Jedro

Beseda „radler“ tudi po mnenju sodišča izgublja funkcijo identifikatorja blaga in postaja oznaka njegove vrste. V obravnavanem primeru ni vizualne podobnosti primerjanih znakov. Ta vidik primerjave ima pri trženju s spornimi znamkami zavarovanega blaga v trgovinah (predvsem samopostrežnih) še večjo težo, ko že vizualna razlika prepreči, da bi bil potrošnik v zmedi glede porekla blaga.

Odločbe OHIM po mnenju sodišča niso formalni pravni vir, ki bi zavezoval pristojne organe v Republiki Sloveniji, in ki odločajo po nacionalnem pravu, po ZIL-1. Zaradi svojega prepričevalnega učinka in vsebinsko zelo podobne materialne podlage za odločanje pa vsekakor služijo kot močan argument, kot je sodišče že menilo v sodbi opr. št. I U560/2009, v primerljivih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Urad RS za intelektualno lastnino (upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo mednarodne znamke št. 972445, ki jo je Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk dne 19. 6. 2008 registriral z zahtevanim varstvom v Republiki Sloveniji za blago in storitve, po Nicejski klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk, razvrščeno v razred 32. V zakonitem roku je zoper registracijo znamke vložila ugovor A. d.d., na podlagi znamk št. 9770217 in št. 9770536, ker naj bi bil znak izpodbijane znamke podoben znaku njenih znamk, podobno pa je tudi blago. Po proučitvi ugovora in odgovora imetnika znamke na ugovor je upravni organ presodil, da ugovor ni utemeljen. Opisuje, da je znak izpodbijane znamke registriran v barvni sliki, ki jo sestavlja pločevinka, na kateri je veliko rdeče besedilo „Egger“, pod njim temno, manjše besedilo „Radler“, pod besedilom je slika rezine limone. Znak znamke vložnika ugovora št. 9770217 je registriran v besedi z običajnimi črkami, znak znamke št. 9770536 pa v sliki, ki jo sestavlja kvadrat z zaobljenimi robovi, ki spominja na etiketo, katera je barvno razdeljena na dva dela. Na etiketi je še manjši kvadrat, razdeljen na dva dela. V zgornjem delu so črke „R A D“ in manjši grb s podobo zmaja ter besedilo „PRAVA STVAR“. V spodnjem delu kvadrata so črke „L E R“. Pod kvadratom je slika kolesarja ter besedilo „Nizkoalkoholna osvežilna pijača iz piva in limonade“. Upravni organ navaja, da beseda RADLER, prevedena iz nemščine, pomeni kolesar, njen drug pomen pa je vrsta pijače, narejene iz piva in limonade. Besedo „radler“ uporabljajo proizvajalci piva na trgu za označevanje vrste piva. Takšno pivo se prodaja tudi na slovenskem trgu. V Republiki Sloveniji je registriranih 6 CTM znamk ter ena mednarodno registrirana znamka, ki v svoji celoti vsebuje besedo „radler“. Na podlagi navedenega zaključuje, da ima vložnik ugovora registrirano znamko za besedo, ki je na področju pivovarstva postala običajna oznaka za določeno vrsto piva. Notranji razlikovalni učinek te znamke je šibkejši in s pomenskega vidika ne more biti odločilen. V zvezi s sklicevanjem vložnika ugovora na sodbo tega sodišča opr. št. U 106/99 z dne 22. 11. 