Jedro

Zahtevek na vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga.

Izrek

Revizija drugega toženca se v delu glede njemu nerazdelno naloženega plačila 41.423 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.1997 dalje zavrže, v ostalem delu glede njemu nerazdelno naloženega plačila 3,414.750 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.2.1997 dalje pa zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo nerazdelno plačilo 6,651.741 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožničine pravdne stroške v znesku 662.064 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter delno zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev delno ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu, ki se nanaša na plačilo zneska 3,195.541 SIT (glede neplačanih obrokov zakupnine za vsa tri vozila za čas od 6.5.1994 do 6.12.1994 in odškodnine za izgubljeno najemnino za čas od 1.12.1994 do 30.3.1995) s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede odločitve o pravdnih stroških in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V nadaljnjem je pritožbo tožencev kot neutemeljeno zavrnilo in v še izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta 12.11.2001 vložila revizijo oba toženca, 17.11.2001 pa je prva toženka iz razloga po 9. točki 421. členu ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 s spremembami; ZPP) vložila še predlog za obnovo pravnomočno končanega postopka. V primeru, ko vloži stranka revizijo, pozneje pa predlog za obnovo postopka, odloči sodišče, kateri postopek bo nadaljevalo, katerega pa prekinilo (četrti odstavek 429. člena ZPP). Sklep iz 429. člena ZPP izda v primeru, če prispe predlog za obnovo postopka k sodišču prve stopnje še preden je bila zadeva v zvezi z revizijo poslana revizijskemu sodišču, predsednik senata sodišča prve stopnje (prvi odstavek 431. člena ZPP). Ker gre za tak primer, revizijsko sodišče o reviziji prve toženke ni odločalo, saj bo moralo sodišče prve stopnje najprej odločiti o prekinitvi enega od postopkov. Opraviti pa bo moralo tudi preizkus dovoljenosti revizije prve toženke po 389. členu ZPP, saj je glede na datum, ko je ta stranka prejela sodbo sodišča druge stopnje, vprašljiva pravočasnost njene revizije. Ker porok in plačnik nista enotna sospornika, da bi bilo spor mogoče rešiti samo na enak način za obe toženi stranki, je revizijsko sodišče odločalo samo o reviziji drugega toženca.

Drugi toženec v pravočasni reviziji zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi. Navaja, da ima leasingodajalec pod pogoji iz 13. točke splošnih pogojev pravico odpovedati pogodbo, leasingojemalec pa mora po prejemu odpovedi vozilo vrniti. Postopek odpovedi je podrobno opredeljen v 9. točki splošnih pogojev, po kateri je odstop leasingodajalca od pogodbe fakultativen.

Leasingodajalec mora poslati leasingojemalcu 15 dni pred odstopom pisni opomin za plačilo obrokov. Če je opomin brez učinka, lahko predčasno odstopi od pogodbe, leasingojemalec pa mu je dolžan vrniti vozilo. V konkretnem primeru je tožnica kot leasingodajalec 24.8.1994 tožencema posredovala opomin za plačilo obrokov in nato 24.10.1994 zahtevala vrnitev vozil. Pisne izjave o odstopu od pogodb tedaj ni poslala, niti ni navedla, da bo vplačane pologe vrnila. Pogodbe niso bile razdrte, dokler ni tožnica s pisno izjavo od njih odstopila. Odstop za nazaj ne velja. Pravne posledice odstopa so zato nastale šele, ko je leasingojemalka 25.1.1996 prejela odstopne izjave, ki jih prilaga reviziji. Glede na navedeno sta toženi stranki do tedaj upravičeno šteli, da so pogodbe še v veljavi in vozil nista vrnili. Poleg tega pa za tožnico, kot strokovnjaka pri opravljanju te vrste poslov, veljajo strožji kriteriji glede spoštovanja pogodbenih določil. Odločitvi obeh sodišč sta materialnopravno nepravilni, saj pravni temelj za prisojo odškodnine za čas pred 25.1.1996 ni podan. Glede na navedeno je izpodbijano sodbo treba razveljaviti tudi zaradi bistvenih kršitev določb ZPP, ki so bile storjene pred drugostopenjskim in prvostopenjskim sodiščem. Sodbi imata pomankljivosti, zaradi katerih se jih ne da preizkusiti, saj nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si ti v nasprotju.

Priglašata stroške.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena prejšnjega ZPP, ki se v tej zadevi še uporablja, ker je sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred uveljavitvijo novega zakona).

Revizija v delu glede odškodnine, naložene v nerazdelno plačilo drugemu tožencu zaradi vrnitve poškodovane stvari v znesku 41.423 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ni dovoljena, v ostalem delu (glede drugemu tožencu nerazdelno naloženega plačila odškodnine za škodo zaradi izgube na zaslužku za čas od 1.4.1995 do 30.6.1995 oziroma do 6.10.1996, v znesku 3,414.750 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa ni utemeljena.

