Jedro

V konkretni zadevi je bila prosilki dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje pred delovnim sodiščem, zato je neutemeljen tožbeni ugovor, da bi morala biti tožniku priznana tudi nagrada za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe in v tej zvezi priznani tudi priglašeni stroški. Priznanje stroškov zastopanja je namreč vezano na obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči. Tožnik je priglasil stroške za izdajo začasne odredbe in materialne stroške v večjem znesku, kot so mu bili priznani, zato sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega akta sicer pomanjkljiva, ker v izreku izrecno ni bil ta del zahtevka zavrnjen, torej v nasprotju z določbo 214. člena ZUP, vendar v obravnavanem primeru navedena kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka, Republika Slovenija, Delovno sodišče v Mariboru, je z izpodbijanim sklepom, opr. št. Bpp 332/2010 z dne 20. 1. 2011, odvetniku A.A., tožniku v tem upravnem sporu, priznala stroške, nagrado za nudenje brezplačne pravne pomoči, v višini 261,12 EUR. Odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je bila z odločbo Bpp 332/2010 prosilcu odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje na delovnem sodišču na I. stopnji, zaradi uveljavljanja denarnih zahtevkov, za nudenje brezplačne pravne pomoči pa je bil po tej odločbi dodeljen tožnik. Dne 13. 1. 2011 je tožena stranka prejela izpolnjeno napotnico dodeljenega odvetnika, zato je po prejemu zamudne sodbe Pd 557/2010 z dne 6. 1. 2011, bilo treba, na podlagi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), izdati sklep o stroških.

Izračun stroškov temelji na ugotovitvi, da se glede na vrednost predmeta odvetniške tarife v višini 6.492,22 EUR določi osnovna nagrada s količnikom 1 po tabeli 36. člena ZOdvT. Nagrada za postopek se odmeri po tar. št. 3100 (152x1,3), v višini 197,60 EUR. Izdatki za storitve so odmerjeni pavšalno, na podlagi 6. dela ZOdvT, po tar. št. 6002, v višini 20,00 EUR, na seštevek vseh stroškov pa je obračunan še 20 % DDV v višini 43,52 EUR.

Tožnik v tožbi navaja, da mu toženka ni priznala vseh priglašenih stroškov, iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa razlogi za takšno odločitev ne izhajajo. Tožena stranka tožniku ni priznala nagrade v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, čeprav so bili ti stroški potrebni in je tožnik v imenu upravičenke do brezplačne pravne pomoči s predlogom uspel. Delovno sodišče v Mariboru je v zamudni sodbi opr. št. Pd 562/2010 z dne 6. 1. 2011 zmotno ugotovilo, da s tem predlogom upravičenka do BPP ni uspela, saj je samo na podlagi predloga upravičenke do BPP izdalo sklep opr. št. Pd 562/2010 z dne 1. 10. 2010, s katerim je temu predlogu ugodilo. Tožnik je toženo stranko ob priglasitvi stroškov z dne 12. 1. 2011 na to izrecno opozoril, tožena stranka pa v zvezi s tem sploh ni ugotavljala dejanskega stanja, tako da je le to ostalo nepopolno ugotovljeno, tožnik pa je materialnopravno pravilno priglasil stroške za predlog za izdajo začasne odredbe v skladu s tar. št. 3461 ZOdvT.

Izpodbijani sklep prav tako nima razlogov o priglašenih stroških v zvezi z izdelavo in izročitvijo dokumentov in se glede tega ne more preizkusiti. Stroški v višini 20 EUR za izdelavo in izročitev listine imajo materialno pravno oporo v ZOdvT, tar. št. 6100 in so bili nedvomno potrebni, saj je tožnik s priloženimi listinami utemeljil, da je moral izdelati tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe z vsemi prilogami, le te pa je poleg sodnih odločb izdanih v postopku opr. št. Pd 562/2010 izročil stranki. Tudi v zvezi s tem tožena stranka ni ugotavljala dejanskega stanja.

