Jedro

Pritožbi javnega tožilca je bilo ugodeno tako, da je sodišče druge stopnje obtožencu za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen zapora ter mu izreklo enotno kazen zapora, ko je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo. Predkaznovanosti, čeprav za druga dejanja in okoliščine zdaj storjenih kaznivih dejanj, ko je šlo za veliko površino goloseka, v obsegu 1,9 ha površine in 260 m3 lesa ter način goljufije, ko je obtoženec oškodovancu, ki mu je že šest let dolgoval denar, pokazal tuj gozd, v katerem naj seka, češ da je njegov.

Izrek

Pritožbi javnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obt. za kaznivo dejanje po I. odst. 171. člena KZ RS določi kazen 7 (sedmih) mesecev zapora, za kaznivo dejanje po I. odst. 157. člena KZ RS kazen 5 (petih) mesecev zapora, nakar se mu po 3. točki I. odst. 48. člena KZ SFRJ izreče enotna kazen 10 (desetih) mesecev zapora.

___________________________ Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka 10.000,00 tolarjev povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obt. z dejanjem pod točko 1 spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po I. odst. 171. člena KZ RS, z dejanjem pod točko 2 pa kaznivega dejanja uničevanja gozdov po I. odst. 157. člena KZ RS. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v tej pa za kaznivo dejanje goljufije določena kazen sedmih mesecev zapora, za kaznivo dejanje uničevanja gozdov pa kazen petih mesecev zapora, nato pa določena enotna kazen 11-tih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Hkrati je bila po 3. točki 349. člena ZKP zavrnjena obtožba, da bi storil tudi kaznivo dejanje gozdne tatvine po III. v zvezi s I. odst. 158. člena KZ RS.

Sodbo sodišča prve stopnje izpodbija javni tožilec zaradi izrečene kazenske sankcije pogojne obsodbe, pri čemer predlaga za vsako posameznih dejanj kazen zapora, nato pa enotno zaporno kazen.

Pritožba je utemeljena.

Treba se je strinjati s pritožbeno oceno javnega tožilca, da v obravnavanem primeru ni razlogov za pogojno obsodbo. Obtoženec ni bil prvič obsojen, saj je iz podatkov kazenske evidence razvidno, da je storil prvo kaznivo dejanje v letu 1976, nato pa je bil v letih 1979, 1981, 1987, 1989 in 1991 obsojen za različne vrste kaznivih dejanj (kršitev nedotakljivosti stanovanja, lahka telesna poškodba, poškodovanja tuje stvari, razžalitev, ogrožanje javnega prometa), ki so razen enega storjena naklepno. Tudi zdaj obravnavani kaznivi dejanji nista po svojem motivu in okoliščinah taki, ki bi opravičevali pogojno obsodbo, ki pomeni utemeljeno pričakovanje, da obtoženec kaznivih dejanj ne bi več izvrševal. V zvezi s kaznivim dejanjem goljufije se je izkazalo, da je dolgoval že od leta 1985 zaradi tega, ker je sekal les v njegovem gozdu, dokajšen znesek kot odškodnino, ki jo kljub vztrajnemu tirjanju vse do 25.9.1991 ni poplačal več kot približno polovico. Da bi se izognil nadaljnji plačilni obveznosti, mu je goljufivo prikazal, kot da lahko seka les v njegovem gozdu ter ga napotil sekat les v tujo parcelo. Tudi glede drugega kaznivega dejanja je treba upoštevati, da je posekal, čeprav v svojem gozdu, kar 260 m3 lesa in s tem napravil golosek na površini 1,9 ha, kar je tudi treba šteti kot veliko škodo, storjeno v naravi.

Ob upoštevanju teh okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje vse premalo upošteva, delno pa tudi prezre, je pritrditi pritožbeni oceni javnega tožilca, da je le kazen zapora ustrezna kazenska sankcija. Pritožbi je zato ugodilo tako, da je obtožencu določilo kazni 7 in 5 mesecev zapora, nato pa mu je izreklo enotno kazen 10 mesecev zapora, ki jo šteje kot primerno kazen. Pri tem ni prezrlo tudi okoliščin, ki so obtožencu v prid. Upoštevalo je, da živi na kmetiji v Gorjancih z ostarelo materjo, da mu je gozd pomemben vir dohodka, kar zadeva kaznivo dejanje goljufije pa olajševalnih okoliščin ni najti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka, ki jih je obtoženec dolžan plačati, je utemeljen v določbah 95. člena, I. odst. 98. člena in v 101. členu ZKP.