Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev izključno na izpolnitvi zakonskih pogojev iz 192. člena ZIZ (pravnomočen sklep o domiku in pravočasno plačilo kupnine), kar pa ne zadošča. V fazi izvršilnega postopka po domiku nepremičnin kupcu do pravnomočnosti sklepa o njihovi izročitvi je odločilno tehtanje dolžnikove lastninske pravice na prodanih nepremičninah in pričakovalne pravice kupca, da bo postal njihov lastnik. Okoliščina, da je kupec stranka razmerja, iz katerega izhaja izterjevana terjatev, ima posebno težo, zato upnikovega pričakovanja ni dopustno obravnavati enako, kakor pričakovanja nekoga tretjega, ki s postopkom in terjatvijo nima nobene povezave. V takem primeru je dolžnikova ustavna pravica močnejša od pričakovanja upnika, da bo kot kupec postal lastnik prodane nepremičnine še tudi v fazi po pravnomočnem sklepu o domiku in plačilu kupnine.

Izrek

Pritožba se ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in se mu vrne zadeva v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je do deleža 5/6 izročilo nepremičnini parc. št. 809 in 810, obe k.o.... upniku kot kupcu ter odredilo vpis lastninske pravice v korist kupca in izbris zaznambe sklepa o izvršbi IV I /94 (sedaj In /1994), vpisani pod Dn št. /94, in zastavne pravice R. za terjatev 11.686.743,00 SIT (sedaj 49.527,39 EUR) s pripadki, vpisani pod Dn št. /94. 2. Dolžnik v pravočasni pritožbi izpodbija takšno odločitev iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje postopek ustaviti in razveljaviti opravljena izvršilna dejanja, saj je upnikova terjatev že bila poplačana pred domikom nepremičnin oziroma celo preplačana. Opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje v tej fazi postopka upoštevati dolžnikovo lastninsko pravico kot močnejšo pravico glede na kupčevo pričakovalno pravico. Še posebej, ker je upnik hkrati tudi v položaju kupca, zato je dejstvo poplačila bistveno. Opozarja, da sodišče prve stopnje zmotno sledi sklepu stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru St /99 z dne kot novemu izvršilnemu naslovu, čeprav te lastnosti nima. Dolžnik priznava le obstoj prvotnega izvršilnega naslova sodbe Temeljnega sodišča v Mariboru II P /93 z dne s spremembo obrestne mere. Ponovno se sklicuje na z njegove strani predložene obračune obresti, ki jih je pripravila banka glede glavnic 30.000,00 DEM, 20.000,00 DEM in 5.000,00 DEM, ki potrjujejo, da je bil ob prodaji tračnih brusnih strojev za kupnino 9.340.000,00 SIT dne 12. 6. 2001 upnik preplačan za 6.460,32 EUR. V tej zvezi se sklicuje na že izražena stališča v ugovoru z dne 12. 4. 2011. Predlaga razveljavitev sklepa sodišča prve stopnje, razveljavitev opravljenih izvršilnih dejanj in ustavitev postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo meni, da dolžnik neupravičeno ponavlja stališče o poplačilu izterjevanih obveznosti, pri čemer dodaja, da sklep stečajnega sodišča St /99 ni nov izvršilni naslov, ampak le procesni sklep o nadaljevanju izvršilnega postopka, tako je še vedno edini izvršilni naslov sodba Temeljnega sodišča v Mariboru II P /93 z dne. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljilo svojo odločitev izključno na izpolnitvi zakonskih pogojev iz 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ (pravnomočen sklep o domiku in pravočasno plačilo kupnine), kar pa v obravnavani zadevi ne zadošča. Izvršilni postopek in posledično izvršba sme teči le do trenutka, ko je upnik poplačan glede izterjevane terjatve, ki je zajeta v pravnomočnem sklepu o izvršbi, saj je njena realizacija namen in cilj postopka(1). Obstoj terjatve je predpostavka izvršbe in z njeno izpolnitvijo preneha upnikov pravni interes za vodenje izvršbe, na kar mora paziti izvršilno sodišče ves čas postopka. Faza izročitve nepremičnine kupcu je zadnja pred dolžnikovo izgubo lastninske pravice, zato je na mestu poglobljen in celovit preizkus obstoja pogojev za tek izvršbe. Pritožba ima prav, da sodišče prve stopnje tega vprašanja ni ustrezno obravnavalo, s čimer je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Glede na posebne okoliščine primera, ki bodo pojasnjene v nadaljevanju, pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da postopka ne more samo dopolniti, zato je sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v nov postopek (355. člen in 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. Pritrditi je dolžniku, da je v fazi izvršilnega postopka po domiku nepremičnin kupcu do pravnomočnosti sklepa o njihovi izročitvi odločilno tehtanje njegove lastninske pravice na prodanih nepremičninah in pričakovalne pravice kupca, da bo postal njihov lastnik(2). Pri tem ima pritožba prav, da je specifično takšno tehtanje v obravnavani zadevi, ko je kupec hkrati tudi upnik(3). Okoliščina, da je kupec stranka razmerja, iz katerega izhaja izterjevana terjatev, ima posebno težo, zato upnikovega pričakovanja ni dopustno obravnavati enako, kakor pričakovanja nekoga tretjega, ki s postopkom in terjatvijo nima nobene povezave. V takem primeru ne gre le za golo razmerje med dolžnikom in kupcem, kakršnega je obravnavalo Ustavno sodišče v odločbi Up-77/04 z dne 11. 10. 2006, ampak še zmeraj za razmerje upnika in dolžnika v zvezi s prisilno realizacijo upnikove terjatve v izvršbi. V njunem razmerju je poseg v dolžnikovo lastninsko pravico (33. člen Ustave) v izvršbi utemeljen s pravico upnika do sodnega varstva (23. člen Ustave), od trenutka poplačila izterjevane obveznosti pa opisan upnikov interes preneha, s tem pa tudi razlog za poseg v dolžnikovo lastnino. Sodišče druge stopnje meni, da je v takem primeru dolžnikova ustavna pravica močnejša od pričakovanja upnika, da bo kot kupec postal lastnik prodane nepremičnine še tudi v fazi po pravnomočnem sklepu o domiku in plačilu kupnine. V konkretnem primeru pa toliko bolj, če bi se izkazalo, da so prenehale vse terjatve, zaradi katerih je bila predmetna izvršba v teku, že pred izdajo sklepa o domiku.

