Jedro

Kljub temu, da velja v našem pravu načelo proste presoje dokazov (8. člen ZPP), se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kaj je tožnica utrpela v prometni nesreči, za katero odgovarja toženka, pravilno v največji meri oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje Komisije za izvedenska mnenja Medicinske fakultete, saj sâmo za kaj takega nima ustreznega znanja (243. člen ZPP). Izvedenci, ki so mnenje pripravili, so strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, mnenje pa so podali po pregledu vse tožničine zdravstvene dokumentacije ter po osebnem pregledu tožnice natančno, transparentno in preverljivo.

Glede na razloge, ki so vodili do zavrnitve odškodnine za skaženost - da je namreč z različnimi dermatološkimi tretmaji tožnica uspešno poskrbela za to, da je bistveno odpravila vidnost posledic poškodb, torej brazgotin, je na dlani, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati kot materialno škodo stroške, ki so ji s tem nastali, in to ne glede na mnenje izvedenca prof. dr. B. B., da teh stroškov zdravstvena blagajna pač ne krije, oziroma ravno zato. Če teh stroškov tožnica sama ne bi nosila, bi ostala skažena, kar bi bila pravno priznana škoda, ki jo je sama odpravila, in sicer na škodo svojega premoženja. Zato ima pravico do povračila stroškov za storitve in proizvode, ki so bili glede na mnenje izvedencev usmerjeni v odpravo te škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. in II. tč. spremeni tako, da se znesek odškodnine, določen v plačilo v tč. I., zviša za 807,81 EUR EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem nespremenjenem delu (II., III., in IV. točke izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila 19. 6. 2014 poškodovana kot peška v prometni nesreči, v kateri jo je pri prečkanju ceste izven prehoda zbil motorist z neregistriranim motornim vozilom - stranski intervenient. Pravnomočno je odločeno, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po pravnem temelju utemeljen do višine 70 %. V prometni nesreči je utrpela politravmo, hude telesne poškodbe - _zlome zgornje in spodnje veje obeh sramnih kosti, zlom križnice, zlom leve podlaktnice nad zapestjem, zlom 5. dlančnice levo, rano levega uhlja, s poškodbo hrustanca in ušesne mečice, odrgnine leve rame, vzdolž zadnjice, stegna in meč ter rano na hrbtišču desne roke_, zaradi česar je telesno in duševno trpela oz. še vedno trpi.

2. Sodišče prve stopnje je toženkino nepremoženjsko škodo ocenilo na 84.500 EUR; 35.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 4500 EUR za strah, 45.000 pa iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Premoženjsko škodo je ocenilo na 2377,03 EUR, od tega 2351,93 EUR zaradi zmanjšanega dohodka, 25,10 EUR pa zaradi potnih stroškov (konkretno parkiranja) ob različnih zdravstvenih pregledih. Ob upoštevanju 30 % sokrivde je sodišče toženki naložilo, da tožnici plača 60.813,92 EUR z zamudnimi obrestmi od izteka roka za plačilo po pozivu - 19. 10. 2016 (I.). V preostalem delu je zahtevek zavrnilo (II.) ter glede na uspeh odločilo tudi o stroških postopka (III. in IV.).

