Jedro

Prvotoženec je naredil v danem trenutku vse, da je dobljene informacije preveril. Vrednostno sodbo o resničnosti trditev v anonimnem pismu si je prvotoženec ustvaril sam. Ta vrednostna sodba temelji na dobljenih informacijah, ki so bile preverjene v taki meri, kakor je bilo v danih okoliščinah mogoče. Tudi revizijsko sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da prvo toženec ni imel namena žaliti tožnika, ampak je želel le opozoriti na razmere v sodstvu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.100.000,00 SIT odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi razžalitve časti in dobrega imena. Presodilo je, da prvi toženec pri sestavi spornega članka ni ravnal protipravno ali v nasprotju s poklicno etiko in zato tožena stranka ni odgovorna za po tožniku zatrjevano nepremoženjsko škodo. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodno odločbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo in v njej uveljavlja vse revizijske razloge.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka vidi v pisni napaki drugostopenjskega sodišča, ko je v svoji odločbi na zadnji strani v šesti vrstici napisalo, da "tožnik piše za črno kroniko", moralo pa bi pisati prvotoženec. Prav tako je sodišče v zadnjem stavku prvega odstavka na četrti strani zapisalo, da "sodišče druge stopnje s tem, ko je zaključilo, da tožnik ni bil pooblaščen za vpogled spisa, ni napačno uporabilo materialnega prava". Sodišču druge stopnje do takrat še nihče ni očital zmotne uporabe materialnega prava in očitno bi moralo pisati, da je to storilo sodišče prve stopnje. Revizija trdi, da tožbeni zahtevek temelji na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je v postopku odločalo kazensko sodišče in bi zato moralo pravdno sodišče ugotavljati ali je bilo v konkretnem primeru storjeno kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje tega ni storilo, ampak le razlaga, da je civilnopravna odgovornost strožja od kazenske ter zaključuje, da prvi toženec pri pisanju članka ni ravnal z namenom zaničevanja, ker tožnika sploh ni poznal. Revizija trdi, da je toženec vedel, da je tožnik preiskovalni sodnik in da je zaradi tega veliko bolj potrebno natančno izbirati besede, ki bi morda lahko tožnika prizadele pri njegovem poklicnem delu. Kršitev materialnega prava vidi revizija v tem, da sodišče ni uporabilo 198. člena ZOR, saj je prvi toženec s svojim člankom žalil čast tožnika. Naprej se revizija na široko ukvarja s kaznivimi dejanji zoper čast in dobro ime: razžalitev, obrekovanje, žaljiva obdolžitev in očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja. Revizija očita sodišču druge stopnje, da je napačno uporabilo 18. člen ZOR in da ni uporabilo v kodeksa novinarjev. Trdi, da bi moral prvo toženec pri opravljanju svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo od navadnega človeka, po pravilih stroke in običajih. Prvo toženec pa je ravnal v nasprotju s poklicno etiko. Pri sestavi spornega članka bi moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ne pa le s skrbnostjo povprečnega občana. Revizija se sklicuje tudi na Zakon o javnem obveščanju, citira 11., 12., 73., 74. in 97. člen ter trdi, da objavljanje informacij, ki škodujejo časti, dobremu imenu in pravicam občanov, pomeni zlorabo svobode obveščanja in ima za posledico odgovornost po zakonu. Citira tudi starejšo sodno prakso iz leta 1966. Očita prvo tožencu, da če bi se želel ekskulpirati pri sestavi spornega članka, bi si moral priskrbeti dovolj podatkov, česar dejansko ni storil, saj je informacijo iz anonimnega pisma, katerega izdajatelj ni znan, preveril samo pri vodji kazenskega oddelka. Ni pa intervjuval tožnika samega, čeprav bi lahko z objavo članka počakal le dan ali dva. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, saj si je določbo 18. člena ZOR napačno razlagalo, določb kodeksa novinarske etike pa ni upoštevalo. Izpodbijani sodbi je treba razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 12/2003 - p.b., ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri presoji revizijskih očitkov vezano na ugotovljeno dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP), saj revizije ni dovoljeno vložiti zaradi nepopolne ali zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Dejansko stanje, kakor sta ga ugotovili sodišči, pa je naslednje: tožnik je dovolil vpogled v sodni spis preiskovalnega sodnika, ta spis pa se je nahajal v zaklenjenem predalu. Tožnik je naročil administrativni delavki, da sme predal pisalne mize odpreti tudi s silo, če bo za to potreba. Spis je bil pridobljen iz zaklenjenega predala na neobičajen način, saj je bil pridobljen tako, da je bila za odprtje predala uporabljena fizična sila. Toženo stranko je na to ugotovljeno dejansko stanje opozoril anonimnež v pismu, ki ga je poslal na uredništvo drugo tožene stranke. Prvo toženec je opravil pogovor z vodjo preiskovalnega oddelka sodišča in tudi s predsednikom sodišča, ki trditev v anonimnem pismu ni niti zanikal niti potrdil. Tožena stranka je objavila časopisni članek z naslovom "So sodniku vlomili?" dne 19.11.1992 na strani, kjer sicer objavlja vesti iz črne kronike. Sodišče je ugotovilo, da je bil predsednik sodišča v tistem času edini pooblaščen za stike z javnostmi. Prvo toženec je prejeto anonimno pismo pokazal predsedniku sodišča, in ob tem izvedel, da je tudi predsednik sodišča prejel enako anonimno pismo. Predsednik sodišča je prvo tožencu pojasnil le to, da ima obdolženec oziroma stranka po Zakonu o kazenskem postopku pravico vpogledati v sodni spis v svoji zadevi. Ni pa mu pojasnil niti načina pridobitve sodnega spisa niti pooblastil v zvezi z dovolitvijo vpogleda stranki v sodni spis. Resničnosti vsebine anonimnega pisma predsednik sodišča tako ni niti zanikal niti potrdil. Na ta način je prvo tožencu prepustil, da si sam ustvari mnenje o tem, ali bo verjel v resničnost vsebine anonimnega pisma ali pa ne. Resničnost vsebine anonimnega pisma je prvo toženec želel preveriti tudi pri tožniku, vendar je bil ta v tistih dneh odsoten.