7. Obravnavana izvršba je tekla na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota v Mariboru, IV /94 z dne 8. 12. 1994 glede izterjave 55.000,00 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila s pripadki (od 1. 1. 1999 dalje 28.121,05 EUR glede na uradni tečaj zamenjave 1.95583 DEM za EUR), ki je bil le glede višine obrestne mere zamudnih obresti od izterjevanih posameznih zneskov obveznosti (30.000,00 DEM, 20.000,00 DEM, 5.000,00 DEM) spremenjen tako, da so se 6% mesečne zamudne obresti nadomestile z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kakor izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Mariboru IV I /94 z dne 23. 6. 1998. Vendar je sodišče prve stopnje od izdaje sklepa In 1994/ (prej IV I /94) z dne 17. 10. 2008, v katerem je odločilo o nadaljevanju izvršilnega postopka po prekinitvi postopka zaradi začetka stečajnega postopka zoper dolžnika, glede na opredelitev predmeta postopka vodilo postopek zaradi izterjave 110.152,07 EUR (prej 26.396.841,00 SIT) brez pripadkov. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je navedena sprememba posledica sklepa stečajnega senata Okrožnega sodišča v Mariboru St /99 z dne 29. 2. 2000, ki je podlaga za nadaljevanje prekinjenega postopka.

