Jedro

Sodišče je del zahtevka (glede katerega tožnik tožbe ni umaknil) v posledici izpolnitve pravilno zavrnilo, kar pa ne daje podlage za priznanje stroškov postopka v zvezi s tem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe ter izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati bruto razliko v zneskih, ki so navedeni v I.a točki izreka, z zakonskimi zamudnimi obresti od 5. 9. 2011 dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek iz naslova opravljenega dela nadomeščanja poveljnika čete v letu 2011, in sicer za obračun bruto razlike v višini 272,22 EUR za marec 2011, 247,09 EUR za april 2011, 247,09 EUR za maj 2011, 247,09 EUR za junij 2011 in 247,09 EUR za julij 2011, odvod davka in prispevkov in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca, dalje do plačila, ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneskov, dosojenih v I.a točki izreka, ki tečejo od zapadlosti do vključno 4. 9. 2011 (I.b točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku za opravljeno delo nadomeščanja poveljnika čete v letu 2016/2017 obračunati bruto razliko v zneskih, ki so navedeni v II.a točki izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila. Zavrnilo je zahtevek iz naslova opravljenega dela nadomeščanja poveljnika čete v obdobju 2016/2017, in sicer za obračun bruto razlike v višini 265,04 EUR za maj 2016, 343,64 EUR za junij 2016, 350,52 EUR za julij 2016, 324,04 EUR za avgust 2016, 330,26 EUR za september 2016, 18,67 EUR za oktober 2016, 233,41 EUR za januar 2017, 238,03 EUR za februar 2017, 143,09 EUR za marec 2017, 11,04 EUR za maj 2017 in 126,91 EUR za junij 2017, odvod davka in prispevkov in izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca, dalje do plačila (II.b točka izreka). S sklepom je zavrglo tožbo, da je tožena stranka dolžna tožniku priznati, da je v času nadomeščanja poveljnika čete zaradi njegove odsotnosti od 9. 5. 2016 do 3. 10. 2016, od 6. 1. 2017 do 18. 3. 2017, 5. 5. 2017 in od 12. 6. 2017 do 26. 6. 2017 opravljal vse pristojnosti s pooblastili poveljnika čete v nazivu stotnik, ter ustrezno zavesti v sistem, kjer se beleži status pripadnika (III. točka izreka). Zaradi umika tožbe je ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na izplačilo zakonskih zamudnih obresti (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 463,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (točki I.b in II.b izreka) in zoper sklep (točki III in V izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da bi ga morala tožena stranka v obdobju 2016/2017 razporediti na formacijsko dolžnost poveljnika čete. Sodišče bi se moralo opredeliti do kršitve materialnih predpisov (56. člen Zakona o službi v Slovenski vojski, 49. točko Pravil službe v Slovenski Vojski, 98. člen Zakona o obrambi). Ker tega ni storilo, ni popolno ugotovilo dejanskega stanja. Tožena stranka bi morala tožniku priznati plačilo za opravljano delo v zahtevanem znesku, ker ga kljub daljši odsotnosti nadrejenega ni imenovala na položaj poveljnika. V primeru razporeditve na formacijsko dolžnost poveljnika čete bi moralo sodišče upoštevati tudi njegova napredovanja. Po stališču VSRS v zadevi VIII Ips 291/2016 tožnik ob premestitvi na drugo delovno mesto ohrani število plačnih razredov napredovanj. Sodišče se ni ustrezno opredelilo do strokovnega mnenja A.A.. Tožnik je delo poveljnika čete opravljal poleg svojega dela, o čemer bi ga moralo sodišče dodatno zaslišati. Zatrjuje, da ni zastaral zahtevek za izplačilo razlike v plači za čas od 2. 3. 2011 do 20. 3. 2011, saj je z vlogo v letu 2016 le popravil napako v datumu. Iz tega razloga bi moralo sodišče njegov zahtevek šteti za pravočasen. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka. Z zahtevkom za plačilo dejansko opravljenega dela v letu 2011 je uspel, saj je tožena stranka dolgovani znesek izplačala šele po vložitvi tožbe. Meni, da je upravičen do povrnitve potnih stroškov pooblaščenca in parkirnine ter za čas odsotnosti pooblaščenca iz pisarne. Po mnenju tožnika so bili potrebni tudi stroški izdelave strokovnega mnenja, prav tako pa tudi stroški sestave pripravljalnih vlog, ki jih sodišče prve stopnje ni priznalo. Stroške postopka bi moralo sodišče odmeriti ob upoštevanju vrednosti spora o premoženjskih pravicah (300 točk) in toženi stranki v celoti naložiti v plačilo stroške sodnih taks. Sodišče je pri odmeri stroškov tožniku pozabilo prišteti 22 % DDV niti mu ni priznalo stroškov za poročilo stranki in pridobitev potrdila o pravnomočnosti. Po mnenju tožnika tožena stranka ni upravičena do stroškov za odsotnost iz pisarne v času potovanja.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodba vsebuje jasne in natančno obrazložene razloge o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka, zato ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje je v III. točki izreka zavrglo tožbo v delu tožbenega zahtevka za priznanje statusa oziroma razporeditvi na formacijsko dolžnost poveljnika čete zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke - predhodnega varstva pravic pri delodajalcu. Po 2. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) ureja ta zakon tudi delovna razmerja delavcev, zaposlenih v državnih organih, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Ta posebni zakon je Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), ki ureja posebnosti delovnih razmerij zaposlenih v javnem sektorju (drugi odstavek 2. člena ZJU). Po drugem odstavku 22. člena ZJU pa so posamezna vprašanja za poklicne pripadnike Slovenske vojske z zakonom drugače urejena, kot so urejena z ZJU. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. - ZObr) za poklicne pripadnike Slovenske vojske deloma drugače ureja nekatera vprašanja v zvezi z delovnimi razmerji, v 100.a členu pa ima posebej urejeno tudi uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja teh zaposlenih.

