Jedro

Če sta tožnika formalna in navadna sospornika, se vrednost njunih tožbenih zahtevkov ne sešteva.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnika sta zatrjevala vlaganja v nepremičnino tožencev in s tožbo, vloženo 1. 6. 2009, od tožencev primarno zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine na nepremičnini s parc. št. 17/1, k. o. ..., za vsakega do ½, podredno pa nerazdelno plačilo tožencev v višini 90.000,00 EUR. Vrednost spornega predmeta sta označila na 90.000,00 EUR, ki lahko velja le za primarni, nedenarni zahtevek. Na naroku 30. 5. 2012 sta primarni tožbeni zahtevek popravila, ker sta iz nepremičnine s parc. št. 17/1 nastali nepremičnini s parc. št. 17/3 in 17/4. Na naroku 28. 9. 2012 sta tožnika „prilagodila“ tožbeni zahtevek, in sicer namesto vsak ½ zahtevala vsak ¼ navedenih nepremičnin.

2. Sodišče prve stopnje je njuno prilagoditev štelo kot delni umik tožbe in postopek v tem delu ustavilo v končni odločbi. Sicer pa je drugi toženki in tretjemu tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine v korist obeh tožnikov, po kateri bo mogoča vknjižba vsakega do ¼, zoper prvega toženca pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je delno spremenilo le stroškovno odločitev, sicer je pritožbo druge toženke in tretjega toženca zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo.

4. Revizijo vlagata druga toženka in tretji toženec. Predlagata razveljavitev oziroma spremembo izpodbijane sodbe v svojo korist in zahtevata povračilo revizijskih stroškov.

5. Tožnika sta na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Zahtevata tudi povračilo stroškov odgovora.

6. Revizija ni dovoljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da revizija ni bila dopuščena in da sta druga toženka in tretji toženec vložila direktno revizijo. To izhaja iz poimenovanja vloge in iz njene vsebine. Izpodbijata zanju neugodno pravnomočno odločitev sodišč nižjih stopenj, da sta dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino v korist obeh tožnikov, po kateri bo mogoča njuna vknjižba vsakega do ¼.

8. Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP), ali če jo na predlog stranke dopusti sodišče (tretji odstavek 367. člena ZPP).

9. Ker sta tožnika formalna in navadna sospornika v smislu 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, se po pravilu iz drugega odstavka 41. člena ZPP dovoljenost revizije presoja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka in ne po seštevku njunih vrednosti.(1) Vrednost izpodbijanega dela, ki odpade na vsakega od tožnikov, je tako največ ¼ prvotno označene vrednosti spornega predmeta, to pa je 22.500,00 EUR. Ta ne dosega revizijskega praga.

10. Vrhovno sodišče je zato revizijo v celoti zavrglo v skladu s 377. členom ZPP.

11. Ker drugi toženec in tretja toženka z revizijo nista uspela, sama krijeta svoje revizijske stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). To velja tudi za tožnika, ki sta na vročeno revizijo odgovorila, vendar na problem njene dovoljenosti nista opozorila, zato njuni stroški niso bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Drugačne razlage ne narekujeta niti določbi prvega odstavka 41. člena in petega odstavka 367. člena ZPP, ki se nanašata na objektivno in ne na subjektivno kumulacijo zahtevkov, primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 166/2010 z dne 30. 6. 2011 in II Ips 25/2010 z dne 20. 9. 2012.