Jedro

S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih zakonskih pogojih tožniku ne bi smela izdati pisnega opozorila in odpovedi v primeru ponavljanja kršitev delovnih obveznosti samo zato, ker naj bi zoper nekatere druge delavce ob enakih kršitvah ukrepala mileje ali sploh ne. Ni namreč enakosti v nepravu. Za ta spor torej niso pomembne (sicer pa tudi niso bile dokazane) navedbe o neenakem obravnavanju tožnika z viličaristom in drugimi delavci pri podaji pisnega opozorila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za (1) ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 11. 2. 2021; (2) ugotovitev, da delovno razmerje med strankama ni prenehalo, temveč je trajalo do 31. 8. 2021; (3) da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 27. 2. 2021 do 31. 8. 2021 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, zlasti ga prijaviti v socialna zavarovanja, mu obračunati mesečno osnovno bruto plačo, povečano za pripadajoče dodatke in mu po odvodu dajatev izplačati ustrezen neto znesek z obrestmi; (4) da mu je dolžna obračunati denarno povračilo v višini 6 mesečnih plač, od tega zneska odvesti dajatve in mu izplačati ustrezen neto znesek; (5) da mu je dolžna povrniti stroške postopka.

2. Tožnik se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper sodbo. Navaja, da pisno opozorilo ni bilo utemeljeno. Podana je bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče ugotovilo, da ga je tožena stranka pisno opozorila na kršitev z dne 10. 8. 2021, čeprav je v opozorilu navedeno, da mu očita kršitev z dne 10. 8. 2020. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožnik razumel očitano kršitev iz pisnega opozorila in da je bil usposobljen za delo na stroju J4203. Tožena stranka ni predložila dokazov o opravljenem teoretičnem in praktičnem usposabljanju. Zgolj to, da je prebral in podpisal navodila ter se seznanil z dokumentacijo, ne predstavlja zahtevanega usposabljanja za delo. Za delo na navedenem stroju ga tožena stranka ni praktično usposobila po standardnem postopku. Seznanitev tožnika z obveznostjo pregledovanja kosov ne pomeni njegove dejanske usposobljenosti. Navedbe tožnika o enostavnem in preprostem postopku dela na stroju so subjektivne in ne pomenijo njegove (avtomatične) usposobljenosti. Toženi stranki očita, da ga je neenakopravno obravnavala, ker ni pisno opozorila tudi viličarista, ki je pripeljal neustrezne kose. Prav tako tožena stranka ni upoštevala ustaljenega načina opozarjanja na napake oziroma kršitve. Drugi zaposleni imajo več priložnosti za odpravo napak, zato je bil tožnik neenakopravno obravnavan. Sodišče bi moralo ugotoviti, kdaj je bil premeščen iz A. v B., oziroma koliko časa po spremembi kraja opravljanja dela je prejel pisno opozorilo. Očitane kršitve iz pisnega opozorila ni storil iz hude malomarnosti. Neusposobljenost tožnika bi moralo sodišče upoštevati tudi pri presoji utemeljenosti razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na zagovoru očitanih kršitev iz odpovedi ni razumel. Postopek zagovora sta vodila C. C. in D. D., ki ju tožena stranka ni pooblastila, zato ni imel možnosti zagovora, kot ga predvideva zakon. Glede prvih dveh očitanih kršitev poudarja svojo neusposobljenost za delo. Ob vzpostavljenem večnivojskem sistemu nadzora predvidevanje tožene stranke o možnosti nastanka škode ne more biti razlog za odpoved. Pri tretji očitani kršitvi bi moralo sodišče upoštevati, da je bila glavni vzrok napačna dostava kosov viličarista, ki za svojo napako ni prejel nobenega opozorila, zato je tožena stranka neenakopravno obravnavala tožnika. Pri odpovedi ga je diskriminirala v povezavi z njegovim poslabšanim zdravstvenim stanjem (dalj časa trajajočim bolniškim staležem v letu 2020) in ni zadostila obrnjenemu dokaznemu bremenu iz 6. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker drugi zaposleni za dostavo napačnih kosov niso bili sankcionirani, je utemeljeno sklepati, da je tožena stranka kršila prepoved diskriminacije zaradi navedenih osebnih okoliščin tožnika.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vseh odločilnih dejstev ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožena stranka je tožniku 11. 2. 2021 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga za delovno mesto "posluževalec stroja II" na podlagi 3. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), ker je kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Predhodno mu je dne 17. 9. 2020 podala pisno opozorilo na izpolnjevanje delovnih obveznosti iz delovnega razmerja po prvem odstavku 85. člena ZDR-1. V opozorilu mu je očitala, da je dne 10. 8. 2020 pri delu na stroju J4203 spakiral kose kode 701.41 s surovimi mesti na obdelanih površinah, zaradi česar bi ji lahko nastala večja premoženjska škoda. V zvezi s tem ni utemeljen očitek bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Čeprav je sodišče prve stopnje v obrazložitvi očitno po pomoti navedlo datum očitane kršitve iz pisnega opozorila (namesto 10. 8. 2020 je zapisalo 10. 8. 2021), takšna pomota o datumu kršitve ne predstavlja nasprotja o odločilnem dejstvu v tem sporu.

