Jedro

Tožena stranka je vpogledala v potrdilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pokojninah prosilca in je ugotovila, da znaša njegov povprečni mesečni dohodek 824,65 EUR in da višina tega dohodka presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,40 EUR. V začetku tožbe tožnik tem ugotovljenih zneskom ne oporeka. Ne strinja pa se s tem, da se med njegove prejemke upoštevajo tudi denarna sredstva, ki mu jih organi in sodišča zarubijo oziroma trgajo od pokojnine.

Izrek

I. Predlog tožeče stranke za postavitev začasnega zastopnika se zavrne.

II. Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo prosilca A.A., ki ga zastopa stalni skrbnik Center za socialno delo Domžale, Ljubljanska 70, Domžale, za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči, z dne 4. 11. 2013, za pravno svetovanje in zastopanje v postopku vložitve predloga za obnovo postopka, ki se pred Okrajnim sodiščem v Domžalah vodi pod opr. št. R 87/2013. V obrazložitvi akta je navedeno, da je bilo v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ugotovljeno, da prosilec nima poslovne sposobnosti in da nima postavljenega skrbnika oziroma zakonitega zastopnika. V zvezi s tem je pristojni organ za BPP dne 21. 1. 2015 prejel obvestilo CSD Domžale, da je njihova odločba št. 12211-8/2012 z dne 22. 9. 2014, iz katere izhaja, da je CSD Domžale nov stalni skrbnik A.A., postala dokončna in izvršljiva dne 9. 1. 2015. Ker je pristojni organ za BPP ugotovil, da je prošnjo vložila poslovno nesposobna oseba, je dne 13. 2. 2015 pozval CSD Domžale, naj se izjavi ali se strinja z dejanji svojega varovanca, torej z vložitvijo prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči v predmetni zadevi. Center za socialno delo Domžale je z dopisom z dne 16. 2. 2015 sporočil, da soglaša z dejanji njihovega varovanca.

Glede na prvi odstavek 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Uradni list RS, št. 62/2010, 40/2011, 40/2012 – ZUJF, 57/2012 – ZPCP-2D, 3/2013 – ZŠolPre-1, 14/2013, 56/2013 č ZŠtip-1 in 99/2013; ZUPJS) pristojni organ za BPP ugotavlja, da je prosilec v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, od oktobra do decembra 2014, prejel 2.473,95 EUR, ki obsega neto pokojnine. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZBPP je prosilec samska oseba. Pristojni organ za BPP tako ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek prosilca 824,65 EUR in tako presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/2010, 40/2011, 110/2011, 40/2012, 8/2013, 14/2013, 63/2013, 99/2013, 55/2014, v nadaljevanju ZSVarPre) in upoštevaje določbo prvega odstavka 36. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju: ZSVarPre-C) ter indeks rasti cen življenjskih potrebščin trenutno znaša 369,20 EUR, 2-kratnik torej 538,40 EUR. Glede na to, da prosilec že z višino lastnega dohodka presega mejni znesek za odobritev brezplačne pravne pomoči, se pristojni organ za BPP ni spuščal v presojo višine njegovega premoženja, v presojo vsebinske razumnosti njegove prošnje ter drugih zakonskih pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pristojni organ za BPP je zavrnil tudi zahtevek prosilca za dodelitev nujne brezplačne pravne pomoči. Določba 36. člena ZBPP o dodelitvi nujne brezplačne pravne pomoči se uporabi le, če bi zaradi odločanja o prošnji (tj. zaradi pridobitve dokazil v zvezi s premoženjskim in finančnim stanjem prosilca) prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V obravnavanem primeru pa je pristojni organ za BPP seznanjen s prejemki prosilca in bi bilo nerazumno odločati na podlagi 36. člena ZBPP. Na podlagi navedenega pristojni organ za BPP zaključuje, da je prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči neutemeljena, zato je skladno z 2. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP odločil, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik je vložil predlog za postavitev začasnega zastopnika in tožbo za odpravo odločbe. Tožnik uvodoma sodišče seznanja, da je brez skrbnika, ker odločba CSD Domžale št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 4. 2014 še ni dokončna izvršljiva in pravnomočna, zato sodišču na podlagi 82. člena ZPP, v povezavi z 22. členom ZUS-1, predlaga, da mu za potrebe te tožbe oziroma za ta sodni postopek postavi začasnega zastopnika, ki mora biti odvetnik, notar ali druga strokovno usposobljena oseba. Iz številnih tožb zoper odločbe ljubljanskih organov za BPP je znano, da mu navedeni organi brez upoštevanja nevzdržnih gmotnih, finančnih in zdravstvenih razmer od spremembe oziroma razveljavitve 2. odstavka 15. člena ZZBPP, ne priznavajo nobene oblike in nobene vrste brezplačne pravne pomoči. Med prejemke mu namreč upoštevajo tudi denarna sredstva, ki mu jih organi in sodišča zarubijo oziroma trgajo od invalidske pokojnine, kar je absurdno in pravno neznosno. Tožnik od invalidske pokojnine, ki znaša 824 EUR, po rubežih za preživetje prejema le denarna sredstva v višini neto minimalne plače, ki so po zakonu izvzeti iz rubeža na denarne prejemke.