2001 upravni organ odgovarja, da v času registracije besede RADLER slovenski potrošnik verjetno ni vedel njenega pomena, ob spreminjanju razmer pa je beseda dobila značaj generičnega pojma za vrsto pijače in je velika verjetnost, da je to ve vsak povprečni relevantni potrošnik v Sloveniji. Kolikor se vložnik ugovora sklicuje na nekatere odločitve OHIMA pa meni, da zanj nimajo obvezne moči. Izhajajoč iz navedenega glede pomena primerjanih znakov upravni organ meni, da obstaja večja verjetnost, da bo potrošnik besedo „radler“ dojemal kot vrsto piva, ne pa kot kolesar. Pivo radler izpodbijane znamke EGGER pomeni B-jev radler. Znak znamke vložnika ugovora št. 9770217, sestavljen iz beseda „RADLER“, bo verjetno dojemal kot vrsto piva, znak znamke št. 9770536, ki vsebuje besedo „RADLER“ in sliko kolesarja, pa bo verjetno povezoval s kolesarstvom, in bo menil, da gre za pijačo, namenjeno kolesarjem. Dodano besedilo „PRAVA STVAR“ in „Nizkoalkoholna osvežilna pijača iz piva in limonade“ ne spremeni osnovnega pomena. Upravni organ zaključuje, da imajo znaki pomensko povezavo, vendar to ne pomeni, da so si kot celota pomensko podobni, saj dodane druge besede lahko končno privedejo do drugega pomena. Povprečni potrošnik piva, ki ga označujeta znamki vložnika ugovora, ne bo povezoval z družbo B. oziroma njeno znamko EGGER radler. Pri vizualni primerjavi upravni organ ugotavlja, da v znaku izpodbijane znamke iz številnih elementov najbolj izstopa besedilo „EGGER“, izpisano v rdeči barvi na rumeni podlagi in v posebni pisavi. Beseda „Radler“ je temnejše barve, je manjša in postavljena na dno slike. Glede na celoto deluje manj izrazito in daje vtis, da gre za opis blaga. Dominantni del izpodbijane znamke je beseda „EGGER“ in tako bo znak dojemal potrošnik. Nadalje ugotavlja, da je različna osnovna oblika znakov; znak izpodbijane znamke ima podobo pločevinke, ugovarjani znak znamke št. 9770536 pa kvadrata z zaobljenimi robovi, in daje podobo etikete. Znaki se razlikujejo barvno. Osnovna barva izpodbijane znamke je rumena, na njej je rdeče besedilo „EGGER“, v zgornjem delu pločevinke je trak zelene barve, v spodnjem pa besedilo „radler“ temne barve in rezina limone v beli barvi. Znak znamke vložnika ugovora št. 9770534 ima rob etikete rumene barve, zgornji del etike je v modri, spodnji del pa v rumeni barvi. Kvadrat v sredini je razdeljen na zgornjo rdečo in spodnjo modro polovico, v njem so črke bele barve. Različni so slikovni elementi znakov. V znaku izpodbijane znamke je slika limone, v znaku znamke vložnika ugovora št. 9770536 pa so kolesar, kvadrata in grb z zmajem. Različen je grafizem besedila znamk. Beseda „Egger“ je posebej zapisana (starinski stil) in je pri črki E najdaljša navpična črta podvojena. Beseda „Radler“ je zapisana v malih pisanih črkah z veliko začetnico. Pri znaku znamke št. 9770536 je beseda „RADLER“ podana s črkami, osenčenimi s pikicami. Besedila „PRAVA STVAR“, „Nizkoalkoholna osvežilna pijača iz piva in limone“ ter RADLER so v velikih oziroma malih tiskanih črkah. Znaki se razlikujejo tudi upoštevajoč vse besedne elemente. Znak izpodbijane znamke ima dve besedi (EGGER in RADLER), znak znamke vložnika ugovora pa poleg besede „Radler“ še besedila „PRAVA STVAR“ in „Nizkoalkoholna osvežilna pijača iz piva in limone“. Znaki so različno strukturirani. Znak izpodbijane znamke je sestavljen iz dveh besed, znak znamke št. 9770217 iz ene besede, znak znamke št. 9770536 ima poleg besede „RADLER“ še slogan ter razlago vrste proizvoda. Vizualno primerjavo upravni organ zaključuje z ugotovitvijo, da primerjani znaki vsebujejo črkovno enako besedilo „radler“, vendar zaradi prej opisanih elementov kot celota delujejo dovolj različno. Tak sklep sprejme tudi po fonetični