Jedro

Utemeljeni so tožničini ugovori, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnjeno konkretno katerega pogoja nova strokovna oseba, zaposlena pri tožnici, ne izpolnjuje. Glede omenjene osebe iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja le, katere listine je predložila tožnica ter kateri pogoji so predpisani. Zaključek, iz katerega bi izhajalo katerega pogoja omenjena oseba ne izpolnjuje in zakaj ga ne izpolnjuje, iz navedene obrazložitve ne izhaja. Nikakor ni pravilen zaključek tožene stranke, da je mnenje, na podlagi katerega je izdalo izpodbijano odločbo, izdal Inšpektorat, kar naj bi bilo (brez navedbe razlogov) samo po sebi (zadosten) razlog za izpodbijano odločitev. Ker tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe - to je o razlogih, zaradi katerih je bilo mnenje Inšpektorata negativno, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 11002-23/2020/1 z dne 3. 8. 2020 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (v nadaljevanju Ministrstvo, tudi tožena stranka) odločilo, da se tožnici odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in se jo izbriše iz registra domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ki ga vodi Ministrstvo (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da tožnica lahko ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, na podlagi katerega se vpiše v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, ki ga vodi Ministrstvo, po poteku treh let od dneva dokončnosti te odločbe. Iz 3. točke izreka še izhaja, da v tem postopku niso nastali posebni stroški.

2. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je Ministrstvo tožnici z odločbo z dne 16. 5. 2019 izdalo dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, na podlagi katerega je tožnico vpisalo v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v nadaljevanju: register). Tožnica je Ministrstvo 25. 11. 2019 obvestila o spremembi strokovne osebe. Iz navedenega obvestila izhaja, da je nova strokovna oseba A.A., za katero je tožnica predložila dokumentacijo, ki jo navaja. Skladno s prvim odstavkom 164. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju ZUTD) lahko delodajalec za zagotavljanje dela začne z opravljanjem dejavnosti, če med drugim izpolnjuje tudi kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje določi minister, pristojen za delo. Iz drugega odstavka 164. člena ZUTD izhaja, da mora delodajalec za zagotavljanje dela pogoje iz druge do šeste alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti. Določba prvega odstavka 2. člena Pravilnika za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (v nadaljevanju Pravilnik) določa, da delodajalec za zagotavljanje dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku, če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi najmanj za polovični delovni čas z osebo, ki: - ima doseženo najmanj 6. raven izobrazbe; - ima najmanj dve leti delovnih izkušenj na delovnopravnem in kadrovskem področju; - ima opravljen strokovni izpit, ki ga izvaja zavod ali strokovni izpit, ki ga je izvajal zavod v skladu s 66.a členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; - je prijavljena v obvezna socialna zavarovanja.

3. Glede na smiselno uporabo 6. člena Pravilnika je Ministrstvo, glede na dano zaprosilo v zvezi s preveritvijo izpolnjevanja kadrovskih in prostorskih pogojev, prejelo poročilo Inšpektorata Republike Slovenije za delo (v nadaljevanju Inšpektorat). Iz slednjega izhaja, da je tožnica kot strokovno osebo iz prvega odstavka 2. člena Pravilnika zaposlila A.A., s katero ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, s pričetkom dela od 15. 11. 2019 do 14. 11. 2020, za delovno mesto poslovni sekretar, za polovični delovni čas 20 ur tedensko. V nadaljevanju je navedeno kakšno strokovno izobrazbo in podeljen strokovni naziv ima navedena delavka ter so navedena dokazila, ki jih je predložila tožnica glede izpolnjevanja predpisanih pogojev navedene delavke. Iz poročila Inšpektorata z dne 4. 6. 2020 izhaja, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja kadrovskih pogojev, kar pomeni neizpolnjevanje pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD.