8. Takšno stališče sodišča prve stopnje, ki ga utemeljeno graja tudi pritožba, daje sklepu stečajnega sodišča pomen novega izvršilnega naslova, kar pa ni pravilno. Naveden sklep stečajnega sodišča ima le pomen procesnega sklepa o dopustnem nadaljevanju prekinjene izvršbe na premoženje, ki je predmet ločitvene pravice (četrti odstavek 131. v zvezi s 143. členom Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – v nadaljevanju ZPPSL), v pravnomočen sklep o izvršbi, ki je podlaga obravnavani izvršbi, ki je v teku, pa ne posega. Če je upnik pridobil ločitveno pravico v izvršilnem postopku več kot dva meseca pred začetkom stečajnega postopka, ta ne ugasne (drugi odstavek 131. člena ZPPSL), kar velja tudi za obravnavano zadevo glede na obrazložitev citiranega sklepa stečajnega sodišča. V takem primeru z dnem začetka stečajnega postopka izvršilni naslov, ki je podlaga izdanega sklepa o izvršbi, ne izgubi moči izvršilnega naslova(4).

9. V drugem odstavku 143. člena ZPPSL sta opredeljena dva različna sklepa stečajnega sodišča: prvi je procesni sklep o dopustnem nadaljevanju prekinjenega izvršilnega postopka, drugi pa sklep, s katerim stečajno sodišče naloži stečajnemu dolžniku plačilo ugotovljene terjatve iz dela premoženja, na katerem obstoji ločitvena pravica(5). Le drugi (naložitveni) sklep je izvršilni naslov, stečajno sodišče pa je v obravnavani zadevi izdalo prvega (o nadaljevanju izvršbe, ki je že v teku).

10. V pojasnjeni situaciji bi moralo sodišče prve stopnje nadaljevati izvršbo ne oziraje se na v citiranem sklepu stečajnega sodišča povzeto višino upnikove glavnice. Z vidika identitete terjatve je bistveno sklicevanje stečajnega sodišča na opravilno številko obravnavane izvršilne zadeve. V izvršilnem postopku pridobljena zastavna pravica, ki je bila kot ločitvena pravica obravnavana v stečajnem postopku, se lahko nanaša le na terjatev, ki je bila opredeljena v pravnomočnem sklepu o izvršbi, ne pa na neko drugo terjatev, ki v tem postopku ni bila izterjevana. Tako tudi sklep stečajnega sodišča o nadaljevanju ne more biti podlaga za nadaljevanje izvršbe za druge oziroma drugačne terjatve. V tem pogledu tudi upnik v odgovoru na pritožbo podaja stališče, da je izvršilni naslov ostal enak in pritrjuje pojasnjeni procesni naravi sklepa stečajnega sodišča. 11. Pojasnjeno napačno naziranje sodišča prve stopnje o učinkih sklepa stečajnega sodišča že samo zase kaže na pomanjkljivo ugotavljanje odločilnih dejstev, ki se nanašajo na uvodoma opredeljeno vprašanje obstoja v sklepu o izvršbi opredeljenih terjatev kot pogoja za tek izvršbe, zato je odločitev sodišča prve stopnje o izročitvi nepremičnin vsaj prenagljena.

12. Zmotno stališče sodišča prve stopnje o učinkih citiranega sklepa stečajnega senata in svojega sklepa o nadaljevanju postopka In 1994/ z dne 17. 10. 2008 ima lahko tudi pomen za razumevanje učinkov v istem sklepu sprejete odločitve o ustavitvi postopka za terjatev v višini 38.975,13 EUR (prej 9.340.000,00 SIT) zaradi realizacije izvršbe za naveden znesek na javni dražbi dne 12. 6. 2001 prodanih dolžnikovih premičnin.

