Jedro

Čeprav redni dohodki ne zadoščajo za tekoče preživljanje, ni upravičen do socialnovarstvene pomoči tisti, ki si potrebna sredstva za preživljanje lahko zagotovi iz lastnega premoženja.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ne ugodi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Centra za socialno delo z dne 23.4.1992, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za prehrano v domu upokojencev. V obrazložitvi navaja, da socialna varnost tožnika ni ogrožena, saj kot lastnik večjega posestva ima različne možnosti, da poskrbi za tekoče preživljanje, poleg tega pa prejema tudi invalidsko pokojnino in varstveni dodatek.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbena razloga kršitve pravil postopka in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. V obrazložitvi navaja, da ga je sestra odslovila s posestva in bi bilo njegovo življenje ogroženo, če bi prišel domov. Zato se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na njegovo posestvo. Brezplačno prehrano v ... je opustil iz zdravstvenih razlogov, ker mu kot želodčnemu bolniku hrana ni ustrezala. Zato je zaprosil za prehrano v domu upokojencev, kjer nudijo ustrezno hrano. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo. Obenem prosi za oprostitev plačila sodnih taks. Tožba ni utemeljena.

Po oceni sodišča so odločilne dejanske okoliščine v zadostni meri razčiščene. Tožnik namreč ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je lastnik večjega posestva v občini in prejemnik invalidske pokojnine z varstvenim dodatkom. S tem nepremičnim premoženjem lahko razpolaga le tožnik kot lastnik, zato ni mogoče upoštevati njegovega ugovora, da ga je sestra odslovila s posestva. Če redni denarni vir tožniku ne zadošča za tekoče preživljanje, ima možnost, da si manjkajoča sredstva zagotovi iz lastnega premoženja. Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da mu je bila takšna možnost nudena že v letu 1990 z nastanitvijo v domu upokojencev, vendar je za doplačilo oskrbnine odklonil zemljiškoknjižno zavarovanje na premoženju. Zato tudi po oceni sodišča socialna varnost tožnika ni ogrožena. Tožnik se mora zavedati, da je vsak predvsem sam dolžan poskrbeti za lastno preživljanje in če tekoči prejemki ne zadoščajo, si manjkajoča sredstva najprej mora zagotoviti iz lastnega premoženja. Različne oblike socialno varstvene pomoči so namreč namenjene le tistim, ki nimajo ali nimajo zadostnih dohodkov in so brez premoženja in tudi nimajo nikogar, ki bi jih bil dolžan preživljati (3. odstavek 12. člena SS o uresničevanju socialnovarstvenih pravic, Ur.l. SRS, št. 27/89).

Iz podatkov spisa res ni razvidno, da bi bila tožniku dana možnost sodelovanja v postopku. Vendar po oceni sodišča ta kršitev pravil postopka ni vplivala na odločitev, saj tožnik ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja glede njegovih premoženjskih razmer, ki je bilo podlaga za odločitev.

Uveljavljana tožbena razloga torej nista podana, zato je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je na podlagi določbe 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.

Tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sodišče ni moglo ugoditi. Sodišče oprosti plačilo sodnih taks stranko, če bi bila s plačilom taks občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani (1. odstavek 13. člena zakona o sodnih taksah, Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91). V obravnavani zadevi gre za majhen znesek sodnih taks v skupnem znesku 1.000 SIT (tožba 600 SIT in sodba 400 SIT), kar bo tožnik glede na svoje premoženjsko stanje gotovo mogel plačati, ne da bi to občutno vplivalo na njegovo preživljanje.