Jedro

V postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.12.2001). Med taka vprašanja sodi tudi v tej zadevi sprejeta toženčeva trditev, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker je mati v celoti financirala adaptacijo zgradb, in tudi razlog sodišča, da sama organizacija in nadzor adaptacije nimata pomena za podlago tožničinega zahtevka. Taki razlogi pomenijo drugačno presojo o podlagi tožbenega zahtevka, o kateri pa je bilo že pravnomočno odločeno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo zahtevala plačilo 5.506.250 SIT (sedaj 22.977,17 EUR) od toženke, ker sta tožnica in toženkin sin v času trajanja njune zakonske zveze investirala v toženkino nepremičnino (adaptacija hiše, hlevov, garaže, okolice), ki je s tem pridobila večjo vrednost. Tožnica se je razvezala in odselila iz hiše. Meni, da je za polovico vloženih sredstev toženka neupravičeno obogatena. Med pravdo je toženka umrla, zato je v pravdo vstopil toženkin sin in tožničin razvezani mož, ki je to nepremičnino podedoval. Sodišče prve stopnje je najprej z vmesno sodbo razsodilo, da je "tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji toženec dolguje iz naslova neupravičene pridobitve, zaradi vlaganj v nepremičnine vl. št. 412 k.o. ..., v času trajanja zakonske zveze od leta 1981 do 1984, utemeljen", o višini neupravičene obogatitve pa da bo odločilo s končno sodbo. V obrazložitvi je pojasnilo razloge za ugotovljeni obstoj podlage tožbenega zahtevka in razloge za zavrnitev ugovora zastaranja.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo.

V nadaljevanju postopka je sodišče prve stopnje po dopolnjenem dokaznem postopku s končno sodbo zavrnilo celotni tožbeni zahtevek, ker je verjelo tožencu, da je adaptacijo hiše v celoti financirala mati, tožnica pa vlaganj finančnih sredstev ni dokazala in tudi ni navedla nobenega zneska ali konkretnega primera, ko je dala denar.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in dodalo, da je bilo z vmesno sodbo odločeno le o tem, da je podana podlaga za tožničin obligacijski zahtevek glede na to, da izvira iz časa zakonske zveze pravdnih strank. Nesporno je, da sta pravdni stranki skupaj organizirali in nadzirali adaptacijo, vendar to še ne predstavlja podlage za tožničin zahtevek.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Najprej povzema razloge iz obeh prvostopenjskih in obeh drugostopenjskih sodb glede odločitve o podlagi in glede odločitve o višini. Kot najpomembnejšo ugotovitev v zvezi z vmesno sodbo poudari, da sta pravdni stranki v nepremičnino toženčeve matere vlagali skupna sredstva, pridobljena v času trajanja zakonske zveze, kot najpomembnejšo v zvezi s končno sodbo pa, da tožnica ni ničesar prispevala k adaptaciji hiše in gospodarskega poslopja, ker je to adaptacijo v celoti financirala toženčeva mati. Revizija trdi, da gre za nasprotje razlogov v pomenu 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/2007-UPB3), na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti in je zato tudi samo storilo procesno kršitev. Vmesna in končna sodba sta v bistvu ena odločitev, vendar v dveh delih, v prvem o podlagi, v drugem pa o višini. Ker gre za odločitev o istem zahtevku, med obema deloma ne sme biti nasprotij o odločilnih dejstvih, tako kot ne sme biti nasprotij razlogov o podlagi in višini v eni sodbi takrat, ko sodišče odloči z njo tako o temelju kot o višini.

Ker sta pravdni stranki vlagali skupna sredstva, pa tudi svoje delo, bi morali sodišči uporabiti pravila o skupnem premoženju. Zato je zmotna zahteva do tožnice, da bi morala navesti, koliko je ona sama vložila v hišo. Tudi če je na primer dala denar, je bil ta denar skupno premoženje. Višina zahtevanega zneska je skladna z zakonsko domnevo o enakih deležih zakoncev.

Po izteku revizijskega roka je tožnica sama vložila laično vlogo, v kateri je poudarjala svojo pretežno skrb, vzgojo in tudi preživljanje skupnih otrok, vendar te vloge revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče se ne strinja s pravno opredelitvijo revizije, za katero procesno kršitev gre v tej zadevi. Procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP o nasprotju razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, mora obstajati v tisti sodbi, ki se z revizijo izpodbija. Predmet revizijskega preizkusa v tej zadevi je le pritožbena sodba v zvezi s prvostopenjsko končno sodbo, ne pa hkrati tudi pritožbena sodba v zvezi s prvostopenjsko vmesno sodbo. Vendar sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo same stranke niti glede materialnopravnih niti glede procesnopravnih vprašanj. Pomembna je sama vsebina strankinih trditev. Revizijsko poudarjanje pravnomočne vmesne sodbe o obstoju podlage tožbenega zahtevka in s to odločitvijo nasprotne končne zavrnilne sodbe pomeni uveljavljanje procesne kršitve iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi drugačne odločitve o zahtevku od že prej pravnomočno razsojene stvari. Ta procesna kršitev, na katero mora pritožbeno sodišče tudi paziti po uradni dolžnosti, pa je v obravnavani zadevi podana.