4. Ministrstvo je tožnici posredovalo poziv z dne 12. 6. 2020, s katerim je tožnico pozvalo na izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnica je Ministrstvu odgovorila, da se z ugotovitvami o neizpolnjevanju kadrovskih pogojev ne strinja, saj iz predloženih potrdil delodajalcev izhaja, da je delavka poleg naštetih zadolžitev v pogodbi o zaposlitvi opravljala tudi kadrovska dela in predložila dokazila, ki jih je predložila že k obvestilu o spremembi strokovne osebe. Ministrstvo nato zaključi, da iz navedenega izhaja, da tožnica ni predložila dodatnih dokazil, s katerimi bi dokazala izpolnjevanje kadrovskih pogojev. Ministrstvo se pri izdaji izpodbijane odločbe sklicuje na določbo četrtega odstavka 172. člena ZUTD. Na podlagi določbe petega odstavka 172. člena ZUTD pa mora delodajalec za zagotavljanje dela v primeru odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti in izbrisa iz registra ali evidence dokončati začete posle ter ministrstvu, pristojnemu za delo, podati končno poročilo in mu izročiti vso dokumentacijo, ki se nanaša na vpis v register ali evidenco. Iz določbe šestega odstavka 172. člena ZUTD izhaja, da lahko v primeru odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti in izbrisa iz registra ali evidence delodajalec ponovno pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti in se ponovno vpiše v register ali evidenco v primeru iz druge, tretje, četrte in pete alineje tretjega odstavka tega člena – po poteku treh let od dneva, ko je odločba o odvzemu dovoljenja in o izbrisu iz registra ali evidence postala dokončna.

5. Tožnica se z navedeno odločbo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je bila ta izdana potem, ko je tožnica toženo stranko obvestila o spremembi strokovne osebe. Tožena stranka je namreč na podlagi posredovanih podatkov in dokazil odločila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev, določenih v četrti alineji prvega odstavka 164. člena ZUTD in sicer kadrovskih pogojev. Tožnica je za novo strokovno osebo A.A. toženi stranki predložila vsa dokazila o izpolnjevanju kadrovskih pogojev, ki jih navaja, in iz katerih izhaja, da navedena strokovna oseba izpolnjuje vse pogoje, predpisane v ZUTD in na njegovi podlagi sprejetem Pravilniku. Kljub temu pa naj bi Inšpektorat ugotovil, da tožnica ni izkazala, da bi nova strokovna oseba izpolnjevala pogoje. Tožena stranka je tožnico sicer 12. 6. 2020 pozvala k izjavi, vendar v pozivu dejansko ni navedla, do česa naj se tožnica opredeli (pozivu ni predložila poročila Inšpektorata). Tožnica je ponovno toženki posredovala dokazila o izpolnjevanju pogojev ter dodatno pojasnila, da je nova strokovna oseba dejansko opravljala kadrovska dela, kar je razvidno iz potrdil obeh družb, družbe B. d.o.o. in družbe C. d.o.o. Kljub dodatni obrazložitvi je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo, v kateri pa ni pojasnila, katerega pogoja naj nova strokovna oseba ne bi izpolnjevala. Izpodbijana odločba je pomanjkljiva, saj sploh niso navedeni razlogi, zakaj nova strokovna oseba ne bi izpolnjevala pogojev, niti ni jasno navedeno, katerega pogoja naj ne bi izpolnjevala. V postopku je bilo kršeno temeljno načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Pogoji za skrajšani ugotovitveni postopek po 144. členu ZUP pa v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni. Niti iz poziva tožene stranke z dne 12. 6. 2020 niti iz izpodbijane odločbe ne izhajajo razlogi, zakaj je tožena stranka sprejela izpodbijano odločitev. Tožnici pa tudi ni bilo posredovano poročilo Inšpektorata, zaradi česar se tožnica do navedenega poročila ni imela možnosti opredeliti. Kršitev načela zaslišanja stranke pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki vpliva na zakonitost in pravilnost odločitve. Tožena stranka ni pravilno uporabila določb ZUTD in Pravilnika, saj nova strokovna oseba pri tožnici izpolnjuje vse pogoje, določene v navedenih predpisih, pri čemer se tožnica sklicuje na predložene listine, ki jih navaja in predlaga zaslišanje A.A.. Izpodbijana odločba je tako nezakonita in jo je potrebno odpraviti. Sklepno tožnica predlaga, da sodišče ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita ter jo odpravi ter primarno spremeni tako, da ugotovi, da tožnica izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku oziroma podredno, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče toženi stranki naloži povrnitev tožničinih stroškov postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti vztraja pri izpodbijani odločbi in ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sklicuje se na poročilo Inšpektorata, iz katerega izhaja, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja kadrovskih pogojev. Poudarja, da je skladno z določbo 6. člena Pravilnika za izpolnjevanje kadrovskih in prostorskih pogojev iz 2. in 3. člena Pravilnika pristojen Inšpektorat. Navedeno pomeni, da je postopek preverjanja izpolnjevanja kadrovskih pogojev potekal pred Inšpektoratom in da je tožena stranka vezana na ugotovitev Inšpektorata, ki je razvidna iz njegovega poročila. Inšpektorat je pri svojem delu samostojen in neodvisen, kar pomeni, da tožena stranka ni pristojna za razlago in utemeljitev dokumentov, izdanih s strani Inšpektorata. Tožena stranka tudi vztraja, da v postopku ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, kot ga določa 9. člen ZUP. Zato predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

