Jedro

Sodišče v individualnem delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni v smislu pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč lahko za potrebe odločitve v sporu o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je podana delavcu zaradi njegove odsotnosti z dela, samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene zmožnosti za delo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem in tretjem odstavku izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 3. 2008, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika poklicati nazaj na delo in ga razporediti na delovno mesto, ki ga je opravljal pred nezakonito izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, mu obračunati plače za čas od 3. 3. 2008 do vrnitve na delo, odvesti ustrezne davke in prispevke, mu plačati neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne plače, t.j. od 19. dne v mesecu za pretekli mesec, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter mu priznati vse druge pravice iz dela in po delu, v roku 8 dni in pod izvršbo. V tretjem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 1.266,36 EUR v 8 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti na to, ali je pravilno postavljen tožbeni zahtevek in ali je podana ustrezna trditvena in dokazna podlaga zahtevka. Tožnik za reintegracijski del tožbenega zahtevka in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ni podal ustreznih trditev in ni postavil ustreznega zahtevka. Opisni zahtevek za izplačilo plače ni dovolj določno postavljen, sodišče prve stopnje pa tožnika ni pozvalo, da bi dajatveni zahtevek ustrezno oblikoval. Izrek je zato v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS. Podana je tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj iz razlogov sodbe na strani 3 in 4 ni mogoče jasno izluščiti, kaj je povzetek navedb tožnika in kakšno dejansko stanje je ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, če je tožnik obvestil delodajalca o razlogih za svojo odsotnost in ali je to moral in mogel storiti. Tožena stranka je namreč tekom postopka opozarjala, da je tožnik sploh ni obvestil o razlogu odsotnosti, da ni ravnal z zadostno skrbnostjo niti po pozivu nadrejenega delavca. Tožnik bi lahko javil svoje odsotnostne razloge toženi stranki, pa tega ni storil. Do teh dejstev se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodba nima nobenih razlogov glede drugega odstavka izreka in se v tem delu ne da preizkusiti. V sodnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik v času spornega obdobja ni prihajal na delo, kar med strankama niti ni bilo sporno. Sporno pa je bilo, zakaj tožnik ni prihajal na delo oziroma ali je njegova odsotnost z dela bila upravičena. Tožena stranka je upoštevala odločbo ZZZS glede bolniškega staleža, iz katere je izhajalo, da je tožnik v spornem obdobju bil zmožen za delo. Tožena stranka ni imela na razpolago niti dejanskih niti pravnih možnosti, da v času odločanja o izdaji izredne odpovedi preveri, če je bolniški stalež utemeljen ali ne. Ugotovitev izvedenca v sodnem postopku, da tožnik od 3. 1. do 30. 1. 2008 ni bil sposoben opravljati dela in da je bil upravičen do bolniškega staleža, še ne pomeni, da bi bila njegova odsotnost s tem upravičena. V času postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zdravstvene težave in stanje tožnika, kot jih je ugotovil izvedenec, toženi stranki niso bile znane. Tožnik je bil seznanjen z dejstvom, da mu je bil s 3. 1. 2008 bolniški stalež zaključen. Tožnik se ni javil ne toženi stranki ne svoji osebni zdravnici, čeprav bi to lahko storil. Izvedensko mnenje sodnega izvedenca ne more nadomestiti skrbnosti ravnanja tožnika, da bi tožnik lahko javil svoje odsotnostne razloge toženi stranki, pa tega ni storil. Zgolj na podlagi izjave osebne zdravnice, da bo predlagala podaljšanje bolniškega staleža, tožnik še ni mogel z gotovostjo računati, da bo ta stalež podaljšan. Tožena stranka je na sodišču (obravnava 18. 6. 2009) predlagala, da v primeru ugotovljene nezakonitosti sporne odpovedi sodišče odloči na podlagi 118. člena ZDR. Tožena stranka je navedla, da je pred kratkim odpustila večje število delavcev zlasti v proizvodnji in tožniku iz objektivnih razlogov ne more zagotoviti dela. V dokaz temu je predlagala zaslišanje določenih prič, sodišče prve stopnje pa teh dokazov ni izvedlo, niti se ni do teh dejstev v izpodbijani sodbi kakorkoli opredelilo.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

