Jedro

Tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 26. 3. 2012, nezakonita (I. točka izreka), ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 26. 4. 2012, ampak je trajalo do 4. 6. 2013 (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici: - za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od vključno 27. 4. 2012 do 4. 6. 2013 obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku 1.458,83 EUR (zmanjšano v skladu z varčevalno zakonodajo in prejetim nadomestilom zavoda) ter ji po plačilu vseh davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek mesečne plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. dne v mesecu za pretekli mesec, - obračunati regres za letni dopust 2012 v višini 763,06 EUR bruto in sorazmerni del regresa za leto 2013 v višini 326,55 EUR bruto in po odvodu akontacije dohodnine izplačati ustrezna neto zneska regresa, v roku 15 dni (II. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je nadalje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati odškodnino v višini 7.250,00 EUR bruto in ji po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine (2.900,00 EUR) pa je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 897,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe (I., II., III. točka izreka, prvi odstavek IV. točke izreka in V. točka izreka sodbe) se iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da tožena stranka ni rabila postopati skladno z Zakonom o javnih uslužbencih. Zmotno je stališče sodišča, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev presežnih delavcev. Nepravilna je ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala uporabe kriterijev iz Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, saj je bila tožnica kot presežna delavka določena na podlagi kriterija delovnih izkušenj pri opravljanju enakih ali podobnih del, ker je imela najmanj izkušenj. Na enakem delovnem mestu kot tožnica so bili zaposleni A.A., B.B., C.C. in D.D., pri čemer slednja opravlja popolnoma druge dela in naloge. E.E. pa je bila zaposlena na delovnem mestu sanitarni inženir I. Tožena stranka je zato primerjala A.A., B.B., C.C. in tožnico. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je imela B.B. nižjo izobrazbo kot tožnica, saj imata obe visokošolsko izobrazbo - B.B. je diplomirana organizatorka menedžerka. C.C. se je pri toženi stranki zaposlil 1. 3. 2007 in ne 1. 4. 2010, zato ima več izkušenj kot tožnica. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ima tožnica višjo izobrazbo kot C.C. - slednji ima namreč visoko izobrazbo, tožnica pa le višjo. Neresnična in v nasprotju z izpovedbo direktorja tožene stranke je trditev sodišča, da naj bi direktor priznal, da kriterijev za presežne delavce niso oblikovali. Direktor je opisal razloge, zaradi katerih je bila tožnica določena kot presežna delavka, in izpovedal, da so uporabljali kriterije, ni pa vedel, ali je bil o tem narejen kakšen zapisnik. Neutemeljena je tudi ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni dokazala preverjanja možnosti zaposlitve tožnice na drugih delih. Da so poskusili poiskati delovno mesto za tožnico in preverili možnost prekvalifikacije in dokvalifikacije ter da potrebe po zaposlitvi delavca ni bilo v nobenem oddelku, je izpovedal zakoniti zastopnik tožene stranke, ki je tudi pojasnil razloge za to, da se število delavcev zmanjša - prihranek sredstev. Pri tem je nepomembna izpovedba priče F.F., da so imeli veliko dela, zato bi tožnica lahko delo dobila pri njih. O dejanski potrebi po delu odloča vodstvo delodajalca, ki teži k finančno vzdržni organizaciji dela. Direktor tožene stranke je povedal, da ne v času odpovedi in ne kasneje ni bilo prostega delovnega mesta in da po odpovedi tožnici niso zaposlili novih delavcev. Tožena stranka tožnici ni ponudila drugega dela, ker take možnosti ni bilo. Tožbeni zahtevek bi bilo potrebno v celoti zavrniti, tožena stranka pa iz previdnosti izpodbija tudi odločitev o odškodnini. Prisojena odškodnina je pretirana in nasprotuje sodni praksi. Tožnica ni predložila dokaza, da je dejansko napisala prošnje za zaposlitev, ni predložila listin o zaslužku njenega partnerja in o življenjskih stroških nje in hčere. Tožnica je glede na njeno starost in izobrazbo lažje zaposljiva oseba in bi zaposlitev gotovo našla, če bi jo iskala. Pri odškodnini iz 118. člena Zakona o delovnih razmerjih gre za posebno odškodnino, ki predstavlja nadomestilo za reintegracijo delavca, zato je potrebno upoštevati zaposlitvene možnosti delavca, starost, delovno dobo, poklic, itd. in ne delavčevega socialnega in zdravstvenega stanja. Tožnici bi glede na začetek zaposlitve pri toženi stranki v letu 2008 pripadala odpravnina v višini 4/5 njene plače, zato odškodnina ne bi smela znašati več kot to. Tožnica je prejela tudi denarno nadomestilo in koristila druge pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti.