Sodišče prisodi denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti takrat, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje, to opravičujejo (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR). Pri odločitvi o tem, ali bo sodišče denarno odškodnino dosodilo, je torej pomembno dvoje: ugotovitev, da je šlo za tako dejanje, ki predstavlja razžalitev dobrega imena in časti in stopnja pretrpljenih duševnih bolečin zaradi tega dejanja. Sodišči sta ugotavljali ali je dejanje prvo toženca predstavljalo razžalitev časti in dobrega imena tožnika in tudi stopnjo duševnih bolečin, ki jih je tožnik v zvezi s tem pretrpel. Za odločitev pa je pomembno tudi, da obstajajo vsi elementi odškodninske odgovornosti: škodni dogodek, da gre za pravno priznano škodo, da obstoja vzročna zveza med dogodkom in nastalo škodo, bistveni element pa je odgovornost povzročitelja škode. Pravdno sodišče je glede obstoja dejanja, s katerim so oškodovancu prizadejane duševne bolečine z razžalitvijo vezano le na pravnomočno obsodilno kazensko sodbo, ne pa tudi na oprostilno kazensko sodbo. Kadar se kazenski postopek konča z oprostilno sodbo ali pa je ustavljen (npr. zaradi zastaranja), mora pravdno sodišče ugotavljati le objektivne elemente razžalitve, ne pa tudi tiste, ki predstavljajo predpisane znake kaznivega dejanja.

