Jedro

Dopolnilno mnenje invalidske komisije, ki ga je pridobilo sodišče, da tožnik za svoje delo ni zmožen, zmožen je opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma na drugem delovnem mestu, ki se bo opravljalo pretežno sede, kar ustreza razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznanju pravice do premestitve, je obsežno in temeljito, skladno z mnenji invalidskih komisij, pridobljenimi v predsodnem postopku, in z izvidi lečečih specialistov ter na podlagi osebnega pregleda tožnika podano v ustrezni strokovni sestavi specialistov, na takšno mnenje pa tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni imel pripomb. Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do dela v polovičnem delovnem času.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 6. 2008 in št.... z dne 20. 11. 2008, da se tožnika razvrsti v II. kategorijo invalidnosti in se mu prizna pravica do dela na delovnem mestu, skladno z ugotovljeno preostalo delovno zmožnostjo, s polovičnim delovnim časom.

Zoper sodbo se je zaradi nepopolno in nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je invalid III. kategorije invalidnosti, zdravstveno stanje pa se mu od zloma dvanajstega torakalnega vretenca in prvega ledvenega vretenca stalno poslabšuje. Boluje za degenerativno okvaro hrbtenice, v posledici pa v vratu in hrbtenici občuti hude bolečine. Ima tudi sindrom karpalnega kanala, operativno sta mu bila zamenjana oba kolka, zdravljenje ni bilo povsem uspešno, saj je štirikrat utrpel izpah kolka. Sodišče ni upoštevalo predložene medicinske dokumentacije, predlagal je postavitev izvedenca medicinske stroke, sodišče dokaza ni izvedlo, odločitev je oprlo le na mnenje invalidske komisije druge stopnje, ki je organ tožene stranke, zato ta ocena ni nepristranska. Poudarja, da bi sodišče moralo postaviti neodvisnega izvedenca, ki bi ocenil njegovo zdravstveno stanje in delovno zmožnost. Zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je sodišče zmotno uporabilo določbo 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter nato neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in dovolj popolno ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku ni bilo kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost dokončne odločbe, s katero je bil tožnik z revizijsko odločitvijo razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in poškodbe pri delu, vsake v deležu 50 %, ter mu je bila od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2008 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto pretežno sede s polnim delovnim časom. Sprememba je učinkovala s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji odločbe, to je s 1. 12. 2008. Do tedaj je bilo s prvostopenjsko odločbo z dne 23. 6. 2008 odločeno, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu 50 % in bolezni 50 % ter mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, da ne dviga bremen nad 10 kg, brez pogostega sklanjanja, pretežno sede, s polnim delovnim časom od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 7. 2008 dalje. Odločeno je bilo, da je delodajalec dolžan zavarovancu zagotoviti pravico do premestitve z izvršljivostjo odločbe, torej po dokončnosti v upravnem postopku ter da kontrolni pregled ni potreben.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno navedlo definicijo invalidnosti, kot jo določa 60. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) ter tudi natančnejše definicije III. kategorije invalidnosti iz tretje alineje 2. odst. 60. čl. ZPIZ-1. V III. kategorijo invalidnosti se med ostalim razvrsti zavarovanec, če je zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kor 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Po podatkih v upravnem spisu je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic nesreče pri delu od 2. 9. 1985 in mu je bila priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo s polnim delovnim časom. Od 15. 4. 2009 dalje je brezposeln in je po potrdilu Zavoda RS za zaposlovanje z dne 5. 5. 2010, priloženem v upravnem spisu, od navedenega dne prijavljen v evidenci brezposelnih oseb.

Nov postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se je začel na predlog osebnega zdravnika, ki ga je tožena stranka prejela 20. 3. 2008, v njem pa osebni zdravnik kot glavno bolezen, ki bistveno vpliva na invalidnost, ugotavlja neopredeljeno artrozo kolka. Na tožnikovo delovno zmožnost vplivajo tudi druge bolezni, funkcionalni vsadki, bolečine v križu ter navadni ekcem neopredeljenega vzroka. Mnenje osebnega zdravnika je, da tožnik zaradi ortopedskih težav ni zmožen za težja fizična dela, za pretežno stoječe delo in zaradi težav s kožo tudi ne za delo z določenimi snovmi, ugotavlja pa, da bi lahko določeno delo še opravljal v krajšem delovnem času. V priloženih medicinskih izvidih, ki so jih izdali specialisti revmatolog, internist pulmolog ter dermatologinja ni ugotovitve, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana v tolikšni meri, da je nujna časovna razbremenitev oz. skrajšanje delovnega časa. V izvidu ortopeda z dne 3. 3. 2008 je ugotovitev, da tožnik ni in ne bo zmožen za pretežno stoječe delo, zagotoviti mu je potrebno pretežno sedeče delo, o čemer naj poda mnenje invalidska komisija.

