Jedro

Če carinski organ podvomi v ceno uvoženega rabljenega vozila, navedeno v fakturi (faktura brez številke), ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Carinarnice Ljubljana št. ... z dne 25.3.1994, s katero je ta zavrnila tožnikov predlog zoper zapisnik Carinske izpostave Terminal cona št. ... z dne 22.10.1993 o netočni prijavi vrednosti blaga, ki se carini po uvozni carinski deklaraciji z dne 20.10.1993, in določila carinsko osnovo za rabljeno in poškodovano osebno vozilo Opel tip Vectra 2.0 GL, letnik 1993, v znesku 1.714.397 SIT. Tožena stranka navaja, da je tožnik s carinsko deklaracijo prijavil za carinjenje prej navedeni osebni avto iz tarifne oznake 8703.2311 carinske tarife v vrednosti 112.000 ATS oz. 1.154.314 SIT. Istočasno je prijavil poškodbe prednjega levega blatnika, prednjih levih vrat, levega prednjega smerokaza in vzvratnega ogledala. Med drugimi listinami je bila deklaraciji priložena faktura prodajalca iz Veldna z dne 12.10.1993 v znesku 134.400 ATS (z davkom), izvozna carinska deklaracija in predračun za material in delo za popravilo, izdelan pri podjetju v Ljubljani. Ker je po pregledu blaga carinarnica ugotovila, da podatki v deklaraciji in priloženih listinah o vrednosti blaga ne ustrezajo stanju blaga, je sestavila zapisnik, zoper katerega je tožnik vložil ugovor, carinarnica pa je po postopku iz 264. člena Carinskega zakona (CZ) sestavila komisijo, ki je ugotovila stanje blaga in v zapisniku št. ... z dne 3.11.1993 posredovala svojo ugotovitev carinarnici, ki je nato izdala prvostopno odločbo z dne 4.11.1993. Zoper odločbo se je tožnik pritožil in tožena stranka je s svojo odločbo odpravila prvostopno odločbo in zadevo vrnila v ponovni postopek. Komisija je ponovno pregledala blago, upoštevala mnenje tožene stranke in določila carinsko osnovo 1.714.397 SIT, skladno z določbo 264. člena CZ. Na tej osnovi je carinarnica izdala novo odločbo, ki je predmet sedanjega spora. Skladno z določbo 265. člena CZ je tožnik plačal dajatve od navedene carinske osnove in dvignil vozilo izpod carinskega nadzora. Ker je v konkretnem primeru vrednost blaga na fakturi, ki jo je tožnik predložil kot dokaz o dejansko plačani ceni, odstopala od cenovnih podatkov za tovrstna vozila, s katerimi razpolaga carinarnica (katalogi, ceniki), je carinarnica uporabila pooblastilo iz 3. odstavka 41. člena CZ in je za določitev carinske osnove uporabila določbo 37. člena CZ. Kot pomoč za določitev carinske osnove je carinarnica uporabila podatke o rabljenih vozilih iste znamke, tipa in leta proizvodnje iz kataloga super Schwacke št. 8/93. Za poškodovanost vozila pa je upoštevala predračun št. ... z dne 15.3.1994 pooblaščenega zastopnika vozil Opel podjetja Avtotehne d.o.o., in sicer za dele, ki jih naj bi bilo potrebno zamenjati.