3. Tožnica se zoper sodbo pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov, obrazloženo zoper njen zavrnilni del. Predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje ter opredeljuje pritožbene stroške. Sodišču očita, da je sodba neobrazložena, da je tožnici onemogočilo obravnavanje oz. dokazovanje, da se ni opredelilo do njenih argumentov, in sicer vse z bistvenim poudarkom na tem, da ji sodišče ni priznalo odškodnine zaradi skaženosti. Zavzema se za višjo odškodnino po vseh postavkah oz. oblikah škode. Poudarja, da pojma skaženosti sodišče ne bi smelo pojmovati samo v medicinskem pomenu, pač pa bi moralo upoštevati zlasti subjektivno doživljanje spremenjene zunanjosti tožnice same, posebej pa tudi okoliščino, da je bila tožnica manekenka. Navaja posamezne primere iz sodne prakse, kjer so sodišča priznala odškodnino za to vrsto škodo. Navaja, kje vse ima brazgotine, in trdi, da si jih izvedenec ni dobro ogledal. Trdi, da za obstoj skaženosti kot pogoja za škodo ni treba, da spremembe zunanjosti zbujajo gnus ali pomilovanje. Tudi manjša sprememba v videzu, kozmetični defekt je lahko skaženost. Bikini kopalke ne zakrijejo vseh tožničinih brazgotin, navaja pritožba. Pred plastično operacijo je bilo stanje še hujše, na desni strani trebuha je imela nekakšne žepke, trdi, da jo je to obremenjevalo 8-9 let. Kot skaženost se priznava tudi uporaba bergl pri hoji, kar je tožnica uporabljala še do konca leta 2014, nato še nekaj let pohodniške palice. Sodišču torej očita, da ni upoštevalo subjektivnih meril. Izrecno kot prenizko izpodbija tudi odškodnino za strah, navaja primer, kjer je oškodovanec dobil 5000 EUR, izpostavlja dolžino in intenziteto svojega strahu, še zlasti za izid zdravljenja; ta je bil hud 9 dni, nato pa še zmeren leto in 8 mesecev. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti kot napačno graja ugotovitev, da izguba mesečnega perila ni povezana z nezgodo. Ob nezgodi je bila stara 44 let in je imela do tedaj normalno perilo, po nesreči pa se je počasi prenehalo. Prav tako trdi, da ima od nesreče naprej koitalne bolečine in nasprotuje oceni, da nima ginekoloških posledic. Vztraja tudi, da v posledici nesreče slabše vidi, saj prej očal ni potrebovala. Glede premoženjske škode vztraja, da je imela precej stroškov v zevi s samoplačniškimi storitvami, masažami, kremami, zdravili, bila je na bazenih, pri bioenergetičarki ipd.; nasprotuje oceni izvedencev, da je bilo njeno zdravljenje v celoti financirano iz zdravstvene blagajne. To bil lahko potrdil priča njen partner, ki ga sodišče ni zaslišalo, češ da predlog ni bil substanciran, kar pa ne drži. 4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak pri vodenju postopka, sporna relevantna dejstva je pravilno ugotovilo, glede nepremoženjske škode je v celoti pravilno uporabilo materialno prav, glede premoženjske škode pa je zagrešilo napako, ki jo je pritožbeno sodišče lahko samo odpravilo.

7. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni podana. Če v sodbi ni odgovora na čisto vsako strankino navedbo, še ne pomeni, da je sodba brez nosilnih razlogov in da preizkus njene pravilnosti oz. zakonitosti ni mogoč.

8. Tožnica je imela vse možnosti obravnavanja, tako v dokaznem postopku, kot tudi v pogledu podajanja navedb in ugovorov oz. izjavljanja o navedbah in ugovorih nasprotnika. Vročene so ji bile vse vloge in vsa vabila na naroke. Sodišče prve stopnje je korektno navedlo, katerih dokazov ni izvedlo in zakaj ne. Pri tem je bilo sicer razmeroma strogo glede zahteve, kako je bil kateri od (zavrnjenih) dokaznih predlogov substanciran, vendar napake pri tem ni storilo. Tožničin mož, ki ga sodišče ni zaslišalo, kar tožnica najbolj graja, je bil dejansko kot priča predlagan dokaj splošno in vseobsegajoče; kot bližnja oseba bi seveda lahko izpovedal o subjetivnem doživljanju tožnice, kar pa ni toliko odločilno, kajti oškodovančevo duševno in telesno trpljenje mora sodišče objektivizirati; splošno je znano, da nekdo lažje prenaša bolečine, nekdo pa težje. Za dokazovanje premoženjske škode (posameznih stroškov zdravstvenih storitev), v zvezi s čimer opustitev njegovega zaslišanja pritožnica še posebej očita, pa pričanje ni posebej primeren dokaz.

9. Kljub temu, da velja v našem pravu načelo proste presoje dokazov (8. čl. ZPP), se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju, kaj je tožnica utrpela v prometni nesreči, za katero odgovarja toženka, pravilno v največji meri oprlo na strokovno, temeljito in jasno mnenje Komisije za izvedenska mnenja Medicinske fakultete v ..., saj sâmo za kaj takega nima ustreznega znanja (243. čl. ZPP). Izvedenci, ki so mnenje pripravili, so strokovnjaki z dolgoletnimi izkušnjami na svojem področju, mnenje pa so podali po pregledu vse tožničine zdravstvene dokumentacije ter po osebnem pregledu tožnice natančno, transparentno in preverljivo: poleg pisne ekspertize, ki je bila enkrat tudi dopolnjena, so bili izvedenci tudi zaslišani in ustno odgovorili na vsa dodatna vprašanja strank in sodišča. V njihovem mnenju ni vrzeli, nelogičnosti ali protislovij, in tudi ni razvidno, da bi bil pristranski.

