Jedro

Gre za privilegirano obliko tatvine po drugem odstavku 211. člena KZ, če si je obsojenec prilastil dve registrski tablici, ki ju je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča uporabljal za izvrševanje tatvin goriva na bencinskih servisih.

Izrek

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče na Jesenicah je s sodbo z dne 11.10.2007 obsojenega Z.U. spoznalo za krivega kaznivih dejanj odvzema motornega vozila po prvem odstavku 216. člena, dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena, kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena in poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ ter mu določilo posamezne kazni od treh do štirih mesecev zapora, nato pa mu po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona. Odločilo je tudi, da je obsojenec dolžan plačati Zavarovalnici G.d.d. znesek 1.078,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.1.2007 dalje do plačila, D.M.d.o.o. pa znesek 228,20 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 13.3.2008, ob reševanju pritožbe obsojenčeve zagovornice sodbo sodišča prve stopnje v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji glede kaznivega dejanja pod točko 2 po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ ter mu zanj določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu ob upoštevanju ostalih določenih posameznih kaznih po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen enajst mesecev zapora. Pritožbo zagovornice je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Vrhovna državna tožilka je zoper sodbo višjega sodišča v delu, ki se nanaša na spremenjeni del prvostopenjske sodbe (kaznivi dejanji, opisani pod točko 2.a in b izreka prvostopenjske sodbe) vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije skladno s prvim odstavkom 426. člena ZKP ugotovi kršitev zakona v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 13.3.2008 glede dejanja pod točko 2 o krivdi, pravni opredelitvi in kazenski sankciji sodbe Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 11.10.2007. Predlog vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo zagovornici, ki nanj ni odgovorila, obsojencu pa sodne pošiljke ni bilo mogoče vročiti, ker je kljub obvestilu poštnega vročevalca ni dvignil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču zahteve je višje sodišče s spremembo pravne opredelitve kaznivih dejanj, opisanih pod točko 2.a in b izreka prvostopenjske sodbe kršilo kazenski zakonik v obsojenčevo korist. Navaja, da je obsojenec ukradene registrske tablice pritrdil na svoj avtomobil in s tem prikazoval, da je vozilo registrirano in da ima s tem pravico uporabljati ga za vožnjo v cestnem prometu. Registrska tablica sodi med premične stvari, pri katerih ni bistvena njihova dejanska vrednost, ampak pravica, ki jo predstavljajo, v konkretnem primeru pravica uporabe vozila v cestnem prometu. Takšno stališče je glede tatvine registrske tablice sprejelo Višje sodišče v Ljubljani s sodbo. Različna pravna praksa istega višjega sodišča pa ogroža tudi načelo enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (14. in 22. člen Ustave RS).

Obsojencu je obtožba med ostalim očitala, da je vzel drugemu tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti, in sicer v krajevno in časovno opisanih okoliščinah oškodovanemu M.I. prednjo registrsko tablico osebnega avtomobila V. ter oškodovani M.J. zadnjo registrsko tablico osebnega avtomobila znamke D. ter si obe na njuno škodo prilastil. Obtožba je ravnanje obsojenca pravno opredelila kot storitev dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Takemu očitku vključno s pravno opredelitvijo je sledilo sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je obsojenec obe dejanji storil z direktnim naklepom. Sklepalo je tudi, da je imel za svoje ravnanje motiv, ker je avtomobil, na katerem je imel nameščene ukradene tablice, uporabljal za izvrševanje tatvin goriva na bencinskih servisih, o čemer je sodišče že vodilo postopke.

Sodišče druge stopnje je v tem obsegu sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je obsojenčevi dejanji pravno opredelilo kot nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 211. člena KZ. Utemeljilo je, da je bil v obsojenčevo škodo kršen kazenski zakon iz 4. točke 372. člena KZ, ker je sodišče prve stopnje tatvino dveh registrskih tablic nepravilno pravno opredelilo po prvem odstavku 211. člena KZ. Pri tem je sklepalo, da je vrednost dveh registrskih tablic majhna, kar je splošno znano dejstvo, iz opisa kaznivega dejanja pa je tudi razvidno, da je obsojencu šlo za prilastitev le dveh registrskih tablic, torej dveh stvari majhne vrednosti. Obrazložilo je tudi, zakaj gre v primeru obeh dejanj za nadaljevano kaznivo dejanje.

Po razlagi pravne teorije (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, GV Založba, Ljubljana, 2002) se prilastitev premičnih stvari, pri katerih vrednost ni njihova osnova, temveč gre za stvari, ki obsegajo kakšno pravico (npr. potni list, oporoka ips.), pravno opredeli po prvem odstavku 211. člena KZ, po drugem odstavku istega člena pa le, ko ima storilec namen, da si pridobi protipravno premoženjsko korist s prilastitvijo stvari majhne vrednosti.

V obravnavanem primeru si je obsojenec prilastil dve registrski tablici, ki ju je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča uporabljal za izvrševanje tatvin goriva na bencinskih servisih. Gre za predmeta z določeno vrednostjo, ki si ju je obsojenec prilastil, uporabil pa za izvršitev kaznivih dejanj. Sodišče druge stopnje je glede na opis obeh dejanj in glede na splošno znano vrednost registrskih tablic sklepalo, da je obsojenec imel v naklepu prilastiti si navedeni stvari majhne vrednosti. V takem položaju za presojo pravne opredelitve obsojenčevih dejanj, za katero se zavzema zahteva, ni odločilno, da registrske tablice vsebujejo v povezavi s prometnim dovoljenjem pravico uporabe avtomobila v javnem prometu. Posebej še, ker ta pravica ni premoženjske narave in je tudi ni mogoče vrednostno opredeliti. Sicer pa je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi presojalo dejstveno podlago, takšno postopanje pa je vprašljivo z vidika, ali je lahko tako ravnalo brez opravljene obravnave. Na to vprašanje pa zahteva za varstvo zakonitosti ne opozarja in ga zato Vrhovno sodišče glede na določbo prvega odstavka 424. člena ZKP ni preizkušalo.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, ki jo uveljavlja vložnica zahteve. Zato je zahtevo vrhovne državne tožilke zavrnilo (425. člen ZKP).