primerjavi. Meni, da bo bo potrošnik znak izpodbijane znamke izgovoril kot „eger“, eventualno kot „eger radler“, kar se dovolj razlikuje od besede „radler“. Znak znamke vložnika ugovora št. 9770536 vsebuje še besede „prava stvar“ in „nizkoalkoholna osvežilna pijača iz piva in limonade“. Beseda „EGGER“ je zelo slišna in pomembna, saj predstavlja izrazitejši del znaka. Strnjeno po vseh vidikih primerjave upravni organ zaključi, da znak izpodbijane znamke ni podoben znakom znamk vložnika ugovora. Glede odločitve OHIM št. B 1 071 630 odgovarja, da je dolžan presojati vsak prijavljeni znak posebej in upoštevati vse relevantne okoliščine konkretne zadeve. V zadevi, ki jo je obravnaval OHIM, je v prijavljeni znamki prevladovala beseda „Radler“, v tem postopku pa je v izpodbijani znamki ta beseda manjša, postavljena je na rob pločevinke, je manj izrazita in bolj obrobna. Zaradi neizpolnjevanja pogoja enakosti ali podobnosti znakov se upravni organ ni spuščal v podrobno primerjalno analizo blaga znamk, kot drugega pogoja po točki b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Kolikor naj bi vložnik ugovora s svojimi navedbami ugovarjal registraciji prijavljene znamke tudi po točkah c) in d), pa ugotavlja, da za to ni predložil niti enega relevantnega dokumenta.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, napačnega sklepa o dejanskem stanju, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da je upravni organ ignoriral odločbe OHIM in niti ni zapisal, na katere njegove odločbe se je sklicevala. Pri tem se opira na navedbe o upoštevanju prakse Sodišča ES in OHIM v sodbi tega sodišča opr. št. I U 560/2009 in odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up 1203/2005 (pravilno 1201/05). Pojasnjuje, da je OHIM že pravnomočno razsodil v sporu med njo in stranko z interesom v primeru prijave evropske znamke. Z odločbama št. B 1 167 642 in št. B 1 071 630 je ugodil njenemu ugovoru zoper registracijo znamk, ki jih v tožbi prikaže in povzame del obrazložitve teh odločb. Če je OHIM odločil, da je njen ugovor utemeljen, ni razloga, da bi upravni organ o tretjem znaku odločil drugače, ob istih dejanskih in pravnih okoliščinah. Poudarja, da OHIM ni v ničemer pojasnjeval razlike v velikosti pisave, osredotočil se je le na besedo RADLER in zapisal, da za slovensko javnost ni prepoznavna. Tožeča stranka meni, da je upravni organ z izpodbijano odločbo posegel v pravnomočno sodbo tega sodišča opr. št. U 106/99 z dne 22. 11. 2001, ki je „res iudikaca“, kar se tiče tožene stranke in tožnice (v tem sporu stranka z interesom), in v kateri je sodišče zavrnilo tožbeno navedbo, da gre pri besedi Radler za besedo z generičnim pomenom. Upravni organ se v ugovornem postopku ne more spuščati v vprašanje, ali ima vložnik ugovora registrirano znamko za besedo z običajno oznako. V takem primeru lahko, če dokaže pravni interes, vloži tožbo po 114. členu ZIL-1. Tožeča stranka upravnemu organu očita, da je s svojo odločitvijo derogiral pravnomočno sodbo opr. št. U 106/99; izpeljal postopek po točki c) prvega odstavka 119 člena ZIL-1, čeprav gre za sodno pristojnost; ji ni dal možnosti udeležbe v postopku, da bi zatrjevala in dokazala, da ni dopustila, da bi znamka RADLER postala običajno ime v trgovini za blago in storitve; odločil, ne da bi izpeljal dokazni postopek glede dejanj, s katerimi naj bi povzročila, da bi znamka