Tožnica v odgovoru na pritožbo tožene stranke navaja, da so se kot kriterij upoštevale delovne izkušnje, ki so glede na zaporedje iz 27. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije na drugem mestu za strokovno izobrazbo. Vsi delavci tožene stranke pa so imeli različno strokovno izobrazbo, zato niso bili izenačeni po kriteriju izobrazbe in do uporabe kriterije delovnih izkušenj ni moglo priti. Izobrazba tožnice (diplomirani sanitarni inženir) je primernejša kot izobrazba C.C. (univ. dipl. obramboslovec). C.C. pred dokončanjem izobrazbe ni mogel zasedati delovnega mesta, zato ne more imeti več delovnih izkušenj kot tožnica. Tožnica je imela v primerjavi s B.B. in C.C. prednost pri ohranitvi zaposlitve glede na kriterije iz kolektivne pogodbe, a jih tožena stranka ni uporabila. Sodišče je pravilno povzelo izpovedbo direktorja tožene stranke, iz katere izhaja, da niso oblikovali kriterijev za določitev presežnih delavcev. Direktor tožene stranke si je glede uporabe kriterijev prihajal v nasprotje in ni znal pojasniti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Tožena stranka ni izkazala, da je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugih delih, tega ni zatrjevala niti v odpovedi. Direktor tožene stranke ni preveril, če je na oddelku F.F. delo tudi za tožnico, čeprav je vedel za potrebo po delu na tem oddelku. Tožena stranka je v mesecu decembru 2011, ko je že bilo znano, da se bodo manjšala finančna sredstva, na istem delovnem mestu, kot ga je zasedala tožnica, za nedoločen čas zaposlila D.D.. Prisojena odškodnina je primerna in skladna s sodno prakso. Novi ZDR-1 določa v sodni praksi že uveljavljene kriterije za določitev tovrstne odškodnine. Tožena stranka je podala predlog za uporabo instituta sodne razveze pogodbe o zaposlitvi že na prvem naroku, tožnica pa je to predlagala šele na zadnjem naroku. Pritožbene novote pa so navedbe o dosojeni odškodnini. Upoštevati je treba, da so za diplomiranega sanitarnega inženirja trije do štirje razpisi na leto, ter da je tožnica med sodnim postopkom rodila. Tožnica v pritožbi navaja mesečne stroške njenega gospodinjstva ter stroške s preživljanjem hčerke.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. V izpodbijani sodbi nista podani bistveni kršitvi določb postopka po 15. točki 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze, tudi izpovedbo direktorja tožene stranke G.G., zato v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi listinami oziroma zapisniki.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka tožnici podala v skladu s prvo alinejo 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 – 103/2008). Poslovni razlog pomeni prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Delodajalec lahko skladno z drugim odstavkom 88. člena ZDR delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, pri čemer je pri presoji utemeljenosti poslovnega razloga, vprašanje ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog, v prvi vrsti dejansko in šele nato pravno vprašanje. Delodajalec mora za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 88. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZDR dokazati predvsem, da je zatrjevani razlog utemeljen. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca, ki je povsem samostojen pri organiziranju delovnega procesa. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga sodišče presoja le, ali je v resnici podan in ali ne gre zgolj za navidezni razlog ter ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije, kot to določa 6. člen ZDR.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je poslovni razlog za odpoved dejansko obstajal, vendar pa tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke, ter dejstva, da je preverila možnost zaposlitve tožnice na drugih delih. Odločilo je, da je bila izpodbijana odpoved nezakonita in ugotovilo obstoj delovnega razmerja do dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnici je za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznalo vse pravice iz delovnega razmerja, prisodilo pa ji je tudi 5 plač iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokaznimi zaključki in obrazložitvijo sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja: Obstoj poslovnega razloga med strankama ni več sporen, saj ga tožena stranka v pritožbi ne izpodbija. Sporno pa je, ali je tožena stranka postopek odpovedi izpeljala skladno z določilo ZDR in ostalimi predpisi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala pravilne uporabe kriterijev za določitev tožnice kot presežne delavke. Kakor izhaja iz odpovedi z dne 26. 