Jedro

Delodajalcu pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti in škode ni več potrebno upoštevati 72. čl. ZTPDR, temveč se odškodninska odgovornost v skladu z novejšo sodno prakso ugotavlja po določbah ZOR (člen 154. in dalje). Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde (154. člen ZOR). Če delodajalec uspešno dokaže vse elemente odškodninske odgovornosti delavca, lahko predlaga pobot medsebojnih terjatev, ne more pa samovoljno pobotati delavčeve plače z zneskom, ki naj bi predstavljal povračilo škode, ki naj bi jo delavec povzročil.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v znesku nad 334.193,00 SIT razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati 355.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.3.1999 do plačila in ji povrniti stroške postopka z zakonitmi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe prve stopnje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo. S sklepom, ki pa ni pod pritožbo, je prvostopenjsko sodišče ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine v znesku 900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.4.1999. Sodišče prve stopnje je toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo, da plača tožniku po nasprotni tožbi 90.284,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.2.1999 do plačila ter za tožnika po nasprotni tožbi odvede ustrezne davke in prispevke od prisojenega zneska, vse v roku 8 dni pod izvršbo. Toženi stranki po nasprotni tožbi je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 175.603,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe in sklepa do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper navedeno odločbo je tožeča stranka po svojih pooblaščencih vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da naj bi tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla in dokazala, da je bila trgovina en dan zaprta zaradi samovoljnega odhoda toženca iz delovnega mesta. Tako naj bi bila izkazana tudi vzročna zveza med samovoljnim odhodom toženca in nastankom škode, ki je nastala tožeči stranki.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. št. 26/99 in 96/2002 - v nadaljevanju ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, niti ni zmotno uporabilo materialnega prava, temveč je nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločitvijo o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povračilo škode.

Delavcu, ki je neopravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo, preneha delovno razmerje po samem zakonu in sicer s prvim dnem odsotnosti z dela (6. tč. 1. odst. 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - v nadaljevanju ZDR). Nedvomno je toženec s tem, da dne 2.2.1999 neopravičeno ni prišel na delovno mesto, kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi česar mu je tožeča stranka izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja.

Tožeča stranka zatrjuje, da ji je zaradi takšnega ravnanja toženca nastala škoda. V skladu z določbo 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90 - v nadaljevanju ZTPDR), ki določa materialno odgovornost delavca, je dolžan delavec povrniti škodo, ki jo povzroči organizaciji oziroma delodajalcu pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Delodajalcu pri ugotavljanju odškodninske dogovornosti in škode ni več potrebno upoštevati 72. čl. ZTPDR, temveč se odškodninska odgovornost v skladu z novejšo sodno prakso ugotavlja po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89 - v nadaljevanju ZOR, člen 154. in dalje). Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje - v konkretnem primeru tožena stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde (154. člen ZOR).

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v delu izpodbijane sodbe, ki ga je potrdilo. Iz priloženih listin je res razviden določen upad v prodaji v mesecu februarju 1999 v primerjavi z enakim obdobjem v letu 2000 (in je s tem izkazana določena škoda), vendar je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da s temi listinami tožeča stranka ni dokazala neposredne vzročne zveze med zatrjevanim upadom prodaje in nedopustnim ravnanjem toženca. Drugostopenjsko sodišče se sicer strinja z navedbo tožeče stranke, da je v trgovini s tehničnim blagom sposobnost prodajalca eden izmed elementov uspešne prodaje, vendar še zdaleč ni edini element. Trgovina lahko proda več izdelkov tudi na račun nižjih cen od konkurenčnih prodajaln, boljše in pestrejše ponudbe, boljše lokacije trgovine ipd., nenazadnje tudi zaradi usposobljenosti drugih uslužbencev. Skratka razlogov za uspešno prodajo je mnogo. Tožeča stranka pa tekom postopka ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi prepričljivo utemeljila svojo trditev, da je ravno zaradi toženčevih trgovskih sposobnosti prodajalna poslovala tako uspešno oziroma da je zaradi njegove odsotnosti tožena stranka imela manjši promet. Tožeča stranka prav tako ni uspela dokazati tožbene navedbe, da je delala trgovina od 3.2.1999 do 3.3.1999 s krajšim delovnim časom ter da je bila prodajalki A. Š. - pripravnici dodeljena pomoč s prerazporeditvijo drugih delavcev na delovno mesto toženca, katerim naj bi plačali nadure v skupnem znesku 50.000,00 SIT. Zgolj tožbene navedbe v tej smeri ne zadostujejo za dokazovanje teh trditev. Iz tožbenega zahtevka tudi ni razvidno, zakaj tožeča stranka uveljavlja odškodninsko odgovornost toženca natančno do 3.3.1999 ter kaj se je tistega dne zgodilo, da je trgovina od tistega obdobja dalje spet uspešno poslovala. Tožeča stranka bi morala v podkrepitev svojih navedb bodisi predložiti izpiske plač prerazporejenih delavcev, s katerimi bi lahko izkazala, da so res opravljali nadure na delovnem mestu toženca. Lahko bi predlagala zaslišanje prodajalke A. Š. oz. kateregakoli od prerazporejenih delavcev (ki jih sicer imensko ni navedla). Ker tožeča stranka tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da teh trditev ni uspela dokazati. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v tem delu potrdilo.

V pritožbi tožeče stranke ni navedb, s katerimi bi izrecno izpodbijala del sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika po nasprotni tožbi. Sodišče je kljub temu tudi v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo in ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb postopka in je pravilno uporabilo materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika po nasprotni tožbi. Med strankama je nesporno, da je bil tožnik po nasprotni tožbi v delovnem razmerju pri toženi stranki po nasprotni tožbi do 1.2.1999. Delavcu v delovnem razmerju pa po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja pripada v času trajanja delovnega razmerja plača oziroma nadomestilo plače (49. - 52. člen ZTPDR). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je na ugotovljeno dejansko stanje, da je tožniku po nasprotni tožbi delovno razmerje pri toženi stranki po nasprotni tožbi trajalo do 1.2.1999, temu priznalo do tega dne tudi plačo v vtoževani višini ter naložilo toženi stranki po nasprotni tožbi, da zanj odvede ustrezne davke in prispevke od prisojenega zneska. Tožena stranka po nasprotni tožbi sicer ne zanika, da tožniku po nasprotni tožbi ni izplačala plače za mesec januar 1999, temveč navaja, da jo je pobotala s terjatvijo, ki jo je imela do tožnika po nasprotni tožbi iz naslova inventurnega primanjkljaja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da delodajalec ne more samovoljno pobotati delavčeve plače z zneskom, ki naj bi predstavljal povračilo škode, katero naj bi delavec povzročil. Šele če delodajalec uspešno dokaže vse elemente odškodninske odgovornosti delavca, lahko predlaga pobot medsebojnih terjatev. Tožena stranka po nasprotni tožbi je kot dokaz zatrjevane škode predložila razpredelnico (prilogi A13 in A14), iz katerih naj bi bil razviden