RADLER postala običajno ime in upošteval lastno odločitev, kot da bi bila pravnomočna. Moral pa bi primerjati znamke takšne, kot so v registru. Edina vsebina znamke št. 9770217 je beseda RADLER. Vprašanje njene generičnosti je bilo relevantno v letu 1997, vendar je bilo v upravnem in sodnem postopku ugotovljeno, da znak v trenutku prijave ni bil generičen. Upravni organ je spregledal, da je edini element znamke št. 9770217 beseda RADLER. Tudi če je pri prijavljeni znamki pomembnejši element EGGER, se ni mogoče delati, da elementa RADLER sploh ni. Upravni organ je dovolil, da se registrira njena znamka v celoti. Tudi če razlikovalnega učinka znamke RADLER sploh ne bi bilo, si znamke ne sme prisvojiti tretji, ampak je izginotje razlikovalnega učinka treba dokazati v ustreznem sodnem postopku. Nadalje tožeča stranka navaja, da je zoper proizvajalca piva C. in B. vložila ustrezne tožbe. S sodbo opr. št. IV Pg 2360/2009 je sodišče že zavrnilo tožbeni zahtevek D., da se ugotovi generičnost besede RADLER v Sloveniji. Znamke CTM št. 4149472, 4406501, 4406534, 4406567, 4406538 in 4783973 se v Sloveniji ne uporabljajo, in so za ta spor irelevantne, sicer pa je tudi zoper te znamke vložila zahteve za razveljavitev. Glede primerjave znamke v grafizmu z besedno znamko se sklicuje na sodbo Splošnega sodišča EU št. T 74/04. V konkretnem primeru bi moral upravni organ primerjati besedo RADLER z EGGER RADLER, ne pa odmisliti izraza RADLER. RADLER je v Sloveniji registrirana znamka v besedi s standardnimi znaki, je že zato v tem delu dominantna in distinktivna. Beseda „EGGER“ ne omili uporabe besede RADLER. Zato ni mogoče izključiti povezave med besedo Radler v grafični in besedni obliki. V pomenskem vidiku med znamkami ni nobene razlike, saj je običajno znamka poimenovana po besednem delu. Beseda RADLER povprečnemu potrošniku ne predstavlja nobenega posebnega pomena. V vizualnem pogledu gre za nedovoljeno stopnjo podobnosti, saj ima prijavljena znamka bistveni element, besedo RADLER. Tudi fonetično sta znamki identični, zato bo povprečni potrošnik zmeden in med znamkama ne bo ločil. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, ugodi ugovoru in mednarodno znamko št. 972445 v delu, kolikor se nanaša na varstvo v Republiki Sloveniji, razveljavi za vse blago in storitve, oziroma podrejeno, da se po odpravi zadeva vrne v odločanje upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi. Pojasnjuje, da ni vodila postopka po 114. členu ZIL-1 in so tovrstni ugovori neutemeljeni. Postopek je vodila v skladu z določbami ZIL-1. Pripominja, da so v času odločanja veljale vse CTM znamke, ki jih je v odločbi navedla, morebitna razveljavitev znamke pa učinkuje ex nunc. V Sloveniji pa je registrirana še mednarodna znamka št. 793904. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B., v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijana odločitev pravilna, tožba pa neutemeljena. Meni, da je sodišče v sodbi opr. št. U 1406/2003 zavzelo pravilno stališče, da odločbe OHIM nimajo obvezne moči za upravni organ. Poudarja, da je vsaka znamka primer zase in jo je treba obravnavati z vsemi njenimi značilnostmi. Drugi postopki med strankama niso predmet obravnavanega upravnega postopka, s tem pa tudi ne tega upravnega spora. V, po tožeči stranki napadenih ugotovitvah in stališčih pritrjuje upravnemu organu. Predlaga zavrnitev tožbe.

