Jedro

Za oškodovanca, ki je utrpel zlom leve stegnenice z dolgotrajnim zdravljenjem in trajnimi posledicami, je primerna odškodnina 30 povprečnih plač.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožniku poleg zneska dosojenega z izpodbijano sodbo dosodi še znesek 8.750,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2004 do plačila, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni 3.037,39 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči plačati znesek 2.324,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.5.2004 do plačila, kot odmeno za škodo, ki je tožniku nastala v prometni nesreči dne 15.9.2003. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo, toženi pa naložilo, da je tožeči dolžna povrniti znesek 1.704,41 EUR pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je glede na hude poškodbe, ki jih je utrpel tožnik, sodišče grobo odstopilo od pravil in individualnosti odškodnine po vseh vtoževanih postavkah. Tožnik ocenjuje, da je glede na dolžino 22 mesecev bolniškega staleža, štiri operacije, stalne konstantne in hude bolečine, pravična odškodnina iz danega naslova še nadaljnjih 8.800,00 EUR. Prav tako je glede na hude trajne posledice, ki so nastale pri tožniku, prenizka odmerjena odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.500,00 EUR. Tožnik je bil namreč ob nezgodi star 29 let in je glede na pričakovano življenjsko dobo nedvomno jasno, da bo vse posledice moral prenašati še nadaljnjih 40 let. Tožnik pri hoji vidno šepa na levo spodnjo okončino, podano je zmanjšanje gibljivosti levega kolčnega sklepa v vseh smereh za 40%, zaradi vsega tega pa ima velike težave pri daljši hoji, fizičnem delu, prenašanju težjih bremen ter pri počepanju, težave pa ima tudi pri sedenju in je zato moral opustiti delo samostojnega avtoprevoznika. Tožnik povzema vse ugotovitve izvedenca glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti in šteje, da bi bilo pravično zadoščenje v celotnem vtoževanem znesku 30.000,00 EUR. Prav tako je prenizko odmerjena odškodnina iz naslova skaženosti, saj ima tožnik obsežne operativne brazgotine in bi bila primerna celotna vtoževana odškodnina. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožniku prisodi nadaljnjo odškodnino v višini 32.050,00 EUR, ponovno pa tudi odmeri pravdne stroške in pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Navedbe pritožnika glede višine dosojene odškodnine se nanašajo predvsem na nepravilno uporabo materialnega prava, ki naj bi se kazala v nepravilni odmeri odškodnine za posamezne oblike negmotne škode, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) ter njihovo trajanje, pa tudi pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, kar pa pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznemu oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo.

Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje poškodba tožnika sodi v med hude primere po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb (4. stopnja). Sodišče je v sodbi povzelo tako trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, kot tudi nevšečnosti tožnika v času zdravljenja, vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča le-te premalo vrednotilo, ko je za to postavko tožniku prisodilo 6.200,00 EUR. Potrebno je namreč upoštevati, da je tožnik utrpel poškodbe na različnih delih telesa, tako da je imel bolečine na več mestih hkrati, prestati je moral kar 4 operacije, 20 dni hospitalizacije, predvsem pa je bil 4 mesece na invalidskem vozičku in je 22 mesecev hodil s pomočjo bergel. Tako je po oceni pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem primerna odškodnina za to vrsto škode 10.800,00 EUR, kar predstavlja v času sojenja sodišča prve stopnje 12 povprečnih plač. Pritožba tudi utemeljeno graja odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 10.500,00 EUR. Poudarja, da je sodišče premalo upoštevalo tožnikovo mladost, da je njegova zmanjšana gibljivost levega kolčnega sklepa v vseh smereh 40%, da ne more več opravljati svojega poklica, da ima velike težave pri daljši hoji, fizičnem delu, prenašanju težjih bremen ter pri počepanju in sedenju. Glede na tako številne omejitve, ki jih bo tožnik kot mlad človek trpel še vrsto let, je primerna odškodnina za to postavko v višini 14.400,00 EUR oziroma 16 povprečnih plač v času sojenja sodišča prve stopnje. V presežku pa je zahtevek tožnika pretiran in ne bi predstavljal pravičnega denarnega zadoščenja. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine v zvezi s skaženostjo, saj je premalo upoštevalo ugotovitev izvedenca, da tožnik šepa in daje videz invalidne osebe, pa tudi, da so brazgotine obsežne in močno opazne. Primerna odškodnina iz tega naslova je po oceni pritožbenega sodišča 1.500,00 EUR, kar je primerljivo tudi z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse.

Tako je po oceni pritožbenega sodišča pravična odškodnina za škodo, ki jo je tožnik utrpel v škodnem dogodku dne 15.9.2003, 26.700,00 EUR, kar predstavlja približno 30 povprečnih plač, to pa je primerljivo tudi z novejšo sodno prakso (odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 382/2006, II Ips 336/2003). V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožniku poleg zneska, ki mu ga je dosodilo že prvostopno sodišče in ob upoštevanju že izplačanega, dosodilo še znesek 8.750,00 EUR odškodnine, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (4. točka 358. člena ZPP).

O pravdnih stroških je sodišče odločilo na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru spremembe odločbe odloči o stroških vsega postopka. Pri odločanju je upoštevalo odmero stroškov, kot jo je opravilo sodišče prve stopnje, ter spremenjeni uspeh tožnika v pravdi, ki sedaj znaša 53,4 %. Tako je tožeči stranki glede na odmerjene stroške postopka v višini 5.094,97 EUR te priznalo v višini 2.720,71 EUR, toženi stranki pa glede na odmerjene stroške v višini 202,78 EUR te priznalo v višini 94,49 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči dolžna plačati znesek 2.626,22 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Ker pa je tožeča stranka delno uspela tudi s pritožbo in sicer v 34,5 %, ji je pritožbeno sodišče priznalo tudi stroške pritožbenega postopka glede na doseženi uspeh. Ti stroški predstavljajo stroške sestave pritožbe in takso za pritožbo v skupnem znesku 1.191,80 EUR, glede na uspeh tožeče stranke s pritožbo pa ji je pritožbeno sodišče priznalo znesek 411,17 EUR. Skupaj je tako tožena stranka tožeči dolžna povrniti 3.037,39 EUR stroškov celotnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.