Jedro

Pri osvoboditvi služnosti (usucapio libertatis) za razliko od primera zastaranja služnosti ni mogoče sprejeti apriornega stališča, da služnost, ki se izvršuje v manjšem obsegu od njene vsebine, po preteku treh let delno preneha.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: V tej pravdi je tožnica najprej zahtevala, naj sodišče ugotovi, da je služnost prek njene nepremičnine, ki jo je imel v korist gospodujočega zemljišča toženec, prenehala. Toženec je skupaj z odgovorom na tožbo vložil nasprotno tožbo, s katero zahteva varstvo svoje služnostne pravice.

Sodišče prve stopnje je zahtevek po tožbi zavrnilo. Ugodilo pa je zahtevku po nasprotni tožbi (v pretežnem delu) in toženki naložilo, naj v petnajstih dneh s parcele št. A1, k.o. B. odstrani zasajene smreke in ostalo okrasno drevje ter zemljišče na navedeni parceli, v delu, ki sega od javne ceste na vzhodu do parc. št. B1, k.o. B. uredi tako, da bo po zemljišču možna hoja in vožnja z motornimi vozili. Nasprotnemu tožniku je dolžna omogočiti neovirano uporabo služnosti po sporni parceli. V manjšem delu pa je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi sodišča prve stopnje zavrnilo.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica oziroma nasprotna toženka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da bo zahtevku po tožbi ugodeno, zahtevek po nasprotni tožbi pa bo zavrnjen. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba se najprej osredotoča na ugotovitve sodišča, kje je dejansko potekala služnostna trasa. Meni, da je to drugje in drugače, kot je služnost vknjižena v zemljiški knjigi. Toženec torej služnosti, kakršna je vknjižena, ni izvrševal. Prav iz tega razloga je prenehala. Gre za stališča, ki jih je v bistvenem delu tožeča stranka zagovarjala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker so ta stališča že bila predmet obravnave, jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo posebej povzemalo.

Pritožba vztraja tudi pri dejanski tezi, da nasprotnemu tožniku ni uspelo dokazati, da bi vozil po delno prestavljeni poti. Sprašuje se, zakaj bi morala tožnica dokazovati to dejstvo. Njen tožbeni zahtevek se namreč nanaša na prenehanje služnosti, kakor je bila ta vknjižena v zemljiški knjigi.

Pa če tudi bi bila dejanska teza, o tem, da je toženec vozil vsaj po prestavljeni trasi, sprejeta, to ne pomeni, da bi imel zato toženec kakršnakoli upravičenja po stari trasi.

Pritožba vztraja tudi pri ugovoru zastaranja.

Pritožba trdi, da je sodba tudi nedoločna, saj v njej ni navedeno, koliko smrek in katere smreke mora nasprotno tožena stranka odstraniti.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tako soglaša tudi z odločilnima dejanskima ugotovitvama: da se je toženec uprl tožničinemu posegu v svet, po katerem teče služnostna pot; da je v nadaljevanju (po zasaditvi smrek) še naprej uporabljal služnostno pot, le da je bila ta nekoliko prestavljena.

V obravnavani zadevi je odločilnega pomena razlaga pravila iz prve alineje 223. člena SPZ (1). Gre za pravilo o osvoboditvi služnosti (usucapio libertatis). To je posebna, kvalificirana oblika prenehanja stvarne služnosti zaradi njenega neizvrševanja. Odločilno vprašanje, ki se v tej pravdi zastavlja, je, ali je mogoče pravilo o triletnem neizvrševanju služnostne pravice razlagati tako, da se za neizvrševanje služnostne pravice šteje tudi delno neizvrševanje oziroma drugačno (delno prestavljeno) izvrševanje.

Pritožbeno sodišče je zaradi razlage navedene določbe v luči argumenta notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda najprej opravilo primerjavo med obravnavano osvoboditvijo služnosti (1. alineja 223. člena SPZ) in priposestvovanjem svobode oziroma zastaranjem služnosti (2. alineja 223. člena SPZ). Pri priposestvovanju svobode oziroma zastaranju služnostne pravice subjektivna prvina (dobra vera, volja) ni pomembna. To velja tako glede izjavnovoljnjega ali pa konkludentnega ravnanja lastnika služeče stvari kot tudi lastnika gospodujoče stvari. Kar je pomembno, je zgolj objektivno dejstvo (ne)izvrševanja posestne prvine služnostne pravice. Tako je zato, ker se v primeru instituta zastaranja služnostne pravice normativni svet prilagaja drugačnemu svetu dejanskega. „Zakon izhaja iz presoje, da dvajsetletno neizvrševnaje jasno kaže, da služnost ni potrebna gospodujoči nepremičnini in da je s tem nekoristna“ (2). V primeru tega zakonskega instituta je mogoča tudi razlaga, da v primeru, ko se skozi dvajsetletno obdobje služnost izvršuje v manjšem obsegu, kot je njena vsebina, ta preneha v tistem delu, v katerem se ne izvršuje (3).

Po stališču pritožbenega sodišča analogne razlage za primer osvoboditve služnosti vsaj na apriorni ravni ni mogoče sprejeti.