7. Tožnica v pripravljalni vlogi vztraja pri dosedanjih navedbah in predlaganih dokazih. Navaja, da poročila Inšpektorata, iz katerega izhaja, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja kadrovskih pogojev, tožena stranka (še vedno) ni posredovala tožnici. Skladno z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in določili Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dolžna stranka vloge in priloge sodišču izročiti v toliko izvodih, kot jih je potrebno za sodišče in nasprotno stranko. Iz odgovora na tožbo je razvidno, da je bil odgovor na tožbo, kot tudi priloge sodišču, predloženo le v enem izvodu. Tako je tožnici onemogočeno, da se do odločitve Inšpektorata opredeli, saj z njeno vsebino še vedno ni seznanjena in to kljub temu, da je na to predhodno izrecno opozorila. Tožena stranka je očitno zgolj (nekritično) oprla svojo odločitev na mnenje Inšpektorata, brez presoje, ali je to utemeljeno na veljavnih predpisih. Tožnica opozarja, da zoper mnenje Inšpektorata ni predpisano posebno pravno varstvo, zaradi česar je potrebno pravilnost ugotovitev Inšpektorata še posebej natančno in kritično preveriti. Ker tožena stranka tega ni storila v predhodnem postopku, je ta presoja potrebna v sodnem postopku. Poudarja tudi, da pri presoji delovnih izkušenj ni pomemben le zapis del in nalog v pogodbi o zaposlitvi, ampak dejansko delo. Da je A.A. izpolnjevala pogoj delovnih izkušenj, pa jasno izhaja že iz dejstva, da je opravila potreben strokovni izpit. Med pogoji za opravljanje izpita je namreč določen tudi pogoj dveh let delovnih izkušenj na delovno pravnem in kadrovskem področju. Vztraja, da je bilo v postopku kršeno načelo zaslišanja stranke. Ker tožnici niso bili predstavljeni razlogi, zakaj je bilo mnenje Inšpektorata negativno, se tožnica do teh razlogov ni imela možnosti opredeliti. Do njih pa se ne more opredeliti niti sedaj, saj ji mnenje Inšpektorata še vedno ni bilo posredovano. Vztraja, da je izpodbijana odločba nezakonita in da jo je potrebno odpraviti.