V dokaznem postopku, izvedenem pred sodiščem prve stopnje, je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožniku dne 3. 3. 2008 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4) po 3. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nadalj.), ker je ugotovila, da tožnik od 4. 1. 2008 do 30. 1. 2008 (torej več kot pet dni zaporedoma) ni prišel na delo ter o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov, predvsem na podlagi izpovedbe tožnika in podanega izvedenskega mnenja dr. A. D. z dne 28. 3. 2009, ugotovilo, da tožnik v spornem obdobju ni bil sposoben za opravljanje svojega dela zaradi zdravstvenih težav, zato mu ni mogoče očitati neupravičenega izostanka z dela, ki je podlaga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Svojo odločitev je na strani 4. obrazložitve sodbe ustrezno pojasnilo, prav tako pa je pojasnilo, da zaradi različnega izpovedovanja priče M. L. (navedena priča je bila zaslišana na sodišču dvakrat, svojo izpovedbo pa je spreminjala) izpovedbi te priče ni sledilo. Na podlagi izpovedbe tožnika in ugotovitev sodnega izvedenca medicinske stroke je zaključilo, da je bil tožnik bolan in za delo nesposoben in da je bil obenem tudi prepričan (kar je tudi upravičeno pričakoval), da bo njegova osebna zdravnica (priča M. L.), ki mu je na predlog ortopeda dala napotnico za magnetno resonanco, naredila vse potrebno za ureditev tožnikovega bolniškega staleža za naprej, tako, da jo je tožnik tudi v tem smislu tudi razumel. Tožnik je imel namreč do 3. 1. 2008 odobren bolniški stalež, zato je tudi glede na podatke, s katerimi je razpolagal in z ozirom na to, da za delo ni bil sposoben, pričakoval, da mu bo bolniški stalež odobren tudi v obdobju od 3. 1. 2008 do 30. 1. 2008. Ker je z ozirom na drugi odstavek 111. člena ZDR pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR neupravičena odsotnost delavca z dela, kar pa v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno, je tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita, pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem pa neutemeljene. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je tudi iz Poročevalca DZ RS št. 75/2007, v katerem je bil objavljen Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-A), razvidno, da sta bila nova 3. alinea v 1. odstavku 111. člena ZDR in nov 2. odstavek 111. člena ZDR sprejeta zaradi problemov izvedbe izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru, ko delavec neupravičeno izostane z dela, o razlogih odsotnosti pa ne obvesti delodajalca (obrazložitev 46. člena Predloga ZDR-A).

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ker tožnika ni pozvalo k postavitvi določenega tožbenega zahtevka oziroma k podajanju ustrezne trditvene podlage. Tožnik je v tožbi in tekom postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljal nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa reintegracijski in reparacijski (sicer opisno postavljeni) zahtevek, o katerem je sodišče prve stopnje tudi odločilo. Dejstvo, da tožnik v obrazložitvi tožbe ni izrecno pojasnil, zakaj uveljavlja reintegracijski in reparacijski zahtevek napram toženi stranki pa še ne pomeni, da je njegova tožba iz tega razloga nepopolna. Če delavcu delovno razmerje pri delodajalcu preneha zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi (kar je tožnik uveljavljal tudi v tem individualnem delovnem sporu), mu je dolžan delodajalec vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo (seveda če delavec to v tožbenem zahtevku predlaga). V okviru te svoje obveznosti je dolžan delodajalec delavca pozvati nazaj na delo in mu priznati ter obračunati in izplačati pripadajoče dajatve iz delovnega razmerja, do katerih je bil tožnik zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca prikrajšan (med drugim je delavec upravičen tudi do obračuna ter izplačila pripadajoče plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja). Neutemeljena je nadalje pritožbena navedba tožene stranke, da druga točka izreka izpodbijane sodbe ni izvršljiva, ker tožnik tožbenega zahtevka za obračun ter izplačilo plače ni postavil po višini. Po uveljavljeni sodni praksi je v individualnih delovnih sporih, ki se nanašajo na nezakonito prenehanje delovnega razmerja, dopustno tudi opisno vtoževanje pripadajoče plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Kolikor se v sodnem postopku ugotovi, da je delavcu delovno razmerje prenehalo nezakonito in se mu opisno prisodi pripadajoče nadomestilo plače, ima takšna odločitev po svoji vsebini naravo vmesne sodbe (315. člen ZPP). V kolikor delodajalec tega dela sodbe ne bo prostovoljno izpolnil (delodajalec razpolaga z vsemi podatki o plači oziroma nadomestilu plače, do katerega bi bil tožnik upravičen v spornem obdobju, če mu delovno razmerje pri njem ne bi nezakonito prenehalo), bo moral delavec vložiti novo tožbo z zneskovno opredeljenimi podatki o višini pripadajočega nadomestila plače za sporno obdobje.

Neutemeljeni so pritožbeni očitki tožene stranke (s katerimi smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) o tem, da iz obrazložitve sodbe ni jasno razvidno, kaj predstavljajo navedbe tožnika in kaj ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Na strani 2 in 3 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo vsebino izvedenih odločilnih dokazov, na četrti strani pa je opredelilo ugotovljeno dejansko stanje in navedlo določbo Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002), ki ga je pri presoji zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uporabilo. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba prve stopnje v tem delu ustrezno obrazložena.