V Zakonu o javnem obveščanju (Ur. l. RS, št. 2/86 in 42/89, ZJO) je v 11. členu določeno, da ima novinar pravico in dolžnost preverjati dobljene informacije in raziskovati dejstva, dogodke in pojave, o katerih poroča. V 12. členu je določeno, da mora novinar pri opravljanju svojega dela spoštovati ustavo, zakone in načela novinarske etike, v 73. členu ZJO je urejena pravica do obveščenosti, v 74. členu pa pravica in dolžnost glavnega in odgovornega urednika, da članek objavi oziroma zavrne objavo, če oceni, da je žaljiv ali v nasprotju z načeli novinarske etike. V 2. odstavku 97. člena je nato določeno, da objavljanje informacij, ki škodujejo časti, dobremu imenu in pravicam občanov ali družbeni skupnosti, pomeni zlorabo svobode obveščanja in ima za posledico odgovornost po zakonu. Kot je bilo že zapisano, pa je v 1. odstavku 154. člen ZOR določeno, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi je torej okoliščina, ali je prvo toženec ravnal protipravno, saj je protipravnost njegovega ravnanja eden temeljnih elementov odškodninske odgovornosti. Glede na že opisane ugotovitve, da je prvo toženec prejete informacije želel preveriti in je tudi opravil pogovor s predsednikom sodišča, ki je bil pooblaščen za stike z javnostmi, je revizijski očitek, da toženec ni storil vsega, kar bi v skladu z zakonskimi predpisi in kodeksom novinarske etike moral storiti, neutemeljen. Tudi sklicevanje na 18. člen ZOR ni utemeljeno. Prvo toženec je po ugotovitvah nižjih sodišč, s katerimi soglaša tudi revizijsko sodišče, naredil v danem trenutku vse, da je dobljene informacije preveril. Vrednostno sodbo o resničnosti trditev v anonimnem pismu si je prvo toženec ustvaril sam. Ta vrednostna sodba temelji na dobljenih informacijah, ki so bile preverjene v taki meri, kakor je bilo v danih okoliščinah mogoče. Tudi revizijsko sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega sodišča, da prvo toženec ni imel namena žaliti tožnika, ampak je želel le opozoriti na razmere v sodstvu. Podobna ocena velja za ravnanje drugo tožene stranke oziroma za njeno oceno, da napisani članek nima žaljive vsebine v razmerju do tožnika. Pokaže se, da je tožena stranka spoštovala tudi določila Zakona o javnem obveščanju.

Že revizija sama si odgovori na trditev o obstoju bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je sodišče druge stopnje zmotno napisalo "tožnik", namesto prvo toženec. Tudi revizijsko sodišče ocenjuje, da ta kršitev določb pravdnega postopka ni podana, saj je iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno razvidno, da bi moral zapis glasiti: prvo toženec. Revizija ima prav, da je sodišče druge stopnje v zadnjem stavku prvega odstavka na četrti strani svojo oceno o napačni uporabi materialnega prava zapisalo nerazumljivo. Vendar pa revizijsko sodišče ocenjuje, da celotni stavek ne vpliva na razumljivost bistvenega, kar je sodišče v svoji sodbi zapisalo. Tudi če tega stavka ne bi bilo, je obrazložitev sodišča druge stopnje dovolj jasna in celovita. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane in zato tudi ta revizijski razlog ne.

Revizijsko sodišče je presodilo, da materialno pravo v izpodbijani odločbi ni bilo zmotno uporabljeno, kot to trdi revizija. Trditev, da bi sodišče moralo uporabiti 198. člen ZOR ni pravilna, saj ta člen govori o povrnitvi gmotne škode pri žalitvi časti in širjenju neresničnih trditev. Tožnik pa je zahteval povrnitev negmotne škode zaradi pretrpljenih duševnih bolečin. Prav tako revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči pravilno presojali novinarjevo dolžnost preverjanja informacij in njegovo skrbnost pri tem. Kodeks novinarske etike ni pravni predpis, sta ga pa sodišči pravilno upoštevali kot vodilo pri presojanju novinarjevega ravnanja in njegove skrbnosti. Kot je bilo že obrazloženo, je odločilnega pomena presoja, da prvo toženec ni ravnal z namenom zaničevanja in da je storil vse, kar je v danih okoliščinah lahko za to, da je anonimno informacijo preveril. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Odgovor na revizijo ni prispeval k odločitvi in ga ni mogoče opredeliti kot potrebne pravdne stroške. Zato tožena stranka sama krije stroške za njegovo sestavo (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).