Priznala je vrednost poškodovanosti v znesku 213.662 SIT. Na račun izrabljenosti vozila v štirih mesecih je odštela normalno izrabljenost 13.64 % in zaradi večjega števila prevoženih kilometrov je odštela še 5 %. Tako je skupaj s stroški prevoza določila carinsko osnovo v znesku 1.714.397 SIT. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka še navaja, da je carinarnica upravičeno zavrnila fakturo prodajalca (brez številke) z dne 12.10.1993. Gre za pomanjkljiv dokument, ki ne vsebuje številke računa, ki potrjuje legalen posel v državi izvoznici. Vrednost v takšni fakturi ne more biti dokaz o dejansko plačani ceni v smislu CZ za konkretno uvoženo osebno vozilo. Tudi z izvozno carinsko deklaracijo, potrjeno v avstriji, se ne more dokazovati transakcijske cene v smislu 34. člena CZ, saj ta listina dokazuje le, da je blago izvoženo iz druge države.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločbo, ker carinski organ oziroma tožena stranka ni upoštevala določbe 34. člena CZ, kaj je carinska osnova. Carinska osnova je dogovorjena vrednost blaga, torej cena, ki je navedena v fakturi. Samo v primeru, če faktura ne bi bila predložena, bi carinski organ ugotavljal carinsko osnovo na podlagi dogovorjene vrednosti istega blaga, iste kvalitete, ki se carini v istem obdobju. S katalogi kot pripomočki, pa bi si pri tem le pomagal. Ne strinja se s toženo stranko, da je katalog tisti nesporni dokaz, ki dokazuje dogovorjeno ceno oziroma carinsko osnovo. Ta ni niti javna listina, niti knjigovodska listina, kot je to npr. faktura. Če je carinarnica dvomila v dogovorjeno vrednost, bi morala postopati po določbi 266. člena CZ tako, da bi določila začasno vrednost uvoženega vozila, vendar ne po katalogu ali ceniku, temveč na podlagi fakturirane vrednosti. V konkretnem primeru faktura ni niti fiktivna niti ponarejena in izkazuje resničnost podatkov, ki so v njej navedeni, tudi cene. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da carinska osnova za navedeno uvoženo vozilo, na podlagi fakturne vrednosti, znaša 1.154.314,00 SIT.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v listine in podatke, zbrane v upravnih spisih, sodišče ne dvomi, da je carinski organ pravilno ugotovil dejansko stanje in na tej podlagi tudi pravilno uporabil materialni zakon, v tem primeru CZ. Ni sporno, da gre za carinjenje uvoženega rabljenega vozila.

Sporno je le vprašanje, ali je carinski organ v tem primeru ravnal pravilno in zakonito, ko za carinsko osnovo ni upošteval cene vozila, navedene v predloženi fakturi. Določba 34. člena CZ, na katero se sklicuje tožnik, res določa, da je vrednost blaga, ki pomeni carinsko osnovo, dogovorjena cena (transakcijska cena). Dogovorjena cena po tej določbi je dejansko plačana cena ali cena, ki jo je treba plačati za blago, kupljeno zaradi uvoza v Slovenijo. Vendar je tožnik spregledal določbo 2. odstavka 44. člena CZ, po kateri se za carinsko osnovo vzame vrednost blaga, ki je navedena v prodajalčevi fakturi, če ta vrednost ustreza določbam tega zakona, ki se nanašajo na dogovorjeno ceno. Iz določbe 3. odstavka navedenega člena pa še izhaja, da, če je carinarnica glede na okoliščine uvoza mnenja, da vrednost blaga, ki je navedena v fakturi, ne ustreza določbam tega zakona o dogovorjeni ceni, ugotovi carinsko osnovo v skladu z določbami 34. do 45. člena CZ. Prav za tak primer pa gre v tej stvari. Podatki v spisih potrjujejo pravilnost ravnanja carinskega organa, ki je, potem, ko je utemeljeno podvomil v verodostojnost predložene fakture, iz razlogov, ki jih v izpodbijani odločbi navaja in se sodišče z njimi tudi v celoti strinja, ugotovil carinsko osnovo v skladu s prej navedenimi določbami CZ. Po mnenju sodišča je neutemeljena tožbena trditev, da je carinski organ določil carinsko osnovo na podlagi kataloga. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bil navedeni katalog uporabljen le kot pripomoček pri oceni vrednosti spornega rabljenega osebnega vozila. Torej, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, carinski organ ni določil carinske osnove neposredno na podlagi kataloških podatkov, ampak na podlagi ugotovitev posebej za to imenovane komisije (264. člen CZ) o dejanskem stanju vozila in o njegovi vrednosti, kar je v skladu s 44. členom CZ. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi carinski organ moral ravnati po 266. členu CZ. Glede na okoliščine primera je carinski organ ravnal v skladu z določbami CZ, na katere se sklicuje. V tem primeru niso bile podane okoliščine, ki carinarnici omogočajo, da podatke, vpisane v deklaracijo, šteje za začasne po 266. členu CZ oziroma izključujejo možnost, da ta dokončno ugotovi stanje blaga po 261. in 262. členu tega zakona. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je v tem primeru carinarnica potem, ko je ugotovila, da podatki v deklaraciji in njej priloženih listinah, ne ustrezajo stanju blaga, o svojih ugotovitvah, skladno z 2. odstavkom 262. člena CZ, sestavila zapisnik in en izvod izročila tožniku. Zoper zapisnik je tožnik na podlagi 263. člena CZ vložil ugovor. Zato je carinarnica nadaljevala postopek, skladno z določbo 264. člena CZ.

Sodišče je presodilo, da je carinski organ vodil postopek v skladu z določbami CZ in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, zoper katerega sodišče nima pomislekov, tudi odločil v skladu z določbami tega zakona. Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97).