8. V skladu s tako ureditvijo je tudi 42. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1), po katerem sodišče tožbo zavrže, če je bila vložena prezgodaj. V obravnavani zadevi gre za tak primer, zato je izpodbijana odločitev v III. točki izreka pravilna. Tožnik je namreč s tožbo od tožene stranke zahteval, naj mu za čas nadomeščanja poveljnika čete zaradi odsotnosti, daljše od treh mesecev, prizna opravljanje vseh pristojnosti s pooblastili poveljnika čete v nazivu stotnik, in mu to ustrezno zavede v sistem, v katerem se beleži status pripadnika (MFRAC) in iz katerega črpa podatke za nadaljnjo karierno pot. Pravice v zvezi z zabeleženjem statusa oziroma imenovanjem na formacijsko dolžnost poveljnika čete bi moral tožnik uveljavljati najprej v postopku pri delodajalcu. Ker torej niso izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo, sodišče s tem v zvezi ni ugotavljalo dejanskega stanja in tudi ni moglo zmotno uporabiti materialnega prava, kar uveljavlja tožnik s sklicevanjem na 56. člen Zakona o službi o slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV), 49. točko Pravil službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 84/2009) in 98. člen ZObr.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik v spornem obdobju nadomeščal začasno odsotna poveljnika čete B.B. in C.C.. Ker tožnik ni bil premeščen na formacijsko dolžnost poveljnika čete, se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 291/2016 z dne 21. 3. 2017, v kateri je bil predmet presoje prenos napredovanj ob premestitvi. Za dejansko opravljanje dela poveljnika čete je tožnik upravičen do plače izhodiščnega plačnega razreda tega delovnega mesta oziroma formacije, na katerem delo dejansko opravlja. Za drugačno stališče - da bi bil tožnik upravičen do plačnega razreda javnih uslužbencev, ki ju je nadomeščal, ni podlage. Pritožbene navedbe s tem v zvezi so neutemeljene.

10. Terjatev tožnika iz naslova razlike v plači je terjatev iz delovnega razmerja, za katero velja 5-letni zastaralni rok po 202. členu ZDR-1. Tožnik je šele v tretji pripravljalni vlogi dne 26. 10. 2016 zahteval plačilo razlike v plači, vključno s položajnim dodatkom, tudi za čas od 2. 3. 2011 do 20. 3. 2011. Ne gre za pomoto v datumu, temveč za spremembo tožbe po drugem odstavku 184. člena ZPP, saj je tožnik povečal obstoječi zahtevek iz tožbe. Ker je plača za marec 2011 zapadla v plačilo 5. 4. 2011, je sodišče prve stopnje, upoštevajoč ugovor zastaranja tožene stranke, pravilno zaključilo, da je terjatev za plačilo razlike plače za navedeno obdobje zastarala.

