Jedro

Med strankama ni sporno, da je bilo parkirišče opremljeno z nekaterimi prometni znaki, s katerimi so opremljene javne ceste. Če bi tožena stranka ravnala kot skrben gospodar, bi celotno parkirišče označila s prometnimi znaki, ki bi omogočili varen uvoz in izvoz s parkirišča, ne glede na pravilnik oz. kršitev le-tega.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je v roku 15 dni nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki B.R. in drugotožeči stranki S.R. znesek 1.568,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.3.2006 dalje do plačila in zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožeče stranke glede plačila 5.688,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.3.2006 dalje do plačila, tožbeni zahtevek prvotožeče stranke glede plačila 584,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2006 dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek drugotožeče stranke glede plačila 584,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.3.2006 dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek tretjetožeče stranke K.R. glede plačila 549,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2006 dalje do plačila in zavrnilo tožbeni zahtevek četrtotožeče stranke glede plačila 549,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.3.2006 dalje do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta tožeča in tožena stranka.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede škode na kolesih nasprotujejo stališču sodišča, da nekatere navedbe in izpovedbe tožečih strank v zvezi s tem niso skladne in da ni logično, da bi prvotožeča stranka „kup železa“ peljala na servis. Prvotožeča stranka je namreč poškodovana kolesa sprva peljala na servis, kjer so ji potrdili, da njihovo popravilo ni možno, potem pa jih je nemudoma odpeljala na odpad, saj doma ni imela prostora za njihovo skladiščenje, ki bi bilo zaradi popolnega uničenja tudi nesmiselno. Nastanek škode na kolesih pa je potrdila tudi izpovedba priče M. Š.. Sodišče glede te škode tudi ni upoštevalo izvedenskega mnenja S. K., v katerem je izvedenec ugotovil škodo na predmetnih kolesih. Da so bila kolesa na prtljažniku in da so bila poškodovana, je očitno, saj v nasprotnem primeru ne bi prišlo do trka. Glede škode je tožeča stranka predlagala dopolnitev izvedeniškega mnenja, vendar je sodišče predlog zavrnilo, pri čemer svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Izvedenec pri izdelavi mnenja in oceni škode na vozilu ni upošteval vseh vtoževanih postavk nastale škode. Sodišče izvedenca ni pozvalo k izdelavi dopolnitve, niti na zaslišanje. Sodišče tudi nima nikakršne podlage za stališče, da lahko predračun zajema tudi poškodbe, ki so na avtomobilu obstajale pred predmetnim dogodkom. Glede nepremoženjske škode pa navaja, da je strah drugo in tretjetožeče stranke vsekakor bil intenziven, dogodek je pri deklicah povzročil šok, njun strah je bil kratkotrajen, vendar je zaradi njega prišlo do porušenja duševnega ravnotežja, ki je dalj časa trajalo. Glede zmanjšanja duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožeča stranka poudarja, da so na dopustu vselej veliko kolesarili in je bil njihov dopust brez koles povsem uničen. Tožeče stranke so zaradi odsotnosti koles na dopustu doživljale blažje, lažje duševne bolečine, saj je bil obseg razpoložljivih življenjskih aktivnosti močno omejen.

