravnih posledicah izenačen s sodno poravnavo, velja, da ga je moč izpodbijati le s tožbo v pravdnem postopku oziroma izrednimi pravnimi sredstvi v postopku, v katerem je bil izdan. Z ugovorom, da so dogovorjene devizne obresti oderuške, pritožnika izpodbijata sam izvršilni naslov, kar pa po povedanem v izvršilnem postopku ni mogoče, saj izvršilno sodišče vsebinsko ne more presojati terjatve, izhajajoče iz veljavnega izvršilnega naslova. Zavrniti je treba tudi trditev pritožnikov, da s sporazumom ni bilo določeno, da upnikova terjatev obsega tudi plačilo stroškov izvršilnega predloga. Kot že povedano, je sestavni del sporazuma strank o zavarovanju terjatve posojilna pogodba z vsemi plačilnimi pogoji. To pa je tudi dogovor strank (3.člen posojilne pogodbe), po katerem upnik v primeru vložitve predloga za izvršbo zaračunava dolžniku dodatne stroške v višini 10% od 29.448 DEM.

Uveljavljani pritožbeni razlogi torej niso podani in ker velja enako tudi glede po uradni dolžnosti upoštevnih pritožbenih razlogov, je bilo treba pritožbo dolžnikov na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 14. členom ZIP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani, a ne razveljavljeni sklep o izvršbi.