Jedro

Pogodbe o določitvi upravnika ni podpisalo zadostno število etažnih lastnikov, temveč zgolj eden, katerega idealni solastniški delež ne presega 50 odstotkov. Ker tožnik ni izkazal, da je predložil veljavno pogodbo, ta ne more biti podlaga za tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 173675/2010 z dne 2. 12. 2010 razveljavilo tudi v dajatvenem (I. točka izreka) in stroškovnem delu (III. točka izreka) in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu ZPP, pritožuje tožnik s predlogom, da sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, saj se Stanovanjski zakon ne nanaša na poslovne stavbe. Meni, da je svoje trditve glede solastniških deležev podkrepila z dokazi. Na strani toženke je bilo zato dokazno breme o pravilnosti izračuna solastniških deležev. Ta je navedbam tožnice ugovarjala le pavšalno, zato ji sodišče ne bi smelo slediti. Dodaja, da bi moralo sodišče njeni terjatvi ugoditi vsaj iz naslova neupravičene obogatitve, saj je stroške založila namesto toženke, le-ta pa ni dokazala, da bi upravljanje stavbe v njenem imenu vršil drug upravnik.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva predstavlja spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati dejanskega stanja odločitve oziroma je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga tudi pritožbene odločitve.

6. Pritožba sicer pravilno opozarja na napačno uporabo materialnega prava, saj se stanovanjski zakon (Uradni list RS, št. 69/2003 s spre., v nadaljevanju: SZ-1) nanaša le na stanovanjske stavbe in stanovanjsko-poslovne stavbe, med katere zakon šteje stavbe, v katerih je več kot polovica prostorov namenjena stanovanjem (2. člen SZ-1). V konkretnem primeru je tako potrebno uporabiti določbe Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki pa je v bistvenih delih enak določbam SZ-1, zato je sodba kljub napačni uporabi materialnega prava, pravilna.

7. Iz dejanske podlage izpodbijane odločitve izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da je na podlagi Pogodbe o upravljanju št. PPBPO-1-4-2009 z dne 15. 4. 2009, upravičena zaračunavati storitve, ki jih vtožuje kot svoje lastne storitve. Pogodbe namreč ni podpisalo zadostno število etažnih lastnikov (67. člen v zvezi s 118. členom SPZ), temveč zgolj J., katerega idealni solastniški delež ne presega 50 odstotkov. Ker tožnik ni izkazal, da je predložil veljavno pogodbo, ta tudi ne more biti podlaga za tožbeni zahtevek.

8. Tožnik nadalje tudi ni obrazložil, zakaj prihaja do razlik pri površinah skupnih prostorov, čeprav je toženka to izrecno ugovarjala. Trditveno in dokazno breme glede kvadrature posameznih delov je bilo na njeni strani, saj je bila velikost toženčevega deleža, po navedbah tožnika, osnova za odmero vtoževanih stroškov (212. člen ZPP). Ker zaračunane višine stroškov ni navedel dovolj določno, solastniški delež toženke pa ne izhaja niti iz predlaganega vpogleda v zemljiško knjigo, tožnik ne more zahtevati povrnitve stroškov iz naslova neupravičene obogatitve (190. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Zahtevek iz tega naslova namreč temelji na prikrajšanju ene in obogatitvi druge stranke, višina prikrajšanja pa tudi v tem primeru temelji na izračunu stroškov glede na solastniški delež toženke. Ker ta ni razviden niti iz predlaganega vpogleda v podatke zemljiške knjige, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tudi na tej podlagi. Pritožbene trditve, da je tožnik višino terjatve dokazal, so tako neutemeljene.(1)

9. Ker izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

(1) Glede trditvenega in dokaznega bremena upravnika primerjaj npr. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4480/2009, II Cp 1821/2010, II Cp 3085/2010 in II Cp 4288/2010.