Jedro

Kdo je lahko stranka v upravnem postopku, je določeno v 49. in naslednjih členih Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-p.b, v nadaljevanju: ZUP), po katerem se, glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, 80/99 in 79/00, v nadaljevanju ZUP/99) končajo zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZUP/99 v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi ZUP/99 že vložena zahteva ali pravno sredstvo. Predvsem iz 49., 50. in 54. člena ZUP izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko le živa oseba. Po določbi 1. odstavka 54. člena ZUP mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko stranka v postopku in, ali zastopa stranko njen zakoniti zastopnik. Če stranka med postopkom umre, se postopek lahko ustavi ali pa nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka (2. odstavek 54. člena ZUP). Ker je izpodbijana odločba izdana stranki, ki je umrla v času po vložitvi pritožbe in pred izdajo izpodbijane odločbe, je izdana osebi, ki ne more biti stranka v upravnem postopku. Tožena stranka namreč postopka, v smislu določbe 2. odstavka 54. člena ZUP ni prekinila in zavezančevih pravnih naslednikov pozvala, da vstopijo v postopek, zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Ministrstva za finance Republike Slovenije št. ... z dne ... se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo davčnega zavezanca A.A., pokojnega moža tožnice (v nadaljevanju: zavezanec) zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave B, št. ... z dne ..., s katero je bil odmerjen davek od dobička iz kapitala od prodaje premičnin - osebnega vozila od osnove 2.687.262,00 SIT v višini 537.452,00 SIT. Tožena stranka se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje na določbo 57. člena Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 14/92-p.b., v nadaljevanju: ZDoh), po kateri je zavezanec za davek od dobička iz kapitala fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki dosega dobiček s prodajo premičnih predmetov, katerih posamična vrednost presega poprečno plačo zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu pred letom, v katerem se premoženje prodaja, če med pridobitvijo in prodajo še ni poteklo dve leti, zmanjšana za plačani prometni davek. Po določbi 58. člena ZDoh je osnova za davek razlika med prodajno ceno kapitala in valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve. Če prodajna cena kapitala ne ustreza ceni, ki bi se dala doseči v prostem prometu v času prodaje, se za ugotavljanje osnove kot prodajna cena upošteva v odmernem postopku ugotovljena vrednost kapitala. Za ugotovitev davčne osnove pri prodaji nepremičnin in premičnih predmetov se po 59. členu ZDoh upošteva tudi valorizirana vrednost investicij in izdatkov investicijskega vzdrževanja. Stopnja davka je 20 %. Zavezanec je s kupoprodajno pogodbo z dne 15. 12. 1993 prodal kupcu CCC d.o.o., D, rabljeno osebno vozilo Mercedes Benz tip 500 SE, leto izdelave 1993, za dogovorjeno ceno vozila 9.187.878,00 SIT, zmanjšano za prometni davek v višini 437.613,00 SIT. To vozilo je pridobil s kupoprodajno pogodbo z dne 14. 4. 1993 od prodajalca EEE, iz F za ceno 4.620.000,00 SIT. Prvostopni organ je v postopku ugotavljanja dobička iz kapitala pri prodaji motornega vozila ugotovil davčno osnovo, ki predstavlja ugotovljeno razliko med prodajno vrednostjo kapitala ob prodaji, valorizirano vrednostjo kapitala v času pridobitve in valorizirano vrednostjo izdatkov za investicijsko vzdrževanje vozila. Zavezancu so bili priznani računi, pri katerih je bilo razvidno, da je bil ob nabavi materiala plačan predpisani prometni davek, tako, da je bila vrednost kupnine pri prodaji zmanjšana za prometni davek ter odšteta valorizirana nabavna vrednost vozila v času pridobitve in valorizirana vrednost izdatkov za investicijsko vzdrževanje. Davek od dobička iz kapitala je bil odmerjen od osnove 2.687.262,00 SIT po stopnji 20 % v višini 537.452,00 SIT. Po presoji tožene stranke je odločitev prvostopnega organa pravilna. Zavezancu je bil davek od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo premičnega premoženja pred potekom dveh let od njegove pridobitve, odmerjen v skladu z veljavnimi predpisi in od pravilno ugotovljene davčne osnove. Pri izdatkih za popravilo poškodovanega vozila so bili upoštevani vsi predloženi računi pooblaščenega servisa in drugih dobaviteljev ter tisti računi za rezervne dele, nabavljene v tujini, za katere so bile predložene tudi carinske deklaracije in plačan prometni davek. Pritrjuje ugotovitvi prvostopnega organa, da računov za rezervne dele in material nabavljen v Nemčiji in uvožen brez opravljenih carinskih formalnosti in plačila predpisanih dajatev na podlagi predloženih fotokopij računov v tujem jeziku, brez dodatnih dokazil o uvozu in plačilu prometnega davka, ni mogoče priznati. Zavezanec tudi po pozivu dodatnih dokazil ni predložil. Glede ugovora, da zavezanec ob predložitvi pogodbe in listin davčnemu organu ni bil seznanjen z obveznostjo vložitve napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala, tožena stranka opozori na določbo 90. člena ZDoh, po kateri mora dobiček iz kapitala zavezanec napovedati v 15 dneh, odkar ga je dosegel, pri izpostavi, na območju katere ima stalno prebivališče. Nepoznavanje predpisov zavezanca ne odvezuje obveznosti, ki jih ima po zakonu. Iz listin v spisu sicer ni razvidno, da bi prvostopni organ zavezanca pisno pozval k vložitvi napovedi za odmero davka od dobička iz kapitala in predložitvi dokazil o investicijah in investicijskem vzdrževanju motornega vozila, vendar pa iz poteka opravljenih dejanj v postopku izhaja, da je bi s tem seznanjen in je imel možnost sodelovanja v postopku in predlaganja ustreznih dokazil. Tožeča stranka izpodbija odločbo iz vseh razlogov po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 57/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Tožnica je odločbo sprejela, čeprav je bila naslovljena na ime njenega pokojnega zakonca A.A. (zavezanca), ki je umrl.... 1998. Ker odločba ni bila pravilno vročena gre pri tem za kršitev postopka. Zapuščinski postopek se je po zavezancu zaključil pri Okrajnem sodišču v B s sklepom opr. št. ... z dne .... V sklepu so kot dediči navedeni tožnica, vdova G.G., ter otroci I.I., J.J. in K.K. . Takšno stanje bi upravni organ moral upoštevati. Tožnica vlaga tožbo tudi iz previdnosti, da ne bi bilo zanjo kot tudi ostale dediče, negativnih posledic. Tožbi prilaga listine, ki jih je našla doma, sklicuje se na dosedanje navedbe iz prilog in iz pritožbe. Prvostopni organ ni upošteval stanja vozila ob sklenitvi pogodbe dne 13. 4. 1992 (pravilno 13. 4. 1993) in pogodbene vrednosti 4.620.000,00 SIT. Ker je bilo vozilo v slabem stanju in zaleteno je nakupu sledila usposobitev vozila z rezervnimi deli, nabavljenimi v Sloveniji in v tujini, ki so stali 33.000 DEM. Rezervni deli, ki so bili uvoženi, pa pri odmeri davka niso bili ovrednoteni. Ni razlogov, da se ne bi upoštevali, saj je na te dele zavezanec plačal ustrezen davek ob nakupu v Nemčiji, s temi deli pa je povezan strošek za popravilo. Postopek na prvi stopnji je bil nepopolno oziroma pomanjkljivo izveden. Kot je znano tožnici, ni bil v navzočnosti zavezanca nikoli sestavljen kakšen zapisnik, kot mu tudi ni bila dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih, ki bi vplivali na odločitev. Na opisano stanje je v dopisu z dne 18. 3. 1994 opozoril že zavezanec. Iz odločb tožene stranke in organa prve stopnje ni razvidno, kateri računi za rezervne dele so bili upoštevani in kateri ne, samo seštevek ne zadostuje. Zahtevek za plačilo davka na dobiček je zastaran, saj je od smrti zavezanca preteklo že več kot 5 let. Tudi postopek, ko je tožnica kot ena od dedičev po zavezancu prejela odločitev tožene stranke, ki je bila naslovljena na zavezanca in ne nanjo, je napačen. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v svojem odgovoru predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Z vlogo št. ... z dne ... je svojo udeležbo v tem postopku priglasilo Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa.