Hudo duševno bolan je izgubil vse pošteno zasluženo premoženje in se znašel v številnih rubežih na njegovo premoženje in prihodke. Za zgoraj navedeno je bistveno odgovoren sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani gospod B.B., zato sodišču predlaga, da ga pred izdajo sodbe v tožnikovi prisotnosti zasliši. Predlaga tudi zaslišanje bivše soproge C.C. Pravi, da njegova invalidska pokojnina ne presega denarnega cenzusa iz 22. člena ZBPP, ki trenutno znaša 1076,80 EUR, zato nedvomno izpolnjuje vse pogoje za dodelitev nujne, izjemne, posebne in izredne brezplačne pravne pomoči. Navedeno je tožena stranka kar prezrla in s tem bistveno kršila pravila ZUP in posledično napačno uporabila ZBPP ter mu s tem kratila temeljne človekove pravice. Glede na to, da mu tožena stranka z napadeno odločbo krati pravico do utemeljene obnove sodnega postopka oziroma pravico do vložitve izrednega pravnega sredstva, ki ga po 86. členu Zakona o pravdnem postopku lahko vloži le odvetnik, mu z napadeno odločbo nesporno krati pravice iz 15., 22., 23., 25. in 26. členov Ustave RS.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ta pa je določen z zakonom, ali aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve (78. člen ZPP). Tožnik v tožbi pojasnjuje, da odločba CSD Domžale št. 12211-8/2012-9 z dne 22. 9. 2014 še ni dokončna, izvršljiva in pravnomočna, zato sodišču na podlagi 82. člena ZPP predlaga, da mu postavi začasnega zastopnika. Drugače pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da je odločba CSD Domžale dne 9. 1. 2015 postala dokončna in izvršljiva. Ne glede na to, ali je omenjena odločba dokončna in izvršljiva (224. člen Zakona o splošnem upravnem postopku), je tožena stranka v izpodbijanem aktu tudi ugotovila, da je CSD Domžale dne 16. 2. 2015 izrazil soglasje z dejanji varovanca v postopku in sodišče nima razlogov za stališče, da to soglasje ne bi veljalo tudi za nadaljevanje postopka v upravnem sporu. Ker pa sodišče v upravnem sporu ni bilo obveščeno o stanju zadeve v postopku pravnih sredstev zoper omenjeno odločbo CSD Domžale, je tožnikov predlog presojalo tudi na podlagi 82. člena ZPP.

