Jedro

Za svoj uspeh v pravdi bi tožena stranka, upoštevajoč njene navedbe, da blagovno znamko uporablja (in da jo je v relevantnem času uporabljala), morala predložiti take dokaze, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da uporablja svojo znamko, v taki obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila (ta znamka) registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke. Tega pa s sklicevanjem na uporabo ostalih registriranih znamk v nespremenjeni obliki, ni storila. Zato je taka njena obramba proti navedbam tožeče stranke, da besedne blagovne znamke tožena stranka ne uporablja niti je v relevantnem obdobju ni uporabljala, nesklepčna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka mora v petnajstih dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 299,63 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

Izpodbijana sodba

1. Sodišče prve stopnje je s I. in II. točko izreka ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo istoimenski blagovni znamki tožene stranke „KOZEL“ v besedi, registrirani pri Uradu RS za intelektualno lastnino pod reg. št. 200271017 in št. 200770245 za izdelke in storitve iz 32., 33. in 39. razreda Nicejske klasifikacije. Pojasnilo je, da 32. razred pokriva pivo, mešanice svetlega in temnega piva /…/, 33. razred pokriva alkoholne pijače brez piva, 39. razred pa storitve polnjenja in pakiranja pijač /…/. Sledilo je navedbam tožeče stranke, da je ekskluzivna zastopnica in distributerka izdelkov češke družbe Plzensky Prazdroj, ki je imetnica družine znamk VELKOPOPOVICKY KOZEL. Kot taka v Sloveniji trži izdelke, označene z znamkami KOZEL. Tožena stranka pa svojih dveh blagovnih znamk KOZEL ne uporablja že več kot pet let. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi prvega odstavka 120. člena ZIL.

Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče

2. Pri tej sodbi se je tožena stranka pravočasno pritožila. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni njej v prid, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je predlagala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

4. Pritožba ni utemeljena. V nadaljevanju je pojasnjeno, zakaj ne. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

5. Pritožba je sestavljena iz dveh ločenih sklopov. V prvem sklopu tožena stranka graja odločitev sodišča glede resne in dejanske uporabe znamk „KOZEL“, v drugem sklopu pa odločitev sodišča glede vrednosti spornega predmeta.

Odgovor na pritožbene trditve, da tožena stranka uporablja znamki KOZEL

6. Iz pritožbe izhaja, da tožena stranka svoji blagovni znamki KOZEL v besedi uporablja in da jo je uporabljala tudi v relevantnem časovnem obdobju. V pritožbi namreč ponavlja svoje stališče, da znamka v besedi in znamka, ki v sliki pomeni predstavitev znamke v besedi, ne spremeni razlikovalnega značaja znamke. Navaja, da uporablja obe znamki KOZEL tako, da namesto zapisa v besedi KOZEL uporabljala zapis v slikah ZLATOROG (ki je sopomenka KOZLU), LAŠKO PIVO (ki napotuje na znamko „KOZEL“) in LAŠKO PIVO, ki prav tako napotuje na znamko „KOZEL“.

7. Tako stališče tožene stranke je pravno zmotno. Tožbeni zahtevek na razveljavitve znamke zaradi neuporabe je na podlagi 120. člena ZIL-1 neutemeljen, če imetnik uporablja znamko resno in dejansko. Na dilemo, kaj to pomeni, je odgovorilo že Sodišče EU(1). Zavzelo je stališče, da je taka, torej resna in dejanska uporaba znamke podana takrat, kadar se znamka uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo, ki je v zagotoviti identitete izvora blaga ali storitev, za katere je registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za blago ali storitve. Vrhovno sodišče RS pa je zavzelo stališče(2), da resna in dejanska uporaba ne vključuje simbolične uporabe, katere edini namen je ohranjanje pravic, ki jih daje znamka. Pri presoji ali je uporaba znamke resna, je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, pomembne za ugotovitev, ali je gospodarsko izkoriščanje znamke pristno, še posebej ali se takšna uporaba v zadevnem gospodarskem sektorju šteje za upravičeno za ohranitev ali ustvarjanje deleža na trgu za blago ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo blaga ali storitve, značilnosti trga ter obseg in pogostost uporabe znamke.