11. Tožnik se neutemeljeno pritožuje tudi zoper določitev o stroških postopka. Neutemeljeno navaja, da je upravičen do stroškov postopka, ker da je uspel s plačilom za opravljeno delo nadomeščanja poveljnika čete v letu 2011. Ne upošteva, da mu je tožena stranka z odločbo, ki jo je prejel isti dan, ko je vložil tožbo v tem sporu, priznala razliko v plači iz naslova nadomeščanja poveljnika čete za čas od 21. 3. 2011 do 29. 7. 2011. Sodišče je ta del zahtevka (glede katerega tožnik tožbe ni umaknil) v posledici izpolnitve pravilno zavrnilo, kar pa ne daje podlage za priznanje stroškov postopka v zvezi s tem.

12. Ker je sedež sodišča prve stopnje v Ljubljani, sodišče tožniku pravilno ni priznalo stroškov kilometrine njegovega pooblaščenca (ki ima sedež v Celju) za pristop na naroke za glavno obravnavo, posledično pa tudi ne stroškov parkirnine in njegove odsotnost iz pisarne v času potovanja. Četudi ima stranka pravico do svobodne izbire odvetnika, se kot potrebni stroški postopka (155. člen ZPP), ki jih je v primeru strankinega uspeha v pravdi dopustno prevaliti na nasprotno stranko, ne štejejo stroški, povezani s tem, da ima pooblaščenec sedež izven območja sodišča. Ti stroški so stvar razmerja med stranko in izbranim pooblaščencem in jih ni dopustno prevaliti na nasprotno stranko.

13. Ni res, da bi moralo sodišče tožniku priznati stroške izdelave strokovnega mnenja, ki ga je pridobil med postopkom na prvi stopnji. Predloženo strokovno mnenje ni dokaz, ki bi konkuriral mnenju s strani sodišča postavljenega izvedenca. Po ustaljeni sodni praksi gre pri zunajsodnem, s strani stranke pridobljenem, strokovnem mnenju za strokovno argumentiran del strankinih navedb. Tožnik je že pred pridobitvijo strokovnega mnenja tožbeni zahtevek opredelil po višini, tožena stranka je v postopku na prvi stopnji predložila izračun prikrajšanja, sodišče pa je s tem v zvezi izvedlo tudi dokaz z izvedencem ekonomske stroke. Zato je potrebno pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da stroški strokovnega mnenja v tem sporu niso potrebni.

14. Neutemeljen je tudi očitek glede napačnega upoštevanja pripravljalnih vlog. V tem sporu je tožnik vložil 18 pripravljalnih vlog in večkrat spreminjal tožbeni zahtevek. Sodišče je določilo vrednost predmeta odvetniških storitev ob upoštevanju vsakokratnih sprememb tožbe za izplačilo terjatve iz naslova razlike v plači. Zato ne drži, da je šlo za spor o premoženjskih pravicah. Tožnik ni upravičen do celotnega povračila sodnih taks v višini 300,00 EUR, ker na dan izdaje sodbe ta izdatek tožniku še ni nastal. Prav tako ni upravičen do povrnitve stroškov poročila stranki in pridobitve pravnomočnosti, saj ne gre za potrebni pravdni strošek. Sodišče prve stopnje je v 24. točki obrazložitve sodbe navedlo, da je tožnikovemu pooblaščencu priznalo 22 % DDV v višini 86,68 EUR, kar pomeni, da ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče pozabilo prišteti davek na odvetniške storitve. Tudi je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno priznalo stroške za odsotnosti iz pisarne v času potovanja, saj ji po četrtem odstavku 6. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) ti stroški pripadajo za vsake začete pol ure. Po skrbni presoji vseh okoliščin je sodišče priznalo potrebne stroške le tistih pripravljalnih vlog, ki so glede na njihovo smotrnost pripomogli k odločitvi sodišča oziroma razjasnitvi zadeve. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe v 24. točki obrazložitve o potrebnosti posameznih pripravljalnih vlog in drugačne pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

15. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel, tožena stranka zato, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben za odločitev pritožbenega sodišča (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).