Na pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva niti dejstvo, da tožnik tožene stranke ni obvestil o razlogu odsotnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik v dobri veri, da je v spornem obdobju odsoten z dela zaradi bolniškega staleža in da bo bolniški list oziroma odločbo predložil toženi stranki konec meseca, ko jo bo dobil, saj je bila takšna običajna praksa za sporočanje bolniškega staleža pri toženi stranki.

V zvezi s pritožbenim sklicevanjem tožene stranke na to, da se je pri odločanju o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oprla na odločbo ZZZS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče v delovnem sporu ni vezano na negativno ugotovitev organov zdravstvenega zavarovanja o začasni zadržanosti z dela zaradi bolezni v smislu pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, temveč lahko za potrebe odločitve v delovnem sporu samo ugotavlja okoliščine o upravičenosti odsotnosti z dela z vidika dejanske zdravstvene nezmožnosti za delo (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 936/2004 z dne 5. 4. 2005, tudi sodba VIII Ips 381/2006 z dne 26. 2. 2008). Priznanje bolniške odsotnosti po določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in nadalj.) in na njegovi podlagi sprejetimi Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 79/94 in nadalj.) ni edini možni element ugotavljanja upravičene odsotnosti z dela. Ugotovitev pristojnega imenovanega zdravnika je lahko le eden od možnih dokazov, ki pa ne pomeni odločitve o pravici iz delovnega razmerja. Sodišče je dolžno (skladno z zahtevo strank) samo ugotavljati razloge za delavčevo odsotnost in se opredeliti do njihove utemeljenosti in s tem do zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana delavcu zaradi njegove odsotnosti z dela.

Utemeljena pa je pritožba tožene stranke v delu, ki se nanaša na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih in sicer v delu, ki se nanaša na odločitev o reparacijskem in reintegracijskem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, kot tudi glede zatrjevanj tožene stranke o tem, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče (118. člen ZDR). Izpodbijana sodba o tem dejansko nima nikakršnih razlogov, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka v pritožbi. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožena stranka tekom postopka (narok za glavno obravnavo dne 18. 6. 2009) navajala, da tožniku iz objektivnih razlogov ne more več zagotoviti dela. Zatrjevala je, da je pred kratkim odpustila večje število delavcev (predvsem iz proizvodnje) in tudi za tožnika nima več na razpolago delovnega mesta. V zvezi s tem je predlagala zaslišanje že zaslišane priče B. G. oziroma priče M. K., vodje kadrovske službe pri toženi stranki. Ker se sodišče prve stopnje do navedb tožene stranke o nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni opredelilo in glede tega ni zavzelo nikakršnega stališča, je bistveno kršilo določbo pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 360. člena ZPP. Sodba glede odločitve o reintegraciji tožnika v delovno razmerje pri toženi stranki nima razlogov o teh odločilnih dejstvih (takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 362/2008 z dne 20. 10. 2009 v podobni zadevi). Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da sodišče prve stopnje na predlog delodajalca v zvezi z uporabo že omenjenega 118. člena ZDR ni vezano. Sodišče lahko uporabi določbo 118. člena ZDR bodisi na predlog delavca oziroma ne glede na njegov predlog, pri čemer pa mora nedvomno upoštevati vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank, torej tudi interes delavca za nadaljevanje delovnega razmerja pri delodajalcu (že iz vidika vprašanja socialne varnosti takšnega delavca) kjer je interes delavca, da še nadalje ostane v delovnem razmerju pri delodajalcu (kljub nasprotovanju delodajalca) lahko odločilnega pomena glede uporabe 118. člena ZDR. Po prepričanju pritožbenega sodišča je potrebno določbo 2. odstavka 118. člena ZDR razlagati restriktivno, kar pomeni, da je delavec v primeru nezakonite odpovedi delodajalca praviloma upravičen do reintegracije, razen, če so podani pogoji iz 1. in 2. odstavka 118. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče se je za delno razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje skladno s 1. odstavkom 354. člena ZPP odločilo zato, ker je ocenilo, da kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do zgoraj ugotovljenih odločilnih dejstev in odločiti o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, pri čemer bo moralo v ponovno izdani sodbi navesti tudi razloge o teh odločilnih dejstvih. Ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo še o preostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, bo moralo odločiti še o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Ker je odločitev sodišča prve stopnje, ki se nanaša na ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pravilna in ustrezno obrazložena, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v zvezi s tem zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 4. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.