8. Po določilu a. točke šestega odstavka 120. člena ZIL-1, na katerega se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, se kot uporaba v tem smislu šteje tudi uporaba v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila znamka registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke. O tem, da se znamka tožene stranke KOZEL v besedni obliki tako, kot je bila registrirana, na trgu ne pojavlja, med strankama ni spora. Pač pa so na trgu prisotne številne spodaj navedene znamke tožene stranke. Zato tožena stranka s sklicevanjem na uporabo registriranih figurativnih znamk št. 200870788, 200870220, 200870221, tridimenzionalnih znamk ZLATOROG in LAŠKO ZLATOROG, št. 200570005, 200570011, 200771584, 200870218, 200871040 in figurativnih znamk LAŠKO in PIVOVARNA LAŠKO št. 200870640, 200870641, na podlagi a. točke šestega odstavka 120. člena ZIL-1 zatrjuje uporabo besedne znamke znamke KOZEL. Tako sklepanje tožene stranke je pravno zmotno. Uporaba citiranih znamk tožene stranke v nespremenjeni obliki ne pomeni hkratne uporabe znamke KOZEL v obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila znamka registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke. Zato bi za svoj uspeh v pravdi, tožena stranka, upoštevajoč njene navedbe, da blagovno znamko KOZEL uporablja (in da jo je v relevantnem času uporabljala), morala predložiti take dokaze, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da uporablja svojo znamko KOZEL v taki obliki, ki se glede na obliko, v kateri je bila (ta znamka) registrirana, razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja znamke. Tega pa s sklicevanjem na uporabo ostalih registriranih znamk v nespremenjeni obliki, ni storila. Zato je taka njena obramba proti navedbam tožeče stranke, da besedne blagovne znamke KOZEL tožena stranka ne uporablja niti je v relevantnem obdobju ni uporabljala, nesklepčna. Sicer pa je, tudi če tako pravno stališče ne bi bilo pravno vzdržno, sklicevanje tožene stranke na posamezne spodaj povzete konkretne zadeve SES neprimerno že zato, ker se v blagovnih znamkah tožene stranke, ki so citirane zgoraj, pojavlja beseda kozorog in slika gamsa.

9. V nadaljevanju povedano se pritožbeno sodišče do v pritožbi izpostavljenih zadev vsaj mimogrede opredeljuje.

Zadeva T-398/03, o kateri naj bi odločalo Splošno sodišče EU, se nanaša na tožbo za razglasitev ničnosti odločbe Komisije o določitvi pravic tožene stranke do invalidske pokojnine, ne pa blagovno znamko Pelikan. Upoštevajoč grafiko, ki jo je tožena stranka predstavila v pritožbi, pa pritožbeno sodišče ponavlja, da se v blagovnih znamkah tožene stranke, ki so citirane zgoraj (8. točka te obrazložitve) pojavlja beseda kozorog in slika gamsa. V grafiki PELIKAN, predstavljeni v pritožbi, pa predhodna znamka predstavlja grafiko pelikana, izpodbijana znamka pa stilizirano besedo pelikan z grafiko pelikana. Isto velja za pritožnikovo opozarjanje na zvočno podobnost obeh besed pelikan.

V zadevi C-251/97 „Sabel“ naj bi šlo za dve različni živali, pumo na eni strani in geparda na drugi strani. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil v zadevi „Sabel“ sestavni del sporne znamke oziroma znamke imetnika na eni strani grafika pume v skoku, na drugi strani pa grafika geparda v skoku. V predmetni pravdi pa gre za vprašanje, ali se besedna znamka KOZEL razlikuje v elementih, ki ne spreminjajo razlikovalnega značaja tistih zgoraj citiranih blagovnih znamk tožene stranke, pod katerimi trži svoje izdelke. Prav na vseh teh blagovnih znamkah se nahaja grafizem gamsa, sporna blagovna znamka KOZEL pa ne vsebuje nikakršnega grafizma. Ne drži torej pritožbeno stališče, da se v blagovnih znamkah tožene stranke pojavlja grafizem kozla. Tudi zato uporaba blagovnih znamk, navedenih v 8. točki te obrazložitve, ne pomeni istočasno uporabe besedne znamke KOZEL.

Smiselno enako velja za sklicevanje na zadeve C-533/11 Rintisch in C-12/12 Levis.

10. Uporabe znamke KOZEL torej na podlagi a. točke šestega odstavka 120. člena ZIL-1 ni mogoče utemeljevati s sklicevanjem na uporabo posameznih znamk, citiranih v 8. točki te obrazložitve v nespremenjeni obliki. Poleg tega je stališče sodišča prve stopnje, da je edini razlikovalni element izpodbijanih znamk beseda KOZEL tako različen od preostalih znamk tožene stranke, da ni mogoče govoriti o nespremenjenem razlikovalnem značaju znamke, pravilno. Pravilna je namreč ugotovitev, da besede KOZEL kot sestavnega dela blagovne znamke ni zaznati v nobeni od registriranih blagovnih znamk tožene stranke, saj se v njih kot element nahaja grafizem gamsa. Na niti eni od teh blagovnih znamk ni podobe kozoroga.

11. Tudi če drži pritožnikova navedba, da Urad za usklajevanje notranjega trga UUNT v zadevah 9063-C in 9053-C sprejema pritožnikovo stališče, da se za relevantni del slovenskih potrošnikov „ZLATOROG“ prevede v posebno vrsto koze moškega spola, to ne zadošča za drugačno odločitev.

12. Pritožnica vztraja pri svojem predlogu, naj pritožbeno sodišče na Sodišče Evropske Unije naslovi vprašanje, povezano z s členom 10(a) Prve direktive Sveta št 89/104/EGS. Takemu njenemu predlogu sodišče prve stopnje ni sledilo. Ravnalo je pravilno. V vprašanju, ali se šteje za uporabo znamke skladno z določbo člena 10(a) Prve direktive Sveta št. 89/104/EGS z dne 21. 12. 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, če imetnik znamke le-to uporablja v obliki, ki kaže na močno pomensko podobnost, ki meji na enakost, je smiselno že zajet odgovor, da je blagovna znamka KOZEL inkorporirana v tistih blagovnih znamkah tožene stranke, pod katerimi ona na trgu ponuja svoje izdelke.