_Posebej o nepremoženjski škodi_

10. Prisojena odškodnina ni prenizka, saj v celoti ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), torej zlasti stopnji in trajanju tožničinih telesnih in duševnih bolečin ter strahu, kot tudi vsem ostalim ugotovljenim okoliščinam primera; teži in naravi poškodbe, poteku zdravljenja, tožničinim lastnostim (starosti, njenim dejavnostim itd.). Pri odmeri odškodnine sta bila v zadostni meri upoštevana prizadetost dobrine in namen odškodnine, ki naj tožnici zagotovi zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje ter prizadejan strah. Še višja zahtevana odškodnina bi šla tudi po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

11. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo, da tožnica ni upravičena do plačila denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ugotovljeno je, da so tožnici ostale določene brazgotine, in sicer na levi rami, na hrbtišču rok, na levem nartu, na obeh golenih, v predelu dimelj, v področju črevnice medenice, leve nadlakti in za levim uhljem. Ni pa ugotovljeno, da tožnica še vedno šepa; začasna uporaba bergel je nevšečnost med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je utemeljeno, saj za nasprotno ni videti razloga, sprejelo mnenje izvedenca, da je tožnica omenjene brazgotine odpravljala po ukrepih dermatologov, fiziatrov in plastičnih kirurgov, in da gre sedaj v posledici tega le za manjšo spremembo, izvedenec jo je ocenil kot kozmetski defekt, ker so brazgotine vidne le pri razgaljenem telesu iz neposredne bližine, niso zelo kazeče, so blede, neprirasle in ne povzročajo motilitetnih motenj. Res skaženost v pravnem pomenu ni adekvatna medicinski, vsekakor pa je izvedenec tožničino vidno trajno spremembo opisal tako, da jo je mogoče oceniti kot najnižjo stopnjo skaženosti. Očitek, da si izvedenec tožnice ni dobro ogledal, ni neutemeljen; tožnica ne v pripombah na pisno ekspertizo ne ob zaslišanju izvedencev tega ni navedla. Drži, kar navaja pritožba, da so pomembna tudi subjektivna merila, ki se kažejo v vplivu spremembe v zunanjosti na oškodovančevo psihično počutje. Vendar sodišče prve stopnje tega ni prezrlo. Tožnica je zaslišana kot stranka sicer izpovedala, da jo brazgotina na rami še vedno moti, kaj več pa ne. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo, da tožnica sama duševnih bolečin znatnejše intenzitete zaradi skaženosti ni potrdila. Tega ne spreminja dejstvo, da se je tožnica po lastni izpovedi v mladosti ukvarjala z manekenstvom; sedaj je tožnica stara 54 let, ob nesreči pa je bila stara 44 let. To ne pomeni, da zunanjost za žensko te starosti ni pomembna, vsekakor pa ne gre za starost, ko bi se ženske ukvarjale z manekenstvom, česar tudi tožnica ne trdi. Navedeno omogoča zaključek, da gre v tožničinem primeru za zelo majhno negmotno škodo, ker jo je tožnica sama praktično sanirala, zato pa po merilih iz 1. in 2. odst. 179. čl. OZ ni mogoče prisoditi denarne odškodnine. Zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je zato materialnopravno pravilna. Razlogi o tem so v zadostni meri navedeni v tč. 28. do 30. na strani 12 in 13 izpodbijane sodbe.

12. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tožničine trajne posledice predmetne nesrečo oz. v njej zadobljenih poškodb. Pravilna je ugotovitev, da med zatrjevanim poslabšanjem vida in predmetno prometno nesrečo ni nobene vzročne zveze. Pri tem se je sodišče utemeljeno oprlo na izvedenca oftamološke stroke prof. dr. A. A., ki je zanesljivo povedal, da ne vidi popolnoma nobenega indica, ki bi kazal na to, da je po nesreči poslabšan vid tožnice na kakršenkoli način povezan s samo nesrečo. Pritožbeno zavzemanje za drugačen sklep je zato brez podlage.

13. Pravilna je tudi ugotovitev, da izguba menstruacije ni v zvezi z nesrečno, za kar je sodišče prve stopnje imelo dovolj zanesljivo podlago v mnenju prof. dr. B. B., da namreč taka politravma, kot jo je utrpela tožnica, ne povzroči hormonskih sprememb v taki meri, da bi se lahko zgodila zgodnja menopavza.

14. Sodišče prve stopnje je tudi odškodnino za strah pravilno odmerilo, ustrezno upoštevajoč trajanje in intenziteto strahu. Ugotovitvi, da je tožnica trpela hud strah do operacije 9 dni, nato pa še zaskrbljenost 1 leto in 8 mesecev, pritožnica ne nasprotuje, pač pa se na to sklicuje. Zgolj navedba primera iz sodne prakse, kjer je bila oškodovancu odmerjena malenkost višja odškodnina za strah, ne more pripeljati do spremembe dosojene odškodnine, saj je vsak življenjski primer specifičen, bistveno pa je, da je odškodnina za to vrsto škode odmerjena v primernem razponu odškodnin v podobnih primerih v sodni praksi oz. da od njih ne odstopa znatno.