Tožena stranka pa izpodbijano sodbo napada v ugodilnem delu ter v delu, ki se nanaša na plačilo stroškov. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Prvostopno sodišče je s tem, ko je za zasebno parkirišče uporabilo predpise, ki določajo ureditev javnih cest, nepravilno uporabilo materialno pravo. Pravilnik, na katerega se sklicuje sodišče, predpisuje prosti profil javnih cest, med navedene ceste pa pravilnik ne uvršča niti javnega parkirišča, še toliko manj pa zasebnega. Zakon o varnosti v cestnem prometu sicer res določa, da mora biti promet na nekategorizirani cesti, ki se uporablja za javni cestni promet, urejen v skladu s predpisi o javnih cestah in predpisi o varnosti cestnega prometa. Vendar pa niti navedeni zakon niti Zakon o javnih cestah ne izenačujeta parkirišča oziroma parkirnih površin z javno cesto. Slovenija nima državnega predpisa o dimenzijah parkirnih mest. Stališče prvostopnega sodišča, da je predpisana minimalna višina nad parkiriščem vsaj 4,5 m, v nasprotnem primeru pa mora biti višina ustrezna označena, je nepravilno, tudi če se analogno uporabi Pravilnik o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in garaž, ki določa, da svetla višina garaž in drugih površin, po katerih je predvidena vožnja z motornimi vozili, ne sme biti manjša od 2,2 m. Upoštevajoč navedeno ni podano nedopustno ravnanje tožene stranke. Opozoriti je potrebno tudi, da se pojavlja vprašanje, kje bi bilo potrebno postaviti opozorilni znak glede višine, da bi zadostil zahtevi sodišča. Navaja, da je bila vzročna zveza med škodo in s strani tožečih strank zatrjevanim nedopustnim ravnanjem tožene stranke, prekinjena. Tožeče stranke so ob prihodu na parkirišče vozilo parkirale, odšle v trgovino in se po opravljenem nakupu vrnile v vozilo ter namesto s parkirišča zapeljale na del parkirišča, kjer se nahaja jasno vidna 2,3 m visoka konstrukcija, znak oziroma opozorilo tožene stranke, postavljeno pred dovozom na parkirišče, pa ne bi preprečil predmetnega škodnega dogodka, saj je bilo vozilo že parkirano na parkirišču. Vzročna zveza je bila zato prekinjena. Opozarja tudi na izpovedbe tožečih strank, na podlagi katerih je moč sklepati, da je moral tožnik kot voznik opaziti sporno konstrukcijo in v nasprotju s svojo 12-letno hčerko pravilno oceniti, da je konstrukcija visoka le nekaj čez 2 m, kar je sicer dovolj za vozilo, ne pa tudi za kolesa na strehi vozila. Tožeče stranke so po prepričanju tožene zaradi hitenja ob zapuščanju parkirišča povsem pozabile, da na strehi vozila prevažajo tudi kolesa.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča. Svoje pravno stališče je sodišče prve stopnje jasno in prepričljivo utemeljilo v razlogih izpodbijane sodbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. Sodišče prve stopnje je prepričljivo utemeljilo, zakaj šteje, da so podane predpostavke odškodninske odgovornosti tožene stranke in zakaj je zahtevku po temelju za plačilo odškodnine ugodilo. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je oprlo na Pravilnik o temeljnih pogojih, ki jih morajo izpolnjevati javne ceste in njihovi elementi zunaj naselja, ne glede na pritožbene trditve tožene stranke, da za zasebno parkirišče ti predpisi ne pridejo v poštev. Kot izhaja iz podatkov v spisu in kar med strankama niti ni sporno, je bilo parkirišče opremljeno z nekaterimi prometni znaki, s katerimi so opremljene javne ceste. Če bi ravnala tožena stranka kot skrben gospodar, bi celotno parkirišče označila s prometnimi znaki, ki bi omogočili varen uvoz in izvoz s parkirišča, ne glede na pravilnik oz. kršitev le-tega. Tako pa je tožeča stranka zapeljala najprej na parkirišče in pri tem ni bilo nobenih ovir. Na poti iz parkirišča pa so tožečo stranko usmerjali prometni znaki, ki so določali obvezno smer in ravno ti prometni znaki so tožečo stranko usmerjali skozi tak izhod, ki ni bil ustrezno označen oziroma je obstajala ovira, ki ni bila označena in na daleč opazna v vseh vremenskih pogojih. Pritožbene trditve tožene stranke o tem, da ni podano nedopustno ravnanje, so tako neutemeljene. Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev tožene stranke, da je bila vzročna zveza med škodo ter nedopustnim ravnanjem tožene stranke prekinjena, saj je tožeča stranka svoje vozilo parkirala pravilno na desni strani parkirišča, kjer ni konstrukcije, odšla v trgovino in se po opravljenem nakupu vrnila v svoje vozilo ter namesto s parkirišča zapeljala na del parkirišča, na katerem se nahaja jasno vidna 2,3 m visoka konstrukcija in je logično, da opozorilo tožene stranke, postavljeno pred dovozom na parkirišče ne bi preprečilo predmetnega škodnega dogodka, saj je bilo vozilo že parkirano na parkirišču. Pritožbeno sodišče šteje, da brez zatrjevanega škodljivega ravnanja tudi dogodka, ki je sledil, ne bi bilo. Zato pretrganja vzročne zveze ni. Pritožbeno sodišče prav tako šteje, da je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo obseg škode in tožeči stranki priznalo primerno odškodnino. Glede škode iz naslova uničenih koles je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da prvo in drugotožeča stranka nista dokazali, da so bili na strehi avtomobila v času predmetnega dogodka prav zatrjevana kolesa in da so bila prav ta kolesa poškodovana. Sodišče zato ni moglo upoštevati izvedenskega mnenje v delu, ki je ugotavljal škodo na kolesih. Prvostopno sodišče je že po temelju ugotovilo, da ni dokazano, da so bila ravno ta kolesa, za katere zatrjuje tožeče stranka, poškodovana in je zahtevek v tem delu zavrnilo. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopne razloge. Neutemeljeno se pritožba sklicuje na izpovedbo neodvisne priče M. Š., ki kljub izpovedbi o tem, da so kolesa na prtljažniku bila, ne more ovreči zaključkov prvostopnega sodišča o tem, da ni dokazano, da naj bi na strehi avtomobila bila ravno zatrjevana kolesa. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da sodišče ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja glede škode, nastale na osebnem avtomobilu. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dopolnitev izvedeniškega mnenja in to ustrezno obrazložilo. Sodišče prve stopnje je navedlo, da v izvedeniškem mnenju ni našlo pomanjkljivosti, ki bi jih bilo potrebno odpraviti z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja in se sklicevalo na izrecen zapis izvedenca, da drugih poškodb, razen tistih, ki jih je opisal, iz izjav in fotografij ni bilo razbrati. Tožeča stranka se je sklicevala na predračun. Glede na to, da je predračun nepreverljiv in da ni izkazana dejanska odprava škode, pritožbeno sodišče šteje, da je sodišče utemeljeno zavrnilo dopolnitev, to ustrezno obrazložilo, za škodo na vozilu pa prisodilo primerno odškodnino. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo utemeljilo, zakaj je zahtevek za plačilo odškodnine za strah v celoti neutemeljen, in ravnalo pravilno, ko je zahtevek v tem delu zavrnilo. Oškodovancem gre denarna odškodnina za strah le, če je bil strah intenziven, če je trajal dalj časa in če je pustil posledice v oškodovančevi psihi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da strah, ki sta ga utrpeli tretja in četrtotožeča stranka ni bil tako intenziven, da bi pri njima izzval take učinke, ki bi v daljšem časovnem obdobju porušilo njuno duševno ravnovesje. Prvo in drugotožeča stranka pa takih okoliščin, ki bi kazale na porušeno duševno ravnovesje niti nista zatrjevali. Pritožba tožeče stranke sicer zatrjuje, da sta drugo in tretjetožeča stranka (verjetno pravilno tretje in četrtotožeča stranka) doživeli intenziven strah, saj sta se deklici ustrašili poka in močnega ropota. Strah je bil sicer kratkotrajen, vendar je za dalj časa porušil njuno duševno ravnotežje, vendar je bilo v dokaznem postopku ugotovljeno ravno obratno. Zaključek sodišča, da je zahtevek za plačilo odškodnine za strah v celoti neutemeljen, pa je tako pravilen. Neutemeljen pa je tudi tisti del pritožbe, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka tožeče stranke glede odškodnine za trajno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v danem primeru ne gre za pravno priznano nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je pravilna in v posledici tega tudi pravilna zavrnitev zahtevka v tem delu.

Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna in zakonita, pritožba pa ni utemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo (353. člen ZPP).

1. odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča in tožena s pritožbo nista uspeli, zato morata v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP pravdni stranki sami kriti stroške pritožbenega postopka.