Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je petletni zastaralni rok za kondicijski zahtevek začel teči že v letu 2015. Tožeča stranka je šele 28. 2. 2023 na podlagi kreditne pogodbe, katere ničnost uveljavlja, preplačala glavnico v višini 120.116,23 EUR, zato pred tem datumom ni imela podlage za uveljavitev kondicijskega zahtevka.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ker je tožeča stranka utemeljeno ugovarjala zastaranju dajatvenega zahtevka in posledično tožeča stranka nima niti pravega interesa za ugotovitev ničnosti sklenjenih pravnih poslov.

2.Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožeča stranka. Iz obrazložitve sledi, da naj bi sodišče prve stopnje storilo metodološko napako, ker ni upoštevalo, da je kondicijski zahtevek tožeče stranke nastal šele, ko je ta s svojimi plačili kredita presegla znesek črpanega kredita, to pa se je zgodilo 28. 2. 2023, ko so njena plačila kumulativno dosegla 120.225,64 EUR, kar presega začetno stanje kredita v višini 120.116,23 EUR.

3.Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je petletni zastaralni rok za kondicijski zahtevek začel teči že v letu 2015. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožeča stranka šele 28. 2. 2023 na podlagi kreditne pogodbe, katere ničnost uveljavlja, preplačala glavnico v višini 120.116,23 EUR, zato pred tem datumom ni imela podlage za uveljavitev kondicijskega zahtevka.

6.Zastaranje je res institut, ki je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Pravila o zastaranju pa je treba uporabiti glede na okoliščine posameznega primera, in sicer tako, da ne omejijo pretirano ali celo preprečijo uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima stranka na razpolago. Pretoga uporaba zastaralnih rokov, pri katerih sodišče ne bi upoštevalo okoliščin posameznega primera, bi lahko pomenila nedopusten poseg v pravico do dostopa do sodišča.

7.V slovenski sodni praksi je kondicijski zahtevek, ki je posledica ničnosti pogodbe, zastarljiv in zastara v splošnem petletnem zastaralnem roku (346. člen OZ). Kot sledi iz prvega odstavka 336. člena OZ, začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko bi upnik lahko terjal izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega. Upnik torej pridobi pravico terjati izpolnitev, ko ta pravica postane učinkovita, torej ko jo je možno uveljaviti. Dejstva, da je bila glavnica preplačana šele 28. 2. 2002, sodišče prve stopnje ni upoštevalo, prav tako tudi ni ocenilo drugih okoliščin v zvezi s potrošniško naravo spornega razmerja in specifičnosti potrošniške zakonodaje. Zato po mnenju pritožbenega sodišča tožnici ni mogoče očitati, da je odlašala z uveljavitvijo kondicijskega zahtevka glede na datum vložitve tožbe 31. 3. 2023.

8.Izpodbijana odločba temelji na napačnem materialnopravnem zaključku, da je kondicijski (dajatveni) zahtevek zaradi zastaranja neutemeljen. Zato je potrebno pritožbi tožeče stranke ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo v nov postopek sodišču prve stopnje, da o predlogu za izdajo začasne odredbe ponovno odloči in v njem oceni vse pravno relevantne okoliščine za izdajo začasne odredbe, ki jih doslej zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča o začetku teka zastaralnega roka ni ocenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 336, 336/1, 346

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.