V prvi pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri trditvi o identičnosti primerov, ki jih je obravnaval OHIM. Edina razlika je v velikosti napisa Radler, kar pa ni relevantna podrobnost. Pri tem se sklicuje na sodbo Sodišča EU št. C-342/97 in na druge odločitve OHIM. Učinek postopkov, ki jih vodi zoper CTM znamke, nastopi ex tunc. Zato ni pomembno, ali so te znamke v času odločanja veljavne. Upravni organ je pri odločitvi prezrl sodbo Upravnega sodišča opr. št. U 106/99 in sodbo Okrožnega sodišča opr. št. IV Pg 2360/09. V drugi pripravljalni vlogi tožeča stranka prereka navedbe stranke z interesom. Trdi, da v konkurenci organov, ki podeljuje istovrstne pravice, evropski organi in njihove odločitve uživajo precedenčno moč pred slovenskimi organi. Ta primer in pred OHIM obravnavana primera so enaki. Sporoča, da je v zadevi ALMRADLER že prišlo do poravnave.

Tožba ni utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil ugovor tožeče stranke zoper registracijo mednarodne znamke št. 972445 z varstvom v Republiki Sloveniji, ker je presodil, da abstraktni dejanski stan iz točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 v tem primeru ni izpolnjen. Po navedeni določbi se kot znamka ne more registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

Upravni organ ugotavlja, da znaki predhodnih znamk tožeče stranke št. 9770217 (besedni znak z običajnimi črkami) in št. 97770536 (znak v sliki, z besedami, v barvah) ter izpodbijane znamke št. 972445 (znak z besedo v grafizmu, v sliki, v barvah) niso tako podobni, da bi povprečnemu potrošniku ne bi bilo omogočeno razlikovati blago enega proizvajalca od blaga drugega proizvajalca, kar je temeljna funkcija znamke. Tej oceni (ne)podobnosti, ki izhaja iz celostnega vtisa, kakšnega na povprečnega potrošnika ustvarijo konkurirajoči znaki, pritrjuje tudi sodišče. Tožeča stranka predvsem napada stališče upravnega organa, da je beseda „radler na področju pivovarstva postala običajna oznaka za vrsto piva, za mešanico piva in limonade. To sedanje razumevanje besede „radler“, ki jo relevantna javnost, pivci piva, dojema kot generično, je po mnenju sodišča upravni organ prepričljivo obrazložil s spremenjenimi razmerami na trgu oziroma odprtjem slovenskega trga za druge pivovarje, razširjenim oglaševanjem, veliki dostopnosti in pretoku informacij. Beseda „radler“ tudi po mnenju sodišča izgublja funkcijo identifikatorja blaga in postaja oznaka njegove vrste.

Vendar je tožeča stranka v zmoti, ko zatrjuje, da je ob takšen razumevanju sedanjega pomena besede „radler“ upravni organ posegal v veljavnost registracije njenih znamk s to besedo. Tožeča stranka je svoji znamki z besedo radler prijavila v letu 1997 in se je registrabilnost znaka, v skladu z določbami tedaj veljavnega ZIL (18. člen, 36. člen, prvi odstavek 87. člena, ki so identične sedaj veljavnemu zakonu), presojala po času prijave. Takšno časovno navezovanje presoje izključitvenih razlogov izhaja tudi iz sodbe tega sodišča opr. št. U 106/99 z dne 22. 11. 2001, s katero je bila opravljena upravnosodna presoja zakonitosti odločbe upravnega organa št. 670-217/97-VK-5 z dne 31. 3. 1990 o priznanju blagovne znamke št. 9770217 in njenem vpisu v register. Tudi Okrožno sodišče v Ljubljani je v sodbi opr. št. I V Pg 2360/2009 z dne 5. 1. 2010, ko je odločalo o tožbi po 114. členu ZIL-1 na ugotovitev ničnosti znamke št. 9770217, moralo presojati, ali so bili pogoji za zavarovanje znaka z znamko podani v času prijave. Zato se tožeča stranka glede razumevanja besede radler v tem upravnem sporu ne more sklicevati na to sodbo.

