Jedro

Ker je rok iz 6. odstavka 202. člena ZKP instrukcijski, mora pritožbeni senat odločiti o pritožbi zoper sklep o priporu, čeprav je predpisani 48-urni rok že potekel. Zgolj zaradi prepozne odločitve o pritožbi izpodbijani sklep senata ni nezakonit. Zakon ne določa, da mora isti priporni razlog obstajati za vsa kazniva dejanja, zaradi katerih je obdolženec v priporu.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. U.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sklepoma preiskovalne sodnice in senata Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki je zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, je bil zoper obd. U.K., zoper katerega je uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena, tatvine po 1. odstavku 211. člena ter preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. odstavku 302. člena KZ, odrejen pripor zaradi begosumnosti in ponovitvene nevarnosti po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Zagovornik je pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep dežurne preiskovalne sodnice o odreditvi pripora in sklep izvenobravnavnega senata, ki je zavrnil pritožbo zagovornika zoper sklep preiskovalne sodnice. Trdi, da je zoper sklep priskovalne sodnice pravočasno dne 11.2.2004 ob 15.21. uri vložil pritožbo, o kateri je senat z izpodbijanim sklepom odločil šele po 14 dneh namesto v 48 urah, kot predpisuje 6. odstavek 202. člena ZKP in 2. odstavek 20. člena Ustave. Pripor je zato vse od 13.2.2004 od 15.21. ure dalje nezakonit in ga je treba takoj odpraviti. Izpodbijana sklepa naj ne bi utemeljila ponovitvene nevarnosti glede kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja, neogibnost pripora pa pomanjkljivo. Zmotno sta ugotovila, da obstaja nevarnost, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja bodisi zoper premoženje ali preprečitve uradnih dejanj, da je begosumen in da je pripor neogibno potreben. Predlaga, da se sklep o odreditvi pripora razveljavi, posledično razveljavi tudi sklep o podaljšanju pripora ter pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo predlaga, da se ta zavrne. Mnenja je, da zahteva ne navaja, katere določbe procesnega ali materialnega zakona naj bi bile prekršene z odreditvijo pripora zoper obdolženca. Sklepa sta pravilno ugotovila okoliščine, ki utemeljujejo pripor, trditev zahteve, da bi morala sklepa upoštevati še druge okoliščine, pa pomeni uveljavljanje zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni moč uveljavljati.

Zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 6. odstavka 202. člena ZKP mora senat odločiti o pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora v 48 urah. Po določbah 2. odstavka 88. člena istega zakona začnejo roki v kazenskem postopku teči, ko je bila opravljena vročitev, od katere je treba računati rok. Tudi instrukcijski rok iz 6. odstavka 202. člena ZKP začne teči, ko je bila pritožba zagovornika sprejeta pri senatu, pristojnem za odločitev o njej.

Iz dohodnega zaznamka na prvi strani pritožbe zagovornika (listna št. 110) je vidno, da je bila pritožba sprejeta v pisarni preiskovalnega oddelka Okrožnega sodišča v Ljubljani dne 11.2.2004 ob 15.21. uri, s čimer je potrjena enaka trditev v zahtevi za varstvo zakonitosti. Iz uradnega zaznamka na listni št. 109 pa je vidno, da je preiskovalna sodnica po opozorilu zagovornika dne 25.2.2004 ob 11.15. uri, da o pritožbi ni prejel še nobene odločitve, ugotovila, da je bila pritožba zagovornika pomotoma vložena v spis ... Preiskovalna sodnica je pritožbo takoj poslala pristojnemu senatu zaradi odločitve. Iz dohodnega zaznamka kazenske pisarne izhaja, da je pritožbo s spisom sprejela 25.2.2004 ob 12.30. uri. V skladu z 2. odstavkom 88. člena ZKP je torej 48-urni rok za odločitev o pritožbi zagovornika začel teči isti dan ob 13. uri. Ker je senat zavrnil pritožbo še isti dan, določba 6. odstavka 202. člena ZKP ni bila prekršena. V stvari je šlo za kršitev 2. odstavka 200. člena ZKP, ki je bila povzročena v pisarni preiskovalnega oddelka, ki ni takoj poslala pritožbe senatu zaradi odločitve. Ta kršitev pa na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe ni vplivala.

Sicer pa izpodbijani sklep senata ne bi bil nezakonit zgolj zaradi prepozne odločitve o pritožbi. Rok iz 6. odstavka 202. člena ZKP ni prekluziven, ampak instrukcijski. Pritožbeni senat mora odločiti o takšni pritožbi, čeprav je predpisani 48-urni rok že potekel. Tudi sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora ne bi postal nezakonit zaradi prepozne odločitve pritožbenega senata.

Ni pravilno stališče zahteve, da je pripor zoper obdolženca nezakonit od 13.2.2004, ker o pritožbi zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora ni bilo odločeno v predpisanem roku. Obdolženec je prestajal pripor na podlagi veljavnega sklepa dežurne preiskovalne sodnice. Po določbi 206. člena ZKP se med preiskavo pripor načeloma odpravi samo s sklepom sodišča. Tak sklep o odpravi pripora ni bil izdan, zato je obdolženec prestajal pripor na zakoniti podlagi.

V sklepu preiskovalne sodnice ponovitvena nevarnost kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi res ni obrazložena. Obširno pa je utemeljena realna in konkretna nevarnost, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja zoper premoženje, namreč velike tatvine, tatvine in goljufije. Zaradi tega pa izpodbijani sklep ni nezakonit, saj zakon ne določa, da mora isti priporni razlog obstajati za vsa kazniva dejanja, zaradi katerih je obdolženec v priporu.

Vrhovno sodišče trditev, da sta izpodbijana sklepa zmotno ugotovila, da je pripor nujen za varnost ljudi, da so podane okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi pobegnil in da bi ponavljal kazniva dejanja in da se z drugimi ukrepi ne bi moglo preprečiti ponavljanja kaznivih dejanj, ne more upoštevati, saj po izrečni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.