Jedro

V zvezi z določbo 67. člena ZPIZ-1 (po katerem pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije; zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti - moški oziroma 61 let starosti - ženska) in priznanjem pravice od invalidske pokojnine je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da določbe 67. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti invalid II. ali III. kategorije invalidnosti že ob nastanku invalidnosti star 63 let (moški) oziroma ženske 61 let, če na podlagi 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti. Zato je sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno priznalo pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi III. kategorije invalidnosti od dne, ko je dopolnil starost 63 let.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 30. 11. 2011 in št. ... z dne 12. 5. 2011 in ugotovilo, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 2. 2010 dalje in ima od 8. 1. 2011 dalje pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Obenem je odločilo, da bo o odmeri, višini in izplačevanju sorazmernega dela invalidske pokojnine odločil toženec v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe.

Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo določbo 3. alinee 67. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1), saj je tožnik ob nastanku invalidnosti III. kategorije od dne 9. 2. 2010 dopolnil starost 62 let in ne starosti 63 let, da bi lahko pridobil pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Poudarja, da morajo vsi pogoji za priznanje pravice tako za starostno, vdovsko in družinsko pokojnino, kot tudi za invalidsko pokojnino, biti izpolnjeni hkrati na dan nastanka zavarovalnega primera. Vse izjeme in čakalne dobe so v zakonu posebej naštete. Navedeno v primeru priznanja pravice do invalidske pokojnine pomeni istočasnost nastanka invalidnosti, dopolnitev predpisane starosti ter glede na vzrok invalidnosti tudi dopolnitev minimalne pokojninske dobe. Za zavarovance, pri katerih je ugotovljena invalidnost III. kategorije in imajo še preostalo delovno zmožnost, ZPIZ-1 v 66. členu določa splošne pogoje za pridobitev pravic na tej podlagi. Navedeni 66. člen zakona v 1. odstavku med drugim določa, da pridobi zavarovanec, če ni z ZPIZ-1 drugače določeno, pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti, če ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let in je vključen v obvezno zavarovanje ne glede na pokojninsko dobo, če ni vključen v obvezno zavarovanje, pa pridobi pravice, če izpolnjuje pogoje zavarovalne oziroma pokojninske dobe, določene z ZPIZ-1 za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Po navedeni določbi tako pridobi zavarovanec III. kategorije invalidnosti, ki ob nastanku invalidnosti še ni dopolnil starosti 63 let, ob izpolnjevanju ostalih pogojev iz 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1, pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti, tj. pravico do premestitve ali pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega. V kolikor pa je tak zavarovanec ob nastanku invalidnosti že dopolnil starost 63 let, mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker na podlagi 66. člena ZPIZ-1 ne more pridobiti pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, pridobi pa pravico do invalidske pokojnine po 3. alinei 67. člena ZPIZ-1. Iz navedenega je tako zaključiti, da je za zavarovance, pri katerih je nastala invalidnost III. kategorije, za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, torej tudi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, merodajna starost ob nastanku invalidnosti. Takšna interpretacija določbe 66. člena ZPIZ-1 izhaja tudi iz komentarja ZPIZ-1 k navedeni določbi, kjer je navedeno, da pridobi zavarovanec pravico do invalidske pokojnine tudi v primeru II. ali III. kategorije invalidnosti, ki je nastala po dopolnitvi polne starosti 63 let. Sklicuje se na sodbe Vrhovnega sodišča RS ter Višjega delovnega in socialnega sodišča. V odgovoru na pritožbo tožnik meni, da pritožba ni utemeljena in da je njegovo stališče v nasprotju z določilom 6. in 14. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št.... z dne 30. 11. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo iste opravilne številke z dne 12. 5. 2011 in presojalo utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Toženec je namreč s prvostopno odločbo z dne 12. 5. 2011, potrjeno z dokončno odločbo z dne 30. 11. 2011 odločil, da je tožnik invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 2. 2010 dalje in da nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik dne 23. 1. 2009 pri bosansko - hercegovskem nosilcu zavarovanja vložil zahtevo za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Toženec je ugotovil, da je tožnik v Republiki Sloveniji dopolnil 1 leto, 9 mesecev in 16 dni pokojninske dobe, v BiH pa 12 let, 5 mesecev in 25 dni pokojninske dobe oziroma skupaj slovenske dobe in dobe prebite v BiH je tako dopolnil 14 let, 3 mesece in 11 dni. V predsodnem postopku je najprej mnenje o tožnikovi delovni zmožnosti podala invalidska komisija I. stopnje dne 5. 5. 2011, dne 6. 7. 2011 pa v pritožbenem postopku še invalidska komisija II. stopnje. Obe sta bili enotnega mnenja, da je pri tožniku od 9. 2. 2010 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti. Na podlagi takšnih mnenj je toženec najprej s prvostopno odločbo z dne 12. 5. 2011, na podlagi mnenja invalidske komisije I. stopnje, na to pa z dokončno odločbo z dne 30. 11. 2011, na podlagi mnenja invalidske komisije II. stopnje odločil, da je tožnik zaradi posledic bolezni od 9. 2. 2010 dalje invalid III. kategorije invalidnosti in da nima pravice do invalidske pokojnine, ker ne izpolnjuje pogojev določenih v 67. členu ZPIZ-1. Po 67. členu ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije (1. alinea), zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let (2. alinea) in zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska).

Bistveno vprašanje v obravnavani zadevi je, ali tožnik na podlagi dopolnjene pokojninske dobe v Republiki Sloveniji in BiH ter ugotovljene III. kategorije invalidnosti na dan 9. 2. 2010, glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 8. 1. 2011, ko je dopolnil 63 let starosti.

V zvezi z določbo 67. člena ZPIZ-1 in priznanjem pravice od invalidske pokojnine je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 258/2010 z dne 24. 1. 2012 že zavzelo stališče, da določbe 67. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati tako, da bi moral biti invalid II. ali III. kategorije invalidnosti že ob nastanku invalidnosti star 63 let (moški) oziroma ženske 61 let, če na podlagi 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1 ne bi mogel pridobiti pravic na podlagi invalidnosti.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik rojen 8. 1. 1948 63 let dopolnil 8. 1. 2011, tj. v času oziroma še preden je toženec izdal prvostopno odločbo št. ... z dne 12. 5. 2011 in takrat že na podlagi tega dejstva ter dodatno na podlagi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BiH (Ur. l. RS, št. 37/08 - MP 10/08, v nadalj. Sporazum) ne bi mogel pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi 66. člena ZPIZ-1, tj. pravice do premestitve oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega in temu ustrezne pravice, tj. pravico do nadomestila za invalidnost in pravico do delne invalidske pokojnine.

To pa so razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje, glede na stališče Vrhovnega sodišča RS in dodatno, ker tudi v določbi 67. člena ZPIZ-1 ni določen pogoj, da bi zavarovanec moral starost 63 let dopolniti že ob nastanku invalidnosti, utemeljeno tožniku pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi III. kategorije invalidnosti ugotovljene na dan 9. 2. 2010, priznalo od 8. 1. 2011, ko je dopolnil starost 63 let. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.