15. Tudi odškodnina za prestane telesne bolečine, kamor sodijo tudi v pritožbi izpostavljene koitalne bolečine (glej obrazložitev v 15. tč. na str. 8, sodišče prve stopnje tega ni prezrlo1), je ustrezno odmerjena. Enako velja za vse nevšečnosti med zdravljenjem, kamor, kot omenjeno, sodijo tudi težave pri hoji (uporaba bergel) in saniranje brazgotin.

16. Pomembna je tudi primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode2. Sodišče prve stopnje je tožničino škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožničine telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med hude (IV. skupina), njena nepremoženjska škoda pa je s strani prvostopenjskega sodišča ocenjena na približno 56 povprečnih neto plač v RS, kar je v povprečju prisojenih odškodnin v daljšem obdobju za različne poškodbe v tako hudih primerih.3 Tožničina škoda se v enaki poškodbeni skupini lahko primerja s škodo v zadevi II Ips 576/2004, kjer je bila odmerjena enaka odškodnina, in s primerom II Ips 569/92, kjer je bila odmerjena nižja odškodnina; tožničina škoda je nekoliko blažja od primerov II Ips 248/2002 in II Ips 53/2001, kjer je bila dosojena le malenkost višja odškodnina (58 oz. 59 plač).

_Posebej o gmotni škodi_

17. Glede na razloge, ki so vodili do zavrnitve odškodnine za skaženost - da je namreč z različnimi dermatološkimi tretmaji tožnica uspešno poskrbela za to, da je bistveno odpravila vidnost posledic poškodb, torej brazgotin, je na dlani, da bi moralo sodišče prve stopnje tožnici priznati kot materialno škodo stroške, ki so ji s tem nastali, in to ne glede na mnenje izvedenca prof. dr. B. B., da teh stroškov zdravstvena blagajna pač ne krije, oziroma ravno zato. Če teh stroškov tožnica sama ne bi nosila, bi ostala skažena, kar bi bila pravno priznana škoda, ki jo je sama odpravila, in sicer na škodo svojega premoženja. Zato ima pravico do povračila stroškov za storitve in proizvode, ki so bili glede na mnenje izvedencev usmerjeni v odpravo te škode.

18. V 12. odgovoru izvedencev v izvedenskem mnenju na str. 25 (l. št. 529) izvedenci navajajo, da je tožnica brazgotine odpravljala po ukrepih dermatologov, fiziatrov in plastičnih kirurgov, opisanih v tč. IV. V slednjem razdelku je glede dermatoloških in kirurških ukrepov navedeno, da se svetuje laserska terapija in uporaba mazil. Iz računov, ki jih je priložila tožnica (A 68 in A 75 do A 80), izhaja, da je v ta namen slednja plačala skupno 1083 EUR, iz lekarniških računov A 69 do A 74 pa nadalje izhaja, da je za mazila plačala skupno 71,02 EUR (drugi lekarniški proizvodi, ki so bili kupljeni istočasno, tu niso upoštevani). Premoženjska škoda tožnice tako znaša še 1154,02 EUR, upoštevajoč njeno sokrivdo pri nesreči je torej upravičena še do zneska 807,81 EUR iz naslova premoženjske škode.

19. Pravilna pa je ocena sodišča prve stopnje, da drugi materialni izdatki, ki jih je porabila za različne alternativne oblike zdravljenja, niso bili potrebni v smislu zmanjševanja obstoječe (nematerialne) škode. To je prepričljivo ugotovilo s pomočjo izvedenca, zaslišanje tožničinega partnerja pa za to ne bi bil primeren dokaz in je bil, kot že navedeno, pravilno zavrnjen.

20. Po pooblastilu iz 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožnice v zvezi z njeno premoženjsko škodo in sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo. Ostali pritožbeni očitki pa so se izkazali za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi sicer ni našlo relevantnih napak, jo je v izpodbijanem nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; uspeh tožnice s pritožbo je bil glede na celotni izpodbijani zavrnilni del (razlika do zahtevanih 224.753,66 EUR) zanemarljiv, zato mora pritožnica sama kriti stroške svoje pretežno neutemeljene pritožbe (3. odst. 154. čl. ZPP).

1 Iz izvedenskega mnenja, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju telesnih bolečin, namreč izhaja: "Tudi bolečine bodo ostale trajno v lahkem obsegu, občasno z obremenjevanjem tudi do srednje hude intenzitete, saj se medenični obroč preko vezi med križnico in obema črevnicama pri gibanju nenehno elastično premika." 2 VSRS sodba II Ips 131/2013. 3 Glej v Jadek Pensa D. et al., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, str. 762, GV Založba Ljubljana, 2001.