8. Sodišče je 12. 5. 2021 prejelo urgenco tožnice in njeno zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnica na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 zahteva, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne odločbe v tej zadevi, saj bi se z izvršitvijo izpodbijanega akta tožnici prizadela težko popravljiva škoda. Kot je tožnica pojasnila v tožbi in pripravljalni vlogi, je izkazana velika verjetnost, da je izpodbijana odločba nezakonita, saj je tožnica dejansko izpolnjevala vse pogoje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Tožena stranka temu obrazloženo ne ugovarja, ampak zgolj navaja, da je za presojo izpolnjevanja kadrovskih pogojev pristojen Inšpektorat, ki da je podal negativno mnenje (ki ga tožena stranka tožnici ni posredovala). Da bo tožnici v primeru, da sodišče ne odloži izvršitve izpodbijane odločbe, nastala težko popravljiva škoda, potrjuje že zakonska ureditev, in sicer 172. člen ZUTD in 9. člen Pravilnika, ki določata, da mora delodajalec za zagotavljanje dela v primeru odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti in izbrisa iz registra ali evidence dokončati začete posle, prenehati z napotitvami novih delavcev uporabnikom, prenehati sklepati pogodbe o zaposlitvi zaradi napotitve k uporabnikom, prenehati sklepati pogodbe z uporabniki za nove napotitve delavcev in prenehati sklepati pogodbe z uporabniki za nadaljevanje poslov napotitve delavcev. Tožnica še navaja, da je dejavnost posredovanja začasne delovne sile njena glavna dejavnost (kar izhaja iz priloženega izpisa iz poslovnega registra). Tožnica je imela v letu 2020 v povprečju zaposlenih 20 oseb, trenutno je zaposlenih 22 oseb. Izvršitev izpodbijane odločbe bi pomenila izgubo poslovnih partnerjev, prenehanje opravljanja dejavnosti in izgubo prihodkov, posledično pa bi to vodilo do prenehanja delovnega razmerja praktično vsem zaposlenim pri tožnici. Izvršitev izpodbijane odločbe tako ne predstavlja le težko nadomestljive škode tožnici, ampak bi imela izrazito negativne posledice tudi za vse zaposlene pri tožnici. S tem pa je nedvomno izkazana težko nadomestljiva škoda. To velja še toliko bolj ob upoštevanju določbe šestega odstavka 172. člena ZUTD, po kateri je ponoven vpis v register ali evidenco možen šele po poteku treh let od dneva, ko je odločba o odvzemu dovoljenja in izbrisu iz registra ali evidence postala dokončna. V primeru, da sodišče temu predlogu ne bi ugodilo, bi to pomenilo, da do takrat ne bo mogla pridobiti ponovnega dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Glede na naravo dejavnosti, ki jo opravlja tožnica, bi to pomenilo popolno prenehanje poslovnih aktivnosti. Ob tem tožnica še poudarja, da je ves čas poslovanja delovala skladno z zakonskimi določili, poravnavala obvezne prispevke, davke in druge dajatve, kar izkazuje z listinami, ki jih prilaga. Glede na vse navedeno tožnica zahteva, da sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe in tako tožnici omogoči nadaljnje poslovanje in s tem ohranitev delovnih mest zaposlenih. Zato predlaga, da sodišče odloči tako, da izvršitev izpodbijane odločbe odloži do izdaje pravnomočne odločbe, toženi stranki pa naloži, da je dolžna tožnici povrniti stroške tega postopka.

9. Tožena stranka v odgovoru na zahtevano začasno odredbo prereka vse tožničine navedbe. Ponovno se sklicuje na določbe druge alineje tretjega odstavka 172. člena in prvega in drugega odstavka 164. člena ZUTD, na podlagi katerih je bila izdana izpodbijana odločba. Nadalje se sklicuje na 6. člen Pravilnika, po katerem izpolnjevanje kadrovskih pogojev preveri Inšpektorat, tožena stranka pa vezana na njegove ugotovitve. Ker tožnica ne izpolnjuje predpisanih pogojev, ji je tožena stranka izdala odločbo o odvzemu dovoljenja. ZUTD sankcionira neizpolnjevanje predpisanih pogojev z odvzemom dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in z izbrisom iz registra. S tem se zavaruje interes javnosti in interes tožene stranke, saj morajo delodajalci za zagotavljanje dela, katerim je tožena stranka izdala dovoljenje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku in jih posledično vpisala v register, izpolnjevati vse predpisane pogoje. Iz drugega odstavka 9. člena Pravilnika, na katerega se sklicuje tudi tožnica, izhajajo obveznosti delodajalca v primeru, da je dejavnost prenehal opravljati na podlagi dokončne odločbe o odvzemu dovoljenja in izbrisa iz registra ali evidence. Javna korist terja dosledno spoštovanje zakonodaje, zaradi česar tožena stranka nasprotuje zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložitvi izvršitve izpodbijane odločbe. Tožnica kot pravni subjekt, ki deluje na trgu, je primorana spoštovati zakonodajo in sama nosi vse posledice nespoštovanja le-te. Tožnica tudi ni z ničemer izkazala, da gre za težko popravljivo škodo. Za utemeljenost zahteve za izdajo začasne odredbe bi morala, poleg višine in oblike škode, tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da je zanjo škoda težko popravljiva. Ustaljena sodna praksa za težko popravljivo šteje škodo, ki je resna in tožeči stranki neposredno preti. Tožnica, ki nosi trditveno ter dokazno breme, bi morala tako natančno navesti, na kakšen način bi bilo negativne posledice mogoče vrednotiti kot težko popravljivo škodo. Tožena stranka zato meni, da niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe.