7. Tožniku se ne očita, da ne bi bil kos delovnim nalogam na tem stroju (npr. zaradi pomanjkanja znanja in veščin za delo) oziroma da je ravnal napačno zaradi svoje nesposobnosti. Očita se mu krivdno (malomarno) ravnanje zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ker je spakiral kose s surovimi mesti na obdelovanih površinah. Iz opisa del in nalog v pogodbi o zaposlitvi izhaja, da je bil med drugim zadolžen za pregledovanje ulitkov in prepoznavanje napak v skladu s kontrolno dokumentacijo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil tožnik s to dokumentacijo seznanjen in poučen glede obveznega kvalitativnega pregleda kosov, najmanj s katalogom napak na kosih, ki pridejo iz stroja, saj sicer dela na stroju ne bi mogel opravljati. Čeprav nadrejeni E. E. ni posebej uvajal tožnika za praktično delo na navedenem stroju, je pravilen zaključek sodišča, da je bil tožnik za delo na tem stroju usposobljen. Tožnik je povedal, da je bilo delo na tem stroju v bistvu zelo enostavno, saj je bil postopek čisto preprost in bi na njem znal delati vsak otrok. Vanj je bilo treba zgolj dati kose, zapreti vrata in pritiskati zeleno oziroma rdečo tipko. Ko je stroj obdelal kose, so se odprla vrata stroja in je obdelane kose pregledal ter zlagal v paleto, ki je odšla nato naprej v pranje in dodatne preglede. Poudaril je, da delo na tem stroju res ni nek postopek. Zanikal je, da bi do napake pri delu, ki se mu očita v opozorilu, prišlo zato, ker ne bi znal delati. Ker je tožnik delo na stroju J4203 ocenil kot zelo enostavno in je tudi podrobno pojasnil način dela, je sodišče prve stopnje pravilno ovrglo navedbe o njegovi neusposobljenosti.

8. Pisno opozorilo je zakonito in utemeljeno. Tožnik je malomarno pregledoval kose, saj je spakiral tudi kose kode 701.41 s surovimi mesti na obdelovanih površinah. Stališče tožnika o neutemeljenosti pisnega opozorila, ker naj bi bilo podano brez upoštevanja toženkinega običajnega postopka opominjanja v primerih napak delavcev, nima podlage v delovnih predpisih. V ZDR-1 ni zahtevano predhodno ustno opozarjanje delavcev v primeru kršitev delovnih obveznosti. Tudi sicer iz izpovedi priče C. C., vodje oddelka strojne obdelave, izhaja, da je pri tožniku prihajalo prepogosto do napak. Nadrejeni E. E. je povedal, da je tožnika predhodno ustno opozoril na napake. Na utemeljenost pisnega opozorila zaradi kršitve pogodbenih obveznosti ne vplivajo navedbe o datumu spremembe kraja opravljanja dela, zato ni pomembno, koliko časa pred očitano kršitvijo je tožnik opravljal delo na stroju J4203 v B. Ker za obstoj kršitve in s tem utemeljenost pisnega opozorila zadošča že milejša stopnja krivde (navadna malomarnost), ni utemeljena pritožbena trditev, da zaradi neusposobljenosti tožnik ni ravnal s hudo malomarnostjo.