13. Sodišče prve stopnje se bo v novem postopku moralo v pojasnjeni smeri ponovno opredeliti do predmeta postopka oziroma izterjevanih obveznosti in morebitnega njihovega prenehanja. Ponovno bo moralo presoditi vse okoliščine, ki bi utegnile povzročiti konec izvršilnega postopka, zlasti poplačilo iz na javni dražbi dne 12. 6. 2001 prodanih dolžnikovih premičnin. Pri tem je bistveno, da bo izhajalo iz pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 8. 12. 1994, ki je bil, kakor je bilo pojasnjeno, spremenjen le glede višine zamudnih obresti od posameznih zneskov. Ko so v izreku sklepa o izvršbi zamudne obresti pomanjkljivo opredeljene tako, da so te navedene le za skupni znesek 55.000,00 DEM brez navedbe posameznih zneskov glavnic in obdobij njihovega teka, bi kazalo glede natančnejše opredelitve upoštevati celoten predlog za izvršbo, ki je sestavni del sklepa o izvršbi, v katerem so posamezne glavnice opredeljene v nemških markah v višini 30.000,00 DEM, 20.000,00 DEM in 5.000,00 DEM z različnimi datumi začetka teka zamudnih obresti (20. 1. 1993, 3. 3. 1993 in 29. 4. 1994). Da je obrestovanje opredeljeno ločeno in različno za posamezne glavnice v tuji valuti je mogoče sklepati tudi glede na izvršilni naslov.

14. Sodišče prve stopnje naj bo pri ugotavljanju višine glavnic in pripadajočih zamudnih obresti pozorno, da so te opredeljene v tuji valuti, ki se glede na izrecni zapis v predlogu za izvršbo, kot delu sklepa o izvršbi, preračunajo v domačo valuto SIT po prodajnem tečaju za nemške marke KB Maribor na dan plačila. Opredelitvi upnikove terjatve v tuji valuti je sledilo sodišče prve stopnje v svojih sklepih v tem postopku vse do izdaje že navedenega sklepa o nadaljevanju postopka po prekinitvi. Tudi sam upnik je v izjavi z dne 8. 12. 1997 (l. št. 57) soglašal, da se namesto 6% mesečne obrestne mere izterjajo zakonske zamudne obresti od posameznih zneskov glavnic v DEM, ki se naj preračunajo v tolarje na dan plačila. Enako je tudi dolžnik opozarjal sodišče, da so glavnice opredeljene v tuji valuti, ki se mora preračunati na dan plačila.

15. Slednje je pomembno iz razloga, ker višine zakonskih zamudnih obresti od tuje valute v času veljavnosti Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ni urejal noben predpis. Predpisi, ki so določali obrestno mero zamudnih obresti so veljali le za obveznosti v domači valuti, zaradi česar se je v sodni praksi oblikovalo ustaljeno stališče, da je pravno praznino pravilno zapolniti z analogno uporabo določila tretjega odstavka 399. člena ZOR, ki je urejal obrestno mero pogodbenih obresti(6). Po takem stališču je v razmerju med posamezniki, kar sta tudi upnik in dolžnik v obravnavanem postopku, za zakonske zamudne obresti od tuje valute uporabna obrestna mera, ki se v kraju izpolnitve plačuje za devizne vloge na vpogled.

16. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti do v spisu že predloženih obračunov in glede na pojasnjeno pravno kvalifikacijo dati strankama možnost, da se ponovno izjavita. Sodišče prve stopnje bo tudi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva pozvati stranke, da morebitne pomanjkljive trditve in dokaze o odločilnih dejstvih dopolnita (smiselno 286a. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