Po določbi 1. odstavka 82. člena ZPP, če se me postopkom pred sodiščem prve stopnje pokaže, da bi redni postopek s postavitvijo zakonitega zastopnika toženi stranki predolgo trajal, tako da bi zaradi tega lahko nastale škodljive posledice za stranko, postavi sodišče na predlog tožeče stranke toženi stranki začasnega zastopnika. Primerna uporaba ZPP iz 1. odstavka 22. člena ZPP ne izključuje možnosti, da sodišče na predlog tožeče stranke tudi tožeči stranki postavi začasnega zastopnika ob pogojih iz tega določila (zadnji odstavek 82. člena ZPP). Na to tudi nakazuje tožnik, ko se sklicuje na 4. odstavek določila 82. člena ZPP in ko v tožbi navaja, da mora biti začasni zastopnik postavljen iz vrst odvetnikov, notarjev ali drugih strokovno usposobljenih oseb. Vendar pa sodišče na podlagi vložene tožbe ne vidi razlogov za oceno, da tožnik ne bi mogel sam opravljati pravdnih dejanj (1. točka 2. odstavka 82. člena ZPP) glede na to, da se v tožbi zelo razumno sklicuje na določilo 82. člena ZPP in se ob tem pravilno sklicuje tudi na 22. člena ZUS-1 ter da zelo pogosto vlaga tožbe v upravnem sporu zaradi brezplačne pravne pomoči in da mu je zaradi tega postopek v tovrstnih zadevah in procesne obveznosti zelo dobro poznane. Tožnik je namreč postavil zahtevek, tožbo je utemeljil, navaja pravno relevantne predpise in dejstva, za katera meni, da so na njegovi strani in je predlagal izvedbo dokazov. Tožba je povsem sposobna za obravnavo. Na tej podlagi je sodišče predlog tožnika za postavitev začasnega zastopnika v tej konkretni zadevi zavrnilo kot neutemeljen.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Tožena stranka je vpogledala v potrdilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o pokojninah prosilca in je ugotovila, da znaša njegov povprečni mesečni dohodek 824,65 EUR in da višina tega dohodka presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,40 EUR. V začetku tožbe tožnik tem ugotovljenih zneskom ne oporeka. Ne strinja pa se s tem, da se med njegove prejemke upoštevajo tudi denarna sredstva, ki mu jih organi in sodišča zarubijo oziroma trgajo od pokojnine. Pavšalno navaja, da mu od pokojnine po rubežih ostanejo le denarna sredstva v višini neto minimalne plače v Republiki Sloveniji. Ob koncu tožbe pa pravi, da njegova pokojnina ne presega denarnega cenzusa iz 22. člena ZBPP, ki znaša 1076,80 EUR.

Tožnik očitno ve, da mora v postopku predložiti dokaze in v upravnem sporu ni predložil nobene listine, ki bi izkazovala, da je tožena stranka zmotno ugotovila višino njegove pokojnine, med tem ko se je tožena stranka oprla na potrdilo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 4. 12. 2013, ki mu tožnik na konkretiziran način ne oporeka verodostojnosti. Poleg tega je v zadevi pomembno, da je tožnika, ko je podal prošnjo za brezplačno pomoč, ki jih sicer kontinuirano vlaga ne glede na verjetnost uspeha in izpolnjevanje pogojev, zastopal Č.Č., in da se je že v prošnji pavšalno skliceval na to, da je „znana njegova socialna stiska“. V tožbi spet pavšalno navaja, da je „znano“, da mu organi brez upoštevanja nevzdržnih gmotnih, finančnih in zdravstvenih razmer od spremembe oziroma razveljavitve 2. odstavka 15. člena ZBPP ne priznavajo nobene oblike brezplačne pravne pomoči in da mu med prejemke upoštevajo tudi denarna sredstva, ki mu jih organi zarubijo oziroma mu jih trgajo od pokojnine, kar je po njegovem mnenju absurdno in pravno neznosno. Sodišču ni znano, kolikšen delež od njegove mesečne pokojnine je bil v relevantnem obdobju tožniku zarubljen in katere neplačane obveznosti so bile podlaga za rubež, tako da bi bilo možno presojati, ali je treba taka zmanjšanja izplačil pokojnine upoštevati pri ugotavljanju višine mesečnih dohodkov ali ne. Tožnik v zvezi z zatrjevanimi rubeži tudi ni predložil nobenega dokaza in tako ni izkazal zatrjevanih dejstev, v upravnem postopkih pa jih niti ni uveljavljal. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta in da zato sodišču ni treba navajati dodatnih razlogov za odločitev. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče, vendar pa ni utemeljil, kako bi zaslišanje tožnika ali kateri koli drug konkreten dokaz pomembno vplival na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).