Tožena stranka je zmotno uporabila materialno pravo tudi pri odločitvi, da se odvetniku priznani stroški omejijo po 36. členu ZOdvT. V skladu s 36. členom tega zakona se nagrada odvetniku omeji le v primeru, ko se izplača iz državnega proračuna, ne pa v primeru brezplačne pravne pomoči, ko mora stroške povrniti nasprotna stranka. Tožeča stranka je v postopku Delovnega sodišča v Mariboru, opr. št. Pd 562/2010 uspela, pravdni nasprotnik upravičenke do brezplačne pravne pomoči, pa je dolžan stroške plačati v dobro tožene stranke, kar po navedbah tožnika omejuje uporabo 36. člena ZOdvT.

Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži, da izda novo odločbo, s katero bo tožniku priznala nagrado za postopek v višini 315,12 EUR, nagrado za predlog za začasno odredbo v višini 70,20 EUR, poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR, izročitve in izdelavo dokumentov v višini 20,00 EUR, vse povišano za 20% DDV, kot je to priglašeno z dopisom z dne 12. 1. 2011. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je pojasnila, da je bila prosilcu dodeljena BPP zgolj za vložitev tožbe in zastopanje pred delovnim sodiščem prve stopnje, ne pa tudi za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe, ki je sredstvo za zavarovanje terjatve, zato po prepričanju tožene stranke, stroški nastali v zvezi z začasno odredbo, presegajo odobreno BPP. Da postopek v glavni zadevi in postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe predstavljata različni zadevi izhaja tudi iz določbe 3. točke 16. člena ZOdvT, zato tožena stranka pri priznavanju stroškov ni presojala, ali je bilo predlogu za izdajo začasne odredbe ugodeno, niti ali so bili stroški povezani z izdajo te začasne odredbe potrebni. Prav tako meni, da je izpodbijani sklep zadostno obrazložen, ter poudarja, da je bila sporna nagrada pravilno priznana na podlagi 36. člena ZOdvT. Sodišču predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da v zadevi ni sporno, da je bila B.B. z odločbo Bpp 332/2010 z dne 28. 9. 2010, dodeljena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje pred Delovnim sodiščem na I. stopnji, za nudenje brezplačne pravne pomoči pa dodeljen odvetnik A.A., tožnik v tem upravnem sporu. Na podlagi podatka o obsegu dodeljene brezplačne pravne pomoči sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

V obravnavani zadevi torej ni sporno, da je bil tožnik z odločbo Bpp 332/2010 z dne 20. 1. 2011 dodeljen za nudenje brezplačne pravne pomoči, kar pomeni, da se njegova nagrada izplača iz državnega proračuna. Za nagrade postavljenih in dodeljenih odvetnikov, ki se po ZOdvT določajo glede na vrednost predmeta (kot v obravnavanem primeru), ZOdvT v 36. členu nad vrednostjo predmeta 3.000 EUR določa nižje nagrade, kot jih za izbrane odvetnike glede na vrednost predmeta določa 12. člen ZOdvT. Namen oziroma cilj nižjih nagrad za dodeljene in postavljene odvetnike, je znižanje finančnih sredstev, ki iz naslova brezplačne pravne pomoči in zastopanja po uradni dolžnosti bremenijo državni proračun. Nagrade za storitve teh odvetnikov namreč zagotavlja država, v drugih primerih pa prejmejo odvetniki plačilo od strank. Zato v tej zadevi dejstvo, da je tožeča stranka v zadevi, v kateri je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, (Pd 562/2010) uspela in mora stroške tega postopka plačati nasprotna stranka v dobro TRR sodišča, na sporno odločitev ne more vplivati.

Po vpogledu v listine predloženega upravnega spisa Bpp 332/2010 sodišče ugotavlja tudi, da je bila z odločbo Bpp 332/2010 prosilki odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev tožbe in zastopanje pred Delovnim sodiščem na I stopnji, zato sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala biti tožniku priznana tudi nagrada za vložitev predloga za izdajo začasne odredbe in v tej zvezi priznani tudi priglašeni stroški v zvezi z začasno odredbo. Priznanje stroškov zastopanja je namreč tudi po presoji sodišča vezano na obseg dodeljene brezplačne pravne pomoči. Ker je tožnik priglasil stroške za izdajo začasne odredbe in materialne stroške v večjem znesku, kot so mu bili priznani, sodišče ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijanega akta sicer pomanjkljiva, ker v izreku izrecno ni bil ta del zahtevka zavrnjen, torej v nasprotju z določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), vendar po presoji sodišča v obravnavanem primeru navedena kršitev ni vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve.

Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi, v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.