K I. točki izreka

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je tožnici z izpodbijano odločbo odvzeto dovoljenje za opravljanje dejavnosti na podlagi druge alineje tretjega odstavka 172. člena ZUTD in odločeno, da se izbriše iz registra. Hkrati je odločeno, da lahko tožnica ponovno pridobi navedeno dovoljenje po poteku treh let od dneva dokončnosti odločbe. Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da tožnica (več) ne izpolnjuje pogojev za opravljanje navedene dejavnosti. Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja, saj meni, da zahtevane pogoje izpolnjuje, meni tudi, da so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjene bistvene kršitve pravil postopka. Po presoji sodišča so tožničini ugovori utemeljeni.

12. Pogoji za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku so predpisani v prvem odstavku 164. členu ZUTD. Delodajalec lahko začne z opravljanjem dejavnosti, če (med drugim) izpolnjuje kadrovske, organizacijske, prostorske in druge pogoje, ki jih podrobneje predpiše minister, pristojen za delo (četrta alineja prvega odstavka 164. člena ZUTD). Pogoje iz druge do šeste alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD mora delodajalec izpolnjevati ves čas opravljanja dejavnosti (drugi odstavek 164. člena ZUTD). Če se ugotovi, da delodajalec ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dejavnosti iz druge do šeste alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD, ministrstvo, pristojno za delo, delodajalcu po uradni dolžnosti odvzame dovoljenje za opravljanje dejavnosti in ga izbriše iz registra (druga alineja tretjega odstavka 172. člena ZUTD). Podrobnejšo ureditev postopka izdaje dovoljenja za opravljanje dejavnosti, postopek vpisa v register in evidenco, trajanje vpisa, postopek odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti, postopek izbrisa iz registra in evidence ter druga vprašanja o vpisu v register in evidenco vsebuje (na podlagi zakonskega pooblastila iz 173. člena ZUTD) Pravilnik.

13. V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnica Ministrstvo obvestila o spremembi pri njej zaposlene strokovne osebe, to je A.A., glede katere je predložila dokumentacijo o zaposlitvi, njeni izobrazbi in delovnih izkušnjah, s čimer naj bi po mnenju tožnice tudi izkazala, da izpolnjuje (med drugim) kadrovske pogoje za opravljanje dejavnosti zagotavljanja delavcev uporabniku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa izhaja, da tožnica navedenih pogojev ne izpolnjuje. Pri tem se toženka sklicuje na določbo prvega odstavka 2. člena Pravilnika, ki določa, da delodajalec za zagotavljanje dela opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku, če ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi najmanj za polovični delovni čas z osebo, ki: - ima doseženo najmanj 6. raven izobrazbe; - ima najmanj dve leti delovnih izkušenj na delovnopravnem in kadrovskem področju: - ima opravljen strokovni izpit, ki ga izvaja zavod ali strokovni izpit, ki ga je izvajal zavod v skladu s 66.a členom Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti; - je prijavljena v obvezna socialna zavarovanja.

14. Toženka se nadalje sklicuje na smiselno uporabo določbe 6. člena Pravilnika, ki določa, da pred odločitvijo o vlogi za pridobitev dovoljenja in vpis v register ali evidenco Inšpektorat preveri izpolnjevanje kadrovskih in prostorskih pogojev iz 2. in 3. člena tega pravilnika, pri pravni ali fizični osebi iz 4. člena tega pravilnika, zaradi česar je toženka Inšpektoratu posredovala zaprosilo za preverjanje kadrovskih pogojev. Toženka povzema ugotovitve od pridobljenega poročila Inšpektorata in navaja vsa predložena dokazila glede zaposlene A.A., ki se nanašajo na pogoj delovnih izkušenj - dveh let na delovnopravnem in kadrovskem področju. Nato navaja, da iz poročila Inšpektorata z dne 4. 6. 2020 izhaja, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja kadrovskih pogojev, kar pomeni neizpolnjevanje pogoja iz četrte alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD.