9. Tožena stranka je v pisni seznanitvi in vabilu na zagovor pred odpovedjo jasno opisala očitane kršitve, iz katerih izhajajo konkretne napake in pomanjkljivosti v zvezi z delom tožnika. Omogočila mu je zagovor skladno z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1. Na zagovoru je tožnik potrdil, da je očitane kršitve razumel, kar je potrdila priča D. D. Povedala je, da so s tožnikom na zagovoru skupaj šli skozi posamezne kršitve. Predstavili so mu fotografije glede vsake kršitve. Ob koncu zagovora je zapisnik še enkrat prebrala, da je tožnik lahko podal pripombe oziroma dopolnitev. Tožnik je kasneje sicer povedal, da vsega, kar so se pogovarjali na zagovoru, ni razumel, vendar pa iz njegove nadaljnje izpovedi izhaja, da s tem ni mislil, da ni razumel očitkov, temveč da jim ne verjame, da razmišlja, da so mu bili podtaknjeni in da bi moral na zagovoru nastopiti ostreje. Glede na navedeno so pritožbene navedbe o nerazumljivosti očitanih kršitev neutemeljene.

10. Tožnik pred sodiščem prve stopnje ni navajal, da ni bil usposobljen za delo, ki ga je opravljal v okviru očitanih kršitev iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Enako velja za pritožbeni očitek, da sta postopek odpovedi vodila C. C. in D. D., čeprav ju tožena stranka ni pooblastila.

11. Glede prve očitane kršitve v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je tožnik dne 14. 12. 2020 spakiral kos št. ... z očitno dvoplastnostjo. V primeru nepravočasne sanacije napake s strani tožene stranke bi ji lahko nastala velika škoda. Tožnik ni pregledal obdelanega kosa skladno s kontrolnim planom oziroma katalogom napak. Očitka ni prerekal, iz zapisnika o zagovoru pa tudi izhaja, da ga priznava. Tožena stranka je dokazala tudi drugo očitano kršitev (da dne 17. 12. 2020 v nasprotju s tehnološkim procesom ni preizkušal novih kosov, ampak je štiri kose pustil nepreizkušene). Čeprav je v proizvodnem procesu vzpostavljen večnivojski sistem nadzora, to tožnika ne razbremeni odgovornosti za nevestno in nepravilno delo, zaradi katerega bi lahko toženi stranki nastala škoda. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene.

12. Neutemeljeno je tudi tožnikovo zavzemanje, da bi moralo sodišče (enako kot pri presoji utemeljenosti očitane kršitve iz pisnega opozorila) tudi pri tretji očitani kršitvi (da je 12. 1. 2021 obdelal večje število napačnih kosov, ki so šli v izmet in je nastala materialna škoda) upoštevati "izvorno napako" viličarista o napačni dostavi kosov za obdelavo. Kot že obrazloženo, je bilo eno od tožnikovih opravil po pogodbi o zaposlitvi tudi pregledovanje ulitkov in prepoznavanje napak v skladu s kontrolno dokumentacijo, zato niso pomembne pritožbene navedbe tožnika, da ni pričakoval, da se obdelujejo napačni kosi. V presoji delodajalca je, ali bo v primeru napak oziroma kršitev delovnih obveznosti ukrepal zoper drugega delavca. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih zakonskih pogojih tožniku ne bi smela izdati pisnega opozorila in odpovedi v primeru ponavljanja kršitev delovnih obveznosti samo zato, ker naj bi zoper nekatere druge delavce ob enakih kršitvah ukrepala mileje ali sploh ne. Ni namreč enakosti v nepravu. Za ta spor torej niso pomembne (sicer pa tudi niso bile dokazane) navedbe o neenakem obravnavanju tožnika z viličaristom in drugimi delavci pri podaji pisnega opozorila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožena stranka je dokazala obstoj vseh treh očitanih kršitev iz odpovedi, zato je podan odpovedni razlog iz 3. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Ob dokazanem odpovednem razlogu je pravilna tudi presoja sodišča, da tožena stranka ni odpovedala pogodbe o zaposlitvi zaradi diskriminacije, povezane z zdravstvenim stanjem tožnika (dalj časa trajajočo bolniško odsotnostjo v letu 2020). Priči D. D. in F. F. sta izrecno zanikali, da bi ob ugotovljenih kršitvah na odpoved vplivalo zdravstveno stanje tožnika (niti nista bila seznanjena z morebitnimi omejitvami tožnika pri opravljanju dela), s čimer je tožena stranka zadostila dokaznemu bremenu iz šestega odstavka 6. člena ZDR-1. 14. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka je torej materialnopravno pravilna. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožnik ni uspel s pritožbo, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).