Vmesna sodba (prvi odstavek 315. člena ZPP) je sodba o kvalitativnem delu tožbenega zahtevka ali o njegovi podlagi (temelju). Za njeno izdajo se sodišče (samo ali tudi na iniciativo strank) odloči iz razlogov smotrnosti takrat, ko je stvar glede same podlage že zrela za odločitev, obravnavanje višine pa bo zapleteno, dolgotrajno in drago. Zato sodišče z obravnavanjem višine počaka do pravnomočnosti vmesne sodbe (drugi odstavek 315. člena ZPP). Z vmesno sodbo ni mogoče zavrniti podlage. Če podlage ni, sodišče izda končno zavrnilno sodbo.

Odločitev za vmesno sodbo pomeni cepitev tožbenega zahtevka na dva dela in najprej izdajo vmesne sodbe o podlagi tožbenega zahtevka, po njeni pravnomočnosti pa še izdajo končne sodbe o višini tožbenega zahtevka. Zato se zastavlja vprašanje razmerja vmesne sodbe in končne sodbe in vpliva vmesne sodbe na končno sodbo. Ali še točneje: ali in kako pravnomočnost vmesne sodbe vpliva na končno sodbo.

Pravnomočnost pomeni, da o že razsojeni stvari ni mogoče ponovno odločati. Zato je sodišče pri izdaji končne sodbe vezano na pravnomočno vmesno sodbo o podlagi tistega tožbenega zahtevka, o katerem je bila izdana. Še več, v vseh fazah rednega postopka mora sodišče po uradni dolžnosti paziti, ali ne gre za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno, sicer lahko stori procesno kršitev.

To so razlogi za stališče sodne prakse, da v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, ni več mogoče obravnavati ugovorov, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18.12.2001). Čeprav sodišče v nadaljnjem postopku ugotovi, da je terjatev zastarala, tega ne more več upoštevati. Enako velja tudi za druga vprašanja, ki se nanašajo na podlago tožbenega zahtevka, na primer pomanjkanje aktivne legitimacije. Med taka vprašanja sodi tudi v tej zadevi sprejeta toženčeva trditev, da je tožbeni zahtevek neutemeljen zato, ker je mati v celoti financirala adaptacijo zgradb, in tudi razlog sodišča, da sama organizacija in nadzor adaptacije nimata pomena za podlago tožničinega zahtevka. Taki razlogi v obravnavani zadevi pomenijo drugačno presojo o podlagi tožbenega zahtevka, o kateri pa je bilo že pravnomočno odločeno, torej opisano procesno kršitev. Podlaga za prvostopenjsko vmesno sodbo je bila ugotovitev, da sta pravdni stranki v obnovo hiše toženčeve matere vlagali denarna sredstva, za katera je pritožbeno sodišče ob zavrnitvi toženčeve pritožbe podalo materialnopravno opredelitev, da gre za njuna skupna sredstva, pridobljena s skupnim delom v času njune ekonomske skupnosti. Zato pomenijo razlogi sedaj izpodbijanih sodb druge in prve stopnje, da je le toženčeva mati v celoti financirala obnovo, nedovoljen poseg v že pravnomočno razsojeno stvar o podlagi tožbenega zahtevka. Če je mati tudi sodelovala pri investiciji, lahko to vpliva samo na višino tožbenega zahtevka.

Utemeljena je tudi revizijska graja pravilne uporabe materialnega prava. Niso namreč pravno pomembna samo finančna vlaganja obeh zakoncev, kot bi izhajalo iz razlogov izpodbijane sodbe, da sicer nesporna organizacija in nadzor adaptacije ne predstavljalo podlage obligacijskega zahtevka. V povečano vrednost nepremičnine lahko sodi tudi tako delo. Ker je bilo izvršeno v času trajanja zakonske zveze, gre za skupen vložek obeh zakoncev ne glede na vprašanje, kateri od njiju mu je posvetil več časa. Zato je utemeljeno revizijsko opozorilo na skupni vložek v obliki dela pri obnovi hiše. Iz navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ponovno odloči o višini tožbenega zahtevka, odločitev o priglašenih revizijskih stroških pa je oprlo na tretji odstavek 165. člena ZPP.