15. Po presoji sodišča so utemeljeni tožničini ugovori, da v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni pojasnjeno konkretno katerega pogoja nova strokovna oseba, zaposlena pri tožnici, ne izpolnjuje. Glede omenjene osebe iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja le, katere listine je predložila tožnica ter kateri pogoji so predpisani. Zaključek, iz katerega bi izhajalo katerega pogoja omenjena oseba ne izpolnjuje in zakaj ga ne izpolnjuje, iz navedene obrazložitve ne izhaja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja le zaključek, oprt na poročilo Inšpektorata, da tožnica ni izkazala izpolnjevanja kadrovskih pogojev iz četrte alineje prvega odstavka 164. člena ZUTD. Izpodbijana odločba je zato tudi po presoji sodišča pomanjkljiva, saj v njej sploh niso navedeni razlogi, zaradi katerih nova strokovna oseba ne izpolnjuje pogojev, niti ni jasno navedeno, katerega pogoja ne izpolnjuje ter s tem katerega pogoja za opravljanje dejavnosti tožnica ni izkazala.

16. Na podlagi 214. člena ZUP obsega obrazložitev odločbe: - razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; - ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; - razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; - navedbe določb predpisov, na katere se opira odločba; - razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; - razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. V obravnavani zadevi izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve, kot jo določa 214. člena ZUP in je bistveno pomanjkljiva. Kadar je upravni akt tako pomanjkljiv, da ne vsebuje vseh sestavin, ki jih določata 210. člen in 214. člen ZUP, so tudi zagotovljena pravna sredstva zgolj navidezna. Upravnega akta, ki nima obveznih sestavin obrazložitve, se ne da preizkusiti, zaradi česar gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

17. V zvezi z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je skladno z določbo 6. člena Pravilnika za preverjanje kadrovskih in prostorskih pogojev iz 2. in 3. člena Pravilnika pristojen Inšpektorat ter, da je vezana na njegove ugotovitve, se sodišče strinja s tožnico, da zoper mnenje Inšpektorata ni predpisanega posebnega pravnega varstva. Zato po presoji sodišča ne gre za odločitev v smislu predhodnega vprašanja, o katerem bi bilo že pravnomočno odločeno in bi tako organ bil vezan na tako odločitev (tretji odstavek 147. člena ZUP) v tem smislu, da se sploh ne bi bil dolžan več opredeliti do spornega vprašanja in do tožničinih navedb. Ne glede na to, da je o navedenem vprašanju tožena stranka pridobila mnenje Inšpektorata, pa je tožena stranka tista, ki je v zadevi odločila. Zato bi se v postopku morala opredeliti do navedenega mnenja inšpektorata in v primeru kakšnih nejasnosti pridobiti dodatna pojasnila, ter se do njih opredeliti. To možnost pa bi morala dati tudi tožnici. Razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, pa bi morali biti v obrazložitvi odločbe argumentirano pojasnjeni. Nikakor pa ni pravilen zaključek tožene stranke, da je mnenje, na podlagi katerega je izdalo izpodbijano odločbo, izdal Inšpektorat, kar naj bi bilo (brez navedbe razlogov) samo po sebi (zadosten) razlog za izpodbijano odločitev.

18. Utemeljeno se tožnica sklicuje na kršitev načela zaslišanja stranke (9. člen ZUP), saj v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Izpodbijana odločba se sklicuje in temelji na dopolnjenem poročilu Inšpektorata z dne 4. 6. 2020, iz katerega izhaja, da tožnica ni izkazala kadrovskih pogojev. Z navedenim poročilom tožnica pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila seznanjena, saj ji, kot navaja (čemur toženka ne ugovarja), poročilo Inšpektorata ni bilo vročeno. Tožnica tako v postopku ni imela možnosti, da bi se opredelila do navedenega poročila, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana odločba. Ker tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe – to je o razlogih, zaradi katerih je bilo mnenje Inšpektorata negativno, gre za bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

19. Ker so bile tako v postopku storjene bistvene kršitve pravil postopka (7. in 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1), pa je to moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve in s tem na pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava, je sodišče izpodbijano določbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

20. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Zaradi narave stvari pa niso podani pogoji, da bi sodišče v zadevi odločalo v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

21. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj tožnica, glede na to, da je sodišče odločilo o njeni tožbi, za izdajo začasne odredbe nima (več) vpravnega interesa. Obstoj vložene tožbe je namreč procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, kar izhaja iz določbe 32. člena ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Glede na to, da pritožba zoper to sodbo ni mogoča, to pomeni, da je z izdajo te sodbe (I. točka izreka) sodišče pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnica nima več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.

K III. točki izreka:

22. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnica pa je v postopku imela pooblaščenca, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.