V tem postopku namreč upravni organ ni ugotavljal, ali se znak, ki ga ima tožeča stranka zavarovanega z znamko, lahko registrira, ampak je moral njeno znamko kot starejšo oceniti zaradi preučitve njenega ugovora zoper registracijo mlajše prijavljene znamke. S tem ni ugotavljal, ali je znamka tožeče stranke nična, niti ni ugotavljal dejstev iz točke c) prvega odstavka 119. člena ZIL-1, kar mu tožeča stranka neutemeljeno očita. Glede na prej navedeno, po presoji sodišča pravilno ocenjeno sedanje razumevanje besede „radler“ kot opisne besede, je lahko, ko je znaka primerjal, sklepal na manjši razlikovalni učinek znamke tožeče stranke. Na tej podlagi je tudi lahko uporabil primerjalno pravilo, da je ob manjši razlikovalnosti prejšnje znamke za ugotovitev (ne)podobnosti primerjanih znakov potrebna manjša besedna ali vizualna sprememba znaka poznejše znamke.

Izhajajoč iz navedenega tudi sodišče meni, da sicer obstaja določena stopnja pomenske podobnosti med znaki, vendar beseda Egger v prijavljeni znamki daje temu znaku zadostno pomensko razlikovalnost. Svojstvenost znakov je po presoji sodišča upravni organ pravilno ocenil tudi z vizualnega vidika. Iz že uvodoma zavzetega stališča o opisnem pomenu besede „radler“ sodišče ne sprejema tožbena izvajanja o dominantnem pomenu te besede. Upravni organ ji je namenil ustrezno pozornost in ne drži, da jo je v primerjavi odmislil. Kljub tej besedi v vseh primerjanih znakih je pravilno ocenil, da znaki kot celota vizualno delujejo dovolj različno. V izpodbijani odločbi je podal obsežno vizualno primerjavo (povzeto v začetku te sodbe), iz katere izhaja različna osnovna oblika znakov (pločevinka-etiketa), različno pozicioniranje elementov, ki znake sestavljajo, različne slike (rezina limone-kvadrat, grb, kolesar), različne barvne kombinacije, različen zapis besed, tudi besede radler, različno število besed. Glede na opisano dejansko stanje se tožeča stranka ne more uspešno sklicevati na sodbo Splošnega sodišča št. T 74/04 z dne 22. 2. 2006 oziroma na v njej podano načelno mnenje o razlikovalnosti znakov, sestavljenih iz besednih in figurativnih elementov. O nedopustni podobnosti tudi ni mogoče govoriti zgolj zato, če znak poznejše znamke v celoti povzema znak prejšnje znamke. Zlasti to velja, če je razlikovalni učinek prejšnje znamke šibak, in identičen znak v povezavi z drugimi elementi znaka nima prevladujočega položaja v poznejši znamki, ki jo zaradi njenega celotnega videza potrošnik dojema drugače. To je treba oceniti glede na okoliščine konkretnega primera, zato sklicevanje na druge primere, v katerih so se primerjali tako oblikovani znaki, še ne pomeni, da je v konkretnem primeru ocena (ne)podobnosti napačna. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča ni vizualne podobnosti primerjanih znakov. Ta vidik primerjave ima pri trženju s spornimi znamkami zavarovanega blaga v trgovinah (predvsem samopostrežnih) še večjo težo, ko že vizualna razlika prepreči, da bi bil potrošnik v zmedi glede porekla blaga.

Upoštevajoč izhodiščno stališče za primerjavo v tej zadevi obravnavanih znakov je upravnemu organu pritrditi tudi v oceni, da si znaki niso fonetično podobni. Tudi glede tega vidika primerjave tožeča stranka zmotno izhaja iz neprepoznanosti in dominantnosti besede „radler“.