Med obema institutoma je podana znatna in najprej vidna razlika v času, ki ga en in drug institut terjata za nastop pravne posledice prenehanja služnosti. V primeru zastaranja služnostne pravice oziroma priposestvovanja svobode je ta rok dvajset let, v primeru osvoboditve služnosti pa le tri leta. Ta razlika, ki je znatna, bistvena, je utemeljena na kvalitatvinem razlikovanju obeh institutov. Če gre pri priposestvovanju svobode oziroma zastaranja služnostne pravice za svet golih, objektivnih dejstev, ki narekujejo, naj se svet normativnega prilagodi dejanskemu, je pri osvoboditvi služnosti izrazito pomembna prav voljna, subjektivna prvina. Ta je pravnorelevantna tako v sferi lastnika služečega kot lastnika gospodujočega zemljišča. Pri lastniku služečega zemljišča se ta odraža v zahtevi, da se mora upreti izvrševanju služnostne pravice. Gre za to, da ta prepove izvrševanje služnostne pravice ter da je v svoji prepovedi tudi učinkovit. Jasno mora torej izraziti voljo, da omejitve svoje lastninske pravice več ni pripravljen trpeti. Na drugi strani, v sferi lastnika gospodujočega zemljišča, pa se subjektivna prvina odraža v njegovem ravnanju; torej je izjava njegove volje konkludentna. To pomeni, da se prepovedi ukloni in tri leta zaporedoma služnosti ne izvršuje.

Pri osvoboditvi služnosti zato ni mogoče obiti prav subjektivne, voljne prvine na obeh straneh. Ravnanje obeh subjektov pa je potrebno osvetliti tudi z vidika temeljnih načel. V prvi vrsti gre za načelo vestnosti in poštenja (njegov sestavni del je tudi načelo venire contra factum proprium) in načelo prepovedi zlorabe pravic.

Kaj takšna pravna obravnava pomeni z vidika konkretnih okoliščin obravnavanega primera? Po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, se je toženec po zasaditvi smrek temu ravnanju uprl. Vendar se ni odločil za pravdo, ker sta s tožnico brat in sestra, marveč za pogovor. Dokazna ocena glede teh dejanskih vprašanj je prepričljiva in življenjsko sprejemljiva. Ob tem mu je tožnica zagotovila, da služnosti ne nasprotuje. Toženec je nato v nadaljevanju pot tudi uporabljal (in s tem vsaj delno izvrševal tudi svojo služnostno pravico), le da po nekoliko prestavljeni trasi. Na ta način je dejansko ohranil ekonomsko bistvo svoje služnostne pravice, ki je v zagotovitvi dostopa do gospodujočega zemljišča. Vendar je nato tožnica vložila tožbo zaradi osvoboditve služnosti. S takšnim ravnanjem je kršila načelo venire contra factum proprium in s tem načelo vestnosti in poštenja. Ravnala je v nasprotju z izjavno – voljnim stanjem med strankama.

Posledica njenega uspeha v tej pravdi bi bila, da bi bil toženec ob svojo pravico in namesto te ne bi pridobil druge (prestavljene, a vsebinsko ekvivalentne) pravice. Položaj je bistveno drugačen, kakor bi bil v primeru, ko bi se služnost po spremenjeni trasi izvajala dvajset let in bi bili podani pogoji za delno zastaranje služnostne pravice. Vendar: v tem primeru bi bili istočasno podani tudi pogoji za priposestvovanje služnosti po prestavljeni trasi. Tako bi v danem primeru zaradi zavajajočega ravnanja tožnice, toženec izgubil svojo pravico.

Rečeno je že bilo, da pri osvoboditvi služnosti ni mogoče apriorno sprejeti stališča, po katerem izvrševanje služnosti v manjšem obsegu kot je njena vsebina, predstavlja podlago za njeno delno prenehanje. Ravno okoliščine konkretnega primera, ki se nanašajo na izjavno voljno ravnanje obeh strank, nasprotujejo takšni apriorni razlagi. Ob ustrezni napolnitvi pravila o osvoboditvi služnosti (1. alineja 223. člena SPZ) s to subjektivno prvino, zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica z osvoboditvijo služnosti ne more uspeti (to pa seveda ne pomeni, da bi ne bil utemeljen zahtevek na prestavitev služnosti, a to ni predmet tega postopka). Tožnica je izbrala tožbo na ugotovitev, da je služnost prenehala in s tem zahtevkom pred sodiščem prve stopnje materialnopravno pravilno propadla. Pritožbeno sodišče tako soglaša z razlogi sodišča prve stopnje. Ti tudi že ponujajo odgovor na pritožbene navedbe, s katerimi je grajana materialnopravna presoja ne le glede vprašanja osvoboditve služnosti, marveč tudi glede varstva služnostne pravice po nasprotni tožbi (vključno z odgovorom prvega sodišča na postavljen ugovor zastaranja). Na te razloge se pritožbeno sodišče tako sklicuje. Prav tako se sklicuje tudi na dokazno oceno glede pravnorelevantnih dejstev. K takšnim razlogom nima česa dodati. Glede pravila o dokaznem bremenu, ki ga odpira pritožba, pa velja poudariti naslednje: odločilna dejanska vprašanja so skupna tako zahtevku po tožbi, kot zahtevku po nasprotni tožbi. Ugoditev zahtevku po nasprotni tožbi je ob nespornem dejstvu, da je tožnica tista, ki je zasadila smreke, neposredna posledica neuspeha tožnice po tožbenem zahtevku po prvotni tožbi. Ne glede na to, da se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na dokazno breme, pa razlogi sodbe ponujajo tudi vsebinsko dokazno oceno. Prav s to pritožbeno sodišče soglaša. Strankama je tudi znano, kje je služnostna pot potekala in katere so tiste smreke, ki na s služnostno pravico zavarovani svet služečega zemljišča posegajo.

Pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP (4) je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Ker je pritožnica s pritožbo propadla, trpi stroške za vložitev pritožbe sama. Nasprotna stranka pa z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja. Ta vloga zato za pravdo ni bila potrebna ter pritožbeno sodišče stroškov zanjo (155. člen ZPP) ni priznalo.

(1) Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002).

(2) Tako: Miha Juhart V: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 921. (3) Ibidem.

(4) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradni list RS, št. 45/2008).