Sodišče je tožnika na prvem naroku glavne obravnave zaslišalo, v zapisniku so njegove subjektivne navedbe o zdravstvenih težavah, sprejelo je tudi sklep, da bo pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije druge stopnje, v katerem naj se zlasti opredeli tudi do izvidov dermatologa in nato poda mnenje, ali je tožnik za svoj poklic avtoličarja in avtokleparja ter za delo pri obdelovanju kovin na strojih zmožen le v skrajšanem delovnem času oz. ali je delovna zmožnost zmanjšana za manj ali več kot 50 %. Sodišče po 2. odst. 213. čl. ZPP odloči o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. V socialnem sporu sodišče obvezuje načelo materialne resnice ter preiskovalno načelo iz 61. in 62. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04). K sklepu o pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja tožnik ni imel pripomb, soglašala je tudi pooblaščenka tožene stranke. Invalidska komisija druge stopnje je, kot določa 3. odst. 261. čl. ZPIZ-1, res organ tožene stranke, vendar to še ne pomeni, da so njene ugotovitve, če so skladne z ostalo medicinsko dokumentacijo, prepričljive in se je v njih komisija opredelila do ugotovitev ostalih izvedencev, brez dokazne vrednosti. Mnenje invalidske komisije, izdano na podlagi pristojnosti, določene v zakonu, pomeni javno listino. Listina, ki jo v predpisani obliki izda nosilec javnih pooblastil v mejah svoje pristojnosti, dokazuje tisto, kar se v njej potrjuje ali določa (1. odst. 169. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Po 1. odst. 171. čl. ZUP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično potrjena ali da je javna listina nepravilno sestavljena, vendar so za izpodbijanje teh dejstev potrebne konkretne navedbe in opozorila na neskladja in nejasnosti, kot se je že večkrat izjasnilo Vrhovno sodišče RS (na primer sodba opr. št. VIII Ips 246/2005 z dne 12. 9. 2006, sodba opr. št. VIII Ips 194/2007 z dne 17. 11. 2008 in sodba opr. št. VIII Ips 307/2008 z dne 16. 11. 2009). Mnenje, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje je obsežno in temeljito, invalidska komisija v ustrezni strokovni sestavi specialistov fiziatrinje, nevrologa in specialistke medicine dela je tožnika osebno pregledala ter se opredelila tudi do izvidov dermatologa v zvezi z zatrjevano preobčutljivostjo na določene snovi. Vztrajala je pri ugotovitvah iz predsodnega postopka, da tožnik, glede na opis delovnega mesta, za delo na stroju za oblikovanje kovin ter delo avtokleparja oz. avtoličarja ni zmožen, zmožen pa je opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. na drugem delovnem mestu, ki se bo opravljalo pretežno sede. Mnenje je sodišče tožniku dne 20. 6. 2010 vročilo ter mu določilo rok, v katerem lahko poda pripombe ali zahteva dopolnitev mnenja. V postavljenem roku tožnik ni ničesar sporočil, sodišče prve stopnje je zato upravičeno štelo, da tožnik k mnenju nima pripomb, mnenje pa je tudi sicer poglobljeno in se, ob upoštevanju obremenitev pri delu, opredeljuje do vseh, v medicinskih izvidih izraženih tožnikovih zdravstvenih težavah. Skladna mnenja specialistov ter invalidskih komisij v predsodnem postopku ter dopolnilnem na zahtevo sodišča prve stopnje prepričujejo tudi sodišče druge stopnje, da je dokončna odločba tožene stranke o razvrstitvi tožnika v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto, kjer bo delal pretežno sede, zakonita.

Sodba sodišča prve stopnje je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. ZPP zavrnilo.