I. O nedovoljenem delu revizije: V premoženjskih sporih je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 80.000 SIT (tretji odstavek 382. člena ZPP). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 37. člena ZPP). V delu, v katerem je bilo o tožbenih zahtevkih že pravnomočno odločeno, uveljavlja tožnica zahtevka iz dveh naslovov: iz naslova odškodnine za škodo zaradi vrnitve poškodovane stvari ter iz naslova škode zaradi izgube na zaslužku. Zahtevka imata torej različno dejansko podlago. Vrednost spornega predmeta glede odločitve o zahtevku za plačilo odškodnine zaradi vrnitve poškodovane stvari v znesku 41.423 SIT ne presega vrednosti, določene za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (392. člen ZPP).

II. O neutemeljenem delu revizije: Revizija uveljavlja procesno kršitev iz 354. člena ZPP, vendar je ne obrazloži dovolj določno. Po 386. členu ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa upošteva le kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in pazi na pravilno uporabo materialnega prava. Samo sklicevanje na kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, s povzemanjem vsebine te določbe, za preizkus zatrjevane kršitve ne zadošča. Zato revizije v tej smeri ni mogoče obravnavati, kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP pa sodišči nista zagrešili.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim je pritožbeno sodišče pritrdilo, je tožnica s prvo toženko 11.10.1993 sklenila štiri pogodbe o leasingu vozil, drugi toženec pa se je za izpolnitev obveznosti po pogodbah zavezal kot porok. Po splošnih pogojih leasinga ima izključno lastninsko pravico na vozilih leasingodojalka, leasingojemalka pa je dolžna predmet pogodbe vrniti, če kljub opominu zakupninski obroki ne bodo redno plačani. Maja 1994 je bilo eno od vozil odtujeno. Od takrat dalje zapadli leasing obroki za ostala tri vozila niso bili več plačani. Tožnica je zato 24.8.1999 poslala opomin na plačilo do 31.8.1994 zapadlih zakupninskih obrokov, kljub opominu pa ti tudi kasneje niso bili plačani. Tožnica je vračilo treh vozil pisno zahtevala 24.10.1994, vendar pa ji je bilo eno vozilo vrnjeno šele dne 5.7.1995, ostali dve pa 17.9.1997. Vsak udeleženec v obligacijskem razmerju je dolžan izpolniti svojo obveznost in odgovarja za njeno izpolnitev (prvi odstavek 17. člena ZOR). Načelo pogodbene discipline velja tudi za poroka, ki se je zavezal za izpolnitev veljavne in zapadle obveznosti dolžnika (997. člen ZOR). Kot navaja revizija, je bilo dogovorjeno, da mora leasingojemalec, če ostane pisni opomin za plačilo obrokov brez učinka, po prejemu odpovedi vozilo vrniti. Čeprav je tožnica vrnitev vozil zahtevala že 24.10.1994, so ji bila vozila vrnjena šele 5.7.1995 oziroma 17.9.1997. Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da je v skladu z določili leasing pogodb, 24.8.1994 poslala opomin zaradi neplačila zapadlih obrokov leasinga ter 24.10.1994 zahtevala vrnitev vozil, stališča revizije, da tedaj od pogodb ni odstopila, ni mogoče sprejeti. Zahtevek na vrnitev vozila vsebuje tudi odpoved leasinga (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 465/94). Taka odpoved je kljub temu, da ni izrecna, dovolj nedvoumno izražena. Zato ni mogoče pritrditi revidentu, da sta toženi stranki upravičeno šteli, da so pogodbe še v veljavi. Kot je razvidno iz povzetka v prvostopenjski sodbi, sta toženi stranki v odgovoru na tožbo tudi sami navajali, da je tožnica z dopisom z dne 25.10.1994 odstopila od pogodb. Glede na to in glede na prepoved iz tretjega odstavka 385. člena ZPP je nedovoljena revizijska trditev, da so bile pogodbe odpovedane šele 25.1.1996. Poleg tega revizijsko sodišče pripominja, da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 15.2.1995 ugodilo predlagani začasni odredbi in prvi toženki naložilo vrnitev vozil, kar je še dodaten razlog, da je tožnica upravičeno zahtevala vrnitev vozil, ki so bila predmet leasing pogodb. Ker leasingodajalki kljub odstopu od pogodb vozila niso bila vrnjena, ji je nastala škoda iz naslova izgube dobička (155. člen ZOR). Tožnici je tako v času od od 1.4.1995 do 30.6.1995 oziroma do 6.10.1996 nastala vtoževana škoda, saj vozil v tem času ni mogla oddajati v leasing, zato utemeljeno zahteva njeno povračilo (154. člen ZOR). Tako se tudi po materialnopravni presoji v okviru revizijskih navedb izkaže, da revizija drugega toženca ni utemeljena.

Revizija zoper odločitev nižjih sodišč v delu, v katerem je dovoljena, ni utemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP). Odločitev o revizijskih stroških drugega toženca je zajeta v izreku odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).