Tožba je utemeljena.

Iz dejanskih okoliščin, ki so razvidne iz podatkov spisa izhaja, da je davčni zavezanec umrl dne ...1998. Tožena stranka je po pritožbi, ki jo je zavezanec vložil dne 12. 3. 1994, dne 24. 9. 2003, torej po smrti zavezanca, izdala izpodbijano odločbo. Odločba zavezancu ni mogla biti vročena, ker takrat ni več živel, vročena pa je bila dne 22. 10. 2003 zavezančevi vdovi, ki je tudi vložila tožbo. Glede na veljavno pravno podlago takšne dejanske okoliščine ne utemeljujejo odločbe tožene stranke. Kdo je lahko stranka v upravnem postopku, je določeno v 49. in naslednjih členih Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86-p.b, v nadaljevanju: ZUP), po katerem se, glede na določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, 80/99 in 79/00, v nadaljevanju ZUP/99) končajo zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi ZUP/99 v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi ZUP/99 že vložena zahteva ali pravno sredstvo. Predvsem iz 49., 50. in 54. člena ZUP izhaja, da je stranka v upravnem postopku lahko le živa oseba. Po določbi 1. odstavka 54. člena ZUP mora organ med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka lahko stranka v postopku in, ali zastopa stranko njen zakoniti zastopnik. Če stranka med postopkom umre, se postopek lahko ustavi ali pa nadaljuje, kar je odvisno od narave upravne stvari, ki je predmet postopka (2. odstavek 54. člena ZUP). Ker je izpodbijana odločba izdana stranki, ki je umrla v času po vložitvi pritožbe in pred izdajo izpodbijane odločbe, je izdana osebi, ki ne more biti stranka v upravnem postopku. Tožena stranka namreč postopka, v smislu določbe 2. odstavka 54. člena ZUP ni prekinila in zavezančevih pravnih naslednikov pozvala, da vstopijo v postopek, zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti. Glede na to, da je bila odločba izdana osebi, ki ne more biti stranka v postopku, druge navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe za odločitev v tem sporu niso pomembne.

Zaradi navedenega je sodišče na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.