Jedro

Sodno takso plačajo osebe, ki razpolagajo s takšnim premoženjem, da takso lahko plačajo brez težav za svoje preživljanje. V situaciji, ko stranka sicer izkaže, da takšnega premoženja nima in je oproščena plačila sodnih taks, nato pa s pravnomočnim izvršilnim naslovom pridobi le pravico do denarnega zneska, ne pa še denarja samega, je po mnenju pritožbenega sodišča možna le takšna razlaga 4. odstavka 15. člena ZST-1, da mora biti pridobitev premoženja, to je denarnega zneska, dejanska in ne le „papirnata“.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor tožnice zoper plačilni nalog z dne 20. 5. 2015 zavrnilo.

2. Zoper sklep je tožnica vložila pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru zoper plačilni nalog ugodi ter plačilni nalog razveljavi. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je v primeru pojma „premoženje, ki ga stranka pridobi na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova“ potrebno upoštevati, da gre za znesek, ki je bil tožnici dosojen, ne pa za znesek, ki ga je oziroma ga bo tožnica na podlagi pravnomočnega izvršilnega postopka tudi dejansko dobila izplačanega. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova je tožnica pridobila zgolj terjatev zoper toženca. Ta svoje obveznosti ni izpolnil, zaradi česar je vložila predlog za izvršbo. Izvršba vse do vložitve pritožbe ni bila uspešna, ker toženec nima nobenega premoženja, za kar tožnica tudi prilaga ustrezne dokaze. Terjatev še ne pomeni premoženja, na podlagi katerega bi tožnica razpolagala s sredstvi, s katerimi bi lahko plačala sorazmerni del sodnih taks. Tudi v 16. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju je določeno, da izraz „terjatev“ označuje pravico do denarnega zneska ali do neke druge dajatve, storitve, dopustitve ali opustitve. Tudi če bi bilo pritrditi stališču, da je tožnica s pravnomočno sodbo pridobila premoženje, pa je potrebno šteti, da tožnica premoženja ne more vnovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse, tako kot to upošteva sodišče v primeru predloga za oprostitev plačila sodnih taks, pri čemer se pritožba sklicuje na odločbo VSL I Cpg 1283/2013. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Tožnica je bila v tem postopku oproščena plačila sodnih taks. Z zamudno sodbo je bilo njenemu tožbenemu zahtevku delno ugodeno in sicer v višini 1.900,00 EUR (od zahtevanih 3.500,00 EUR). Po pravnomočnosti sodbe je sodišče prve stopnje tožnici izdalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za postopek v znesku 96,60 EUR, na podlagi določbe četrtega odstavka 15. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Ta pravi, da če stranka, ki je bila oproščena plačila taks, v postopku delno uspe in na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks, mora plačati ta del takse, pri čemer plačilo takse naloži stranki sodišče prve stopnje. Ugovor, ki ga je vložila tožnica zoper plačilni nalog je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo. Ni sprejelo njenega tolmačenja določbe, da mora biti pridobitev premoženja dejanska, pač pa je menilo, da zadostuje, da je bil znesek tožnici dosojen.

5. Odločitev je materialnopravno napačna.

6. Sodišče prve stopnje in tožnica si torej navedeno pravno normo različno razlagata. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča samo iz jezikovnih znakov sporne določbe pomena pravne norme ni mogoče nedvoumno izluščiti. Ali je v primeru, ko stranka z denarnim zahtevkom delno uspe in s tem pridobi šele pravico do denarnega zneska, dejansko pa denarja še ne prejme, na podlagi navedene določbe res že zavezana k sorazmernemu plačilu sodne takse? Po mnenju pritožbenega sodišča je glede na namen določbe Zakona o sodnih taksah, predvsem določb, ki urejajo institut oprostitve plačila sodnih taks, potrebno s teleološko in sistemsko razlago dognati, ali je smisel in namen določbe res takšen. Plačila sodnih taks so oproščene osebe, ki na podlagi odločbe pristojnega organa prejemajo denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev oziroma tudi stranke, ki ne prejemajo denarne socialne pomoči na podlagi navedene odločbe in ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za prejemanje, če bi bila tudi z delnim plačilom občutno zmanjšana sredstva za preživljanje (prvi odstavek 11. člena ZST-1 v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015). Takso torej plačajo osebe, ki razpolagajo s takšnim premoženjem, da takso lahko plačajo brez težav za svoje preživljanje. V situaciji, ko stranka sicer izkaže, da takšnega premoženja nima in je oproščena plačila sodnih taks, nato pa s pravnomočnim izvršilnim naslovom pridobi le pravico do denarnega zneska, ne pa še denarja samega (s katerim bi šele lahko sodno takso plačala), je po mnenju pritožbenega sodišča možna le takšna razlaga določbe četrtega odstavka 15. člena ZST-1, da mora biti pridobitev premoženja, to je denarnega zneska, dejanska in ne le „papirnata“. Da je bil takšen tudi namen zakonodajalca, je moč sklepati iz zakonodajnega gradiva (Poročevalec Državnega zbora 7/XXXIV z dne 14. 1. 2008). Glede 15. člena je tam namreč pojasnjeno: „Novost tega člena predstavlja četrti odstavek, ki določa, da mora stranka, ki je sicer oproščena plačila taks, naknadno plačati svoj delež takse po načelu (ne)uspeha, če na podlagi pravnomočnega izvršilnega naslova pridobi premoženje, ki presega tisti del takse, ki bi ga morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila taks. Pridobitev premoženja v obravnavanem primeru mora biti dejanska, na primer kot rezultat uspešne izvršbe. Smiselno je namreč, da stranka plača predpisano sodno takso, če to zmore brez težav za svoje preživljanje. Če tako stanje nastopi šele po koncu postopka, je treba takrat plačati tudi sodno takso“.

7. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (tretji odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). V nadaljevanju postopka naj torej sodišče prve stopnje ugotavlja, ali je tožnica premoženje, iz katerega bi lahko plačala sorazmeren del sodne takse, tudi dejansko že pridobila.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).