17. Obravnavani zadevi je bila pristopljena izvršilna zadeva In /1999 upnika R. glede terjatve 12.445.420,10 SIT (sedaj 51.933,82 EUR) s pripadki, priglašena pa je bila tudi še druga terjatev istega upnika kot zastavnega upnika v višini 11.686.743,00 SIT (sedaj 49.527,39 EUR), katerega pravica je tudi vpisana v zemljiški knjigi, v izreku izpodbijanega sklepa pa je odločeno o njenem izbrisu. V pristopljeni zadevi je upnik umaknil predlog za izvršbo in je bil postopek pravnomočno ustavljen, v istem postopku pa je tudi že bilo pravnomočno odločeno o izbrisu navedene zastavne pravice s sklepom In /1999 z dne 15. 4. 2010. Ob ponovnem odločanju naj bo zato sodišče prve stopnje pozorno na svojo že sprejeto pravnomočno odločitev, ki glede na aktualno stanje zemljiške knjige ni bila realizirana. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre le za vsebinsko prazen vpis, naj ustrezno ukrepa, da se ta izbriše. Pri odločanju naj bo tudi pozorno na morebitno absolutno zastaranje davčne terjatve, ki je glede na podatke v priloženem spisu IV I /94 Temeljnega sodišča v Mariboru, Enota v Mariboru, zavarovana z navedeno zastavno pravico. Pri tem naj upošteva, da je 126a. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2, ki za z zastavno pravico zavarovano glavnico uveljavlja izjemo od absolutnega zastaranja in s tem preprečuje prenehanje davčne terjatve po petem odstavku 126. člena ZDavP-2, začel veljati šele z dnem 30. 12. 2009, zato na morebitno zastaranje in posledično prenehanje zavarovane davčne terjatve, ki bi nastopilo pred tem datumom, nima vpliva.

18. Šele po tako izvedenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko sprejelo eno izmed naslednjih odločitev: da so podani pogoji, da teče izvršba naprej in se izroči nepremičnina kupcu, ali pa, da je zaradi prenehanja izterjevanih terjatev nastopil konec izvršilnega postopka in je treba izvršbo ustaviti s sklepom ter opravljena izvršilna dejanja razveljaviti skladno z določilom drugega odstavka 76. člena ZIZ(7). Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je skupni znesek vseh terjatev, opredeljenih v pravnomočnem sklepu o izvršbi, nižji ali enak znesku, za katerega je sodišče prve stopnje že ustavilo postopek s sklepom In 1994/ z dne 17. 10. 2008, bo namreč z vidika pravne varnosti, ki je zajeta v načelu pravne države (2. člen Ustave), kljub pravnomočni ustavitvi postopka nujno, da se bo izvršba, ki je brez podlage dejansko tekla naprej, s sklepom ponovno ustavila.

19. Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo skladno določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1): Tudi v teoriji je uveljavljeno stališče, da izpolnitev upnikove terjatve pomeni zaključek postopka Rijavec, V., Civilno izvršilno pravo, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 187. Primerjaj tudi sklep VSC I Cpg 597/2007 z dne 8. 11. 2007 in sklep VSK II Cp 112/2006 z dne 22. 6. 2005).

Op. št. (2): O posegu v kupčevo pričakovalno pravico primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča Up-77/04 z dne 11. 10. 2006. O tehtanju dolžnikove in kupčeve pravice podrobneje pritrdilno ločeno mnenje sodnice mag. Krisper Kramberger (6. točka obrazložitve) in odklonilno ločeno mnenje sodnic dr. Wedam Lukičin dr. Škrk (3. točka obrazložitve).

Op. št. (3): Sodna praksa je v tem primeru že zavzela stališče v prid dolžniku v fazi domika nepremičnin (sklep VSL I Ip 371/2008 z dne 5. 3. 2008), pa tudi v fazi izročitve nepremičnine (sklep VSM I Ip 363/2009 z dne 2. 6. 2009).

Op. št. (4): Tako Plavšak, N. v: Plavšak, N. in Prelič, S.: Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, str. 394. Op. št. (5): Glej prav tam, str. 535, 537, 538. Op. št. (6): Primerjaj sodbo in sklep II Ips 600/2008 z dne 26. 1. 2012 in sodbo II Ips 706/2008 z dne 1. 9. 2011, v katerih se Vrhovno sodišče sklicuje na pravno mnenje občne seje z dne 22. in 23. 6. 1993. Op. št. (7): V pravni teoriji je uveljavljeno stališče, da je določbo 76. člena ZIZ treba šteti kot splošno, čeprav je v prvem odstavku urejen primer ustavitve izvršbe zaradi izgube lastnosti izvršilnega naslova, ko v drugem odstavku za vse primere ustavitev določa odpravo učinkov izvršilnih dejanj, ki jih je še mogoče odpraviti. Tako Rijavec, V., nav. delo, str. 190.