Na podlagi navedenega sodišče zaključuje, da tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da je bilo v upravnem postopku dejansko stanje napačno ugotovljeno oziroma, da je upravni organ napravil napačen sklep o dejanskem stanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je upravni organ pravilno uporabil materialno pravo.

Tudi glede na odločbi OHIM št. B 1 167 642 in št. B 1 071 630 izpodbijana odločitev po mnenju sodišča ne bi mogla biti drugačna. O pomenu prakse Sodišča EU in OHIM za odločanje pristojnih organov v Sloveniji o pravicah glede znamk se je to sodišče že opredeljevalo v sodbi opr. št. U 1406/2003 in v sodbi opr. I U 560/2009. V zadnje navedeni sodbi je predvsem opozorilo na upoštevanje prakse organov EU pri bistveno enakih ali podobnih dejanskih stanjih. Ni pa ločeno obravnavalo formalnih učinkov sodb Sodišča EU in odločb OHIM, ki pa so drugačni glede na pristojnost urejanja blagovnih znamk na nivoju EU. S primarnimi pravnimi akti EU pristojnost za določitev pogojev in postopkov za pridobitev pravice do znamke ni bila prenesena iz pristojnosti posameznih držav članic na EU (to po pravni teoriji izhaja iz 345. člena Pogodbe o Evropski uniji, prej 295. člen PES). Nacionalna zakonodaja je bila le harmonizirana z direktivo (sedaj Direktiva 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. 10. 2008), in so bile države članice nekatere njene določbe dolžne implementirati v svojo zakonodaje, glede nekaterih določb pa je bilo to prepuščeno njihovi odločitvi. Kadar se pred nacionalnim sodiščem postavi vprašanje razlage direktive, na to v postopku predhodnega odločanja odgovori Sodišče EU in je njegova sodba, s katero sodišče pojasni uporabo prava, za nacionalne organe zavezujoča. Uredba Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. 12. 1994 (sedaj Uredba Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. 2. 2009) pa predstavlja akt unifikacije blagovne znamke na nivoju EU. Je podlaga za priznanje blagovne znamke Skupnosti, ki se ustanovi, učinkuje in preneha na ozemlju celotne Skupnosti. Pristojnost za registracijo blagovne znamke Skupnosti je dana unijski instituciji, OHIM-u, sodni nadzor nad njenimi odločbami pa opravlja Splošno sodišče. Gre torej za dva vzporedna sistema pridobitve znamk. Odločbe OHIM po mnenju sodišča niso formalni pravni vir, ki bi zavezoval pristojne organe v Republiki Sloveniji, in ki odločajo po nacionalnem pravu, po ZIL-1. Zaradi svojega prepričevalnega učinka in vsebinsko zelo podobne materialne podlage za odločanje pa vsekakor služijo kot močan argument, kot je sodišče že menilo v sodbi opr. št. I U560/2009, v primerljivih zadevah. Po mnenju sodišča drugačen učinek odločb OHIM tudi ne izhaja iz razlogovanja Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 120/05 z dne 26. 6. 2007, ko je sodišče presojalo očitek o kršitvi pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS zaradi odstopa od prakse OHIM in Sodišča EU. V tej zadevi je ustavno sodišče presodilo, da ni šlo za enak primer kot v zadevah, na katere se je pritožnica v ustavni pritožbi sklicevala, z vprašanjem pomena Uredbe za postopek priznanja nacionalne znamke pa se ni ukvarjalo. Tudi v tej zadevi mora to sodišče pritrditi upravnemu organu, da ta primer in primera, ki jih je obravnaval OHIM, niso bistveno podobni. V znamkah, ki jih je tožeča stranka izpodbijala pred OHIM, je bila beseda „radler“ prevladujoča, drugače pa je OHIM ocenil tudi poznanost besede „radler“ v Sloveniji. Šlo je torej za drugačna dejstva, ki odločilno vplivajo na odločanje.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.