13. Tožena stranka tudi v pritožbi ponavlja svoj predlog, naj sodišče zasliši izvedenca marketinške stroke, ki naj se opredeli do okoliščin, ali pomeni uporaba tistih blagovnih znamk tožene stranke, ki so naštete zgoraj, tudi resno in dejansko uporabo znamke KOZEL. Kot je že bilo pojasnjeno, določilo a) šestega odstavka 120. člena ZIL-1 ne dopušča razlage, da uporaba registriranih znamk v nespremenjeni obliki pomeni hkratno uporabe znamke (v nobenem elementu spremenjene znamke) KOZEL. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker je zavrnilo predlog za zaslišanje izvedenca in ker izvedenskemu mnenju družbe A., ki ga je v spis vložila tožena stranka, ni sledilo. Za razrešitev pravnih vprašanj sodišče izvedenca ne sme zaslišati (prim. 243. člen ZPP).

14. O tem, da se na slovenskem trgu pojavlja tuje pivo, označeno z blagovno znamko KOZEL, ne morebiti dvoma. Raziskava, ki jo je opravila družba A., pa ne pove, da potrošniki s tem, ko naročajo pivo KOZEL in želijo naročiti katero od vrst piva tožene stranke, prepoznavajo znamko tožene stranke KOZEL v drugačni obliki od tiste, v kateri je bila registrirana. Navsezadnje kaj takega tožena stranka niti trdila ni. Zato je neutemeljena graja prvostopenjskega sodišča, ki je ta dokaz zavrnilo.

Odgovor na pritožbene trditve, da je vrednost spornega predmeta prenizka

15. Sodišče prve stopnje je na predlog tožeče stranke vrednost spornega predmeta za vsak zahtevek ocenilo na 872,50 EUR. Ker je tožeča stranka v tožbi postavila dva primarna zahtevka in sicer na razveljavitev blagovnih znamk KOZEL št. 200271017 in 200770245, podrejeno pa na ugotovitev ničnosti vsake od teh blagovnih znamk, znaša skupna vrednost spornega predmeta (za štiri zahtevke skupaj) 3.490,00 EUR. Tej vrednosti je tožena stranka oporekala, češ da so že oglasi tožeče stranke, s katerim oglašuje pivo KOZEL, dražji. Predlagala je, naj sodišče zviša vrednost spornega predmeta na 10.000,00 EUR. Njenemu predlogu sodišče prve stopnje ni sledilo. Zavzelo je stališče, da tožena stranka ni navedla relevantnih razlogov, zakaj je ravno 10.000,00 EUR pravšnja vrednost spornega predmeta. Stališče tožeče stranke pa je, da vrednost spornega predmeta ne more biti višja že zato, ker izpodbija znamko, ki je tožena stranka ne uporablja. Sodišče prve stopnje je tej oceni očitno sledilo, saj je primarnemu tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo. Tožena stranka pa je šele v pritožbi navedla, da lahko tožnica navede bodisi vrednost, ki jo ima tožbeni predmet zanjo (kolikor je za tožnico vredna znamka KOZEL, pod katero ona trži češko pivo na slovenskem ozemlju), ali da izhaja iz lastnega pravnega interesa (v konkretnem primeru vrednosti distribucije KOZEL v Sloveniji). Takega kriterija za presojo vrednosti spornega predmeta tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni predlagala. Zdi se, da se je za vrednost spornega predmeta 10.000,00 EUR potegovala zgolj zato, da bi dosegla dopustitev revizije. Ker zgolj ta okoliščina ni razlog, ki lahko vpliva na višjo ali nižjo vrednost spornega predmeta, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ker temu predlogu tožene stranke ni sledilo.

16. Iz gornje obrazložitve je torej razvidno, da pritožba v nobenem delu ni utemeljena.

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

17. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. členom ZPP). Ker je tožeča stranka vsebinsko poglobljeno odgovorila na pritožbo, mora tožena stranka tožeči povrniti tudi njene stroške odgovora na pritožbo. Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo na 299,63 EUR. Od tega na nagrado za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT odpade 225, 60 EUR, na pavšalni znesek po tar. št. 6002 pa 20,00 EUR, kar skupno znaša 245,60 EUR, z 22% DDV pa 299,63 EUR. Do pavšalnega zneska iz tar. št. 6000 tožeča stranka ni upravičena zato, ker storitev, ki jo pokriva ta znesek, ni specificirala. Če priznanih stroškov tožena stranka tožeči stranki ne bo poravnala v 15-ih dneh od prejema te sodbe, bo po preteku tega roka v zamudi. V tem primeru pa ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Op. št. (1): SES, odločba BV C-40/01 z dne 11. 3. 2003 Ansul VS Ajax.

Op. št. (2): Sodba III Ips 189/2008 z dne 7. 9. 2010.