Jedro

Šele povezava med 50. in 131. členom ZZZDR omogoča pravilno razlago pojma nepreskrbljenosti, ki je temeljna predpostavka za prisojo preživnine zakoncu.

Način preživljanja zakonca lahko izbere zavezani zakonec in ne preživninski upravičenec.

Izrek

Reviziji se ugodi. Sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Toženca je obsodilo na plačilo mesečne preživnine tožnici v znesku 20.000,00 SIT s pripadki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista sledili njegovim trditvam, da je tožnica med postopkom prejemala od toženca določena denarna sredstva, ki so zagotavljala njeno preživljanje. S tem sta zmotno in nepopolno ugotovili dejansko stanje. Sodišče druge stopnje pa tudi nima razlogov o teh trditvah in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišči sta nadalje zmotno uporabili 50. člen ZZZDR. To določbo je treba široko tolmačiti. Toženec je tožnici z izročilno pogodbo z dne 10.11.1992 (2. alinea 3. točke pogodbe) omogočil dejansko preživljanje z zagotovitvijo oskrbe. Sodišči zmotno vztrajata na stališču, da ima tožnica pravico do izbire načina preživljanja in da zato lahko zahteva tudi le denar. To ne more veljati za tistega, ki je kriv za nastali položaj. Tožnica je namreč tista, ki noče sprejemati s preužitkom dogovorjenih dajatev. Tudi če bi bila odločitev po temelju pravilna, pa ni pravilno odločeno o višini preživnine. Toženec meni, da je primerna preživnina največ 10.000,00 SIT, to je zgolj za tožničine osebne potrebe. Sicer pa v sodbi sodišča druge stopnje tudi ni razlogov, zakaj je za tožnico primerna preživnina prav 20.000,00 SIT. Zato toženec predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da izpodbijanje dejanskega stanja na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Trditev, "da je tožnica med pravdnim postopkom prejemala od toženca določena denarna sredstva", je revizijska novota. Ker posega v dejansko stanje, ni dovoljena.

Smiselno uveljavljana kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP ni podana. V sodbah druge in prve stopnje so vsi potrebni razlogi za odločitev, kakršno sta sprejeli sodišči druge in prve stopnje. Z ugovorom zoper razsojo o tem, ali ima tožnica pravico do izbire med dejanskim preživljanjem (na podlagi izročilne pogodbe z dne 10.11.1992) in preživljanjem v denarju, toženec posega na materialnopravno področje. Enako velja za vprašanje, kakšen vpliv ima na odločitev o preživninskem zahtevku krivda za razdor med zakoncema. Zato bo o njiju govor v nadaljevanju revizije.

Ker revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), revizijskemu ugovoru bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni bilo mogoče ugoditi.

Pač pa je podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili 50. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89, preč.b., v nadaljevanju ZZZDR), ker ga nista razlagali v povezavi s 131. členom ZZZDR. Ta določa naslednje: "Izvzemši dolžnost staršev, da morajo preživljati svoje mladoletne otroke, lahko tisti, ki je dolžan koga preživljati, sam izbere, ali mu bo plačeval določene zneske kot preživnino ali ga bo vzel k sebi na preživljanje, ali pa mu bo poskrbel preživljanje na drug način.

Kdor ima pravico do preživnine, lahko iz pomembnih razlogov s tožbo zahteva, da se mu plačuje preživnina v denarju." Revizijsko sodišče ugotavlja, da šele povezava med 50. in 131. členom ZZZDR omogoča pravilno razlago pojma nepreskrbljenosti, ki je temeljna predpostavka za prisojo preživnine zakoncu. Nepreskrbljenost v tem kontekstu pomeni, da zakonec nima sredstev za življenje in da teh sredstev tudi ne more brez svoje krivde pridobiti bodisi z delom, bodisi na drug način. Način preživljanja zakonca torej lahko izbere zavezani zakonec in ne preživninski upravičenec, kot sta ugotovili sodišči druge in prve stopnje. Preživljanec lahko takšen način odkloni, vendar brez negativnih posledic zase le, če za to obstajajo pomembni razlogi. Le iz pomembnih razlogov lahko tudi s tožbo zahteva, da mu drugi zakonec plačuje preživnino v denarju.

Zato za odločitev ne zadošča zgolj uvotovitev objektivnega dejstva (ne)preskrbljenosti. Prav tako ne zgolj dejstvo, da toženec ima pokojnino, tožnica pa ne. Za pravilno uporabo navedenih določb je treba ugotoviti še, ali obstojijo pomembni razlogi za odklonitev sprejema izpolnitve. Če jih ni, lahko stališče sodišč druge in prve stopnje pripelje do pretirane in neopravičene obremenitve drugega zakonca, čeprav bi bil ta pripravljen nuditi vse tisto, kar od njega kot zakonca zahteva ZZZDR.

Med postopkom je bilo ugotovljeno (in to v revizijskem postopku ni sporno), da ima tožnica pravico do preživljanja na podlagi izročilne pogodbe z dne 10.11.1992, ki sta jo sklenila toženec in vnukinja pravdnih strank. Da izpolnitev na podlagi te pogodbe odklanja in zato nima sredstev za življenje, je bilo prav tako ugotovljeno. Kljub tožničinem ugovoru in sklicevanjem na tekočo pravdo pa se sodišči nista ukvarjali z vprašanjem, ali je toženec z izročilno pogodbo razpolagal s skupnim premoženjem pravdnih strank, in če je, ali se je s tem razpolaganjem tožnica strinjala.

Morebitno razpolaganje enega zakonca s skupnim premoženjem lahko povzroči nepreskrbljenost drugega zakonca. Če se drugi s tem ni strinjal, utegne biti to eden od pomembnih razlogov za odklonitev preživninskih dajatev. Tožnica je med postopkom tudi zatrjevala, da je vložila tožbo na razveljavitev te pogodbe. Sodišči o tem vprašanju nista zavzeli svojega stališča in tako nista ugotovili vseh pravno odločilnih okoliščin za razsojo.

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 2. odstavka 395. člena ZPP reviziji ugodilo tako, da vrača zadevo prvostopnemu sodišču v novo sojenje.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej razčistiti vprašanje preskrbljenosti tožnice v pomenu, ki je bil obrazložen (objektivnem in subjektivnem). V ta namen bo moralo vpogledati v pravdno zadevo Okrajnega sodišča na Ptuju opr. št. P 301/97 ali pa morebiti samo presoditi, ali je tožnica, tudi ob upoštevanju njenega morebitnega deleža na skupnem premoženju, preskrbljena ali ne, in s tem v zvezi, ali iz pomembnih razlogov odklanja preživljanje na podlagi izročilne pogodbe ali ne. Šele nato se bo lahko opredelilo, ali lahko zahteva plačevanje preživnine v denarju in v kakšni višini.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.