3. 2012, je pri toženi stranki prišlo do prenehanja potreb po enem delavcu na delovnem mestu strokovni sodelavec VII/2, na katerem je bilo zaposlenih več delavcev. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da je delodajalec v takem primeru dolžan uporabiti kriterije iz kolektivne pogodbe, ki zanj veljajo. Za toženo stranko je v času podaje odpovedi veljala Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št 15/1994 in spremembe; kolektivna pogodba), ki je v 27. členu določala kriterije za določitev delavcev, katerih delo postane trajno nepotrebno. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo kriterije in na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala uporabe teh kriterijev. O uporabi kriterijev in ocenjevanju oziroma primerjavi delavcev na delovnem mestu strokovni sodelavec VII/2 tožena stranka namreč ni predložila nobenega listinskega dokaza, iz izpovedbe direktorja tožene stranke G.G. in priče H.H. pa izhaja, da je bilo pri odločitvi, da odpoved podajo tožnici, najpomembnejše dejstvo, da tožnica ni imela dela in je imela najmanj delovnih izkušenj. Direktor tožene stranke je izrecno izpovedal, da niso izdelali kriterijev in programa presežnih delavcev ter dodal, da naj bi sicer upoštevali kriterije iz kolektivne pogodbe, a ni vedel, če o tem obstaja kakšen zapisnik. Iz njegove izpovedbe, ki jo je sodišče prve stopnje v celoti pravilno povzelo, izhaja, da je skupaj s pravno službo izvajal ocenjevanje tožnice, a ne neposrednega ocenjevanja dela, temveč glede dejstva, kdo je prišel zadnji in koliko delovnih izkušenj ima. Kakor je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, bi skladno s kolektivno pogodbo kriterij delovnih izkušenj prišel v poštev šele po tem, ko bi tožena pri vseh primerljivih delavcih preverila delovno uspešnost in strokovno izobrazbo. Tožena stranka pa delovne uspešnosti kot temeljnega kriterija za ohranitev zaposlitve in določanje presežnih delavcev, za katerega kolektivna pogodba predpisuje tudi način ocenjevanja, sploh ni izvajala, zato je izpodbijana odpoved nezakonita že iz tega razloga. Posledično niso relevantne navedbe o izobrazbi ter delovnih izkušenj tožnice in primerljivih delavcev. Pritožbeno sodišče pa se tudi ni ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede preverjanja možnosti zaposlitve tožnice na drugih delih, ker to ne bi vplivalo na drugačno odločitev o zakonitosti izpodbijane odpovedi.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je prisojena odškodnina po 118. členu ZDR previsoka. Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo tožničini jasni in skladni izpovedbi o njenem premoženjskem stanju ter aktivnosti na področju iskanja dela, pri čemer je potrebno upoštevati še dejstvo, da je tožnica po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ponovno zanosila in ima sedaj dva otroka. Sodišče je pri odločanju o odškodnini pravilno upoštevalo tudi tožničino starost (33 let), izobrazbo (dipl. sanitarna inženirka), zaposlitvene možnosti ter delovno dobo pri toženi stranki (4 leta in 5 mesecev). Nesprejemljivo je stališče tožene stranke, da bi lahko odškodnina iz 118. člena ZDR znašala največ toliko, kolikor je znašala odpravnina (4/5 tožničine plače). Višina primerljive odpravnine namreč ne more biti odločilen kriterij za odmero odškodnine, lahko je le eden od pokazateljev za odmero odškodnine (VSRS v zadevi VIII Ips 48/2011 z dne 6. 3. 2012). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da odškodnina v višini 5-kratnika tožničine plače (v višini 7.250,00 EUR) ustreza namenu priznanja odškodnine iz 118. člena ZDR (ki predstavlja nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu oziroma odškodnina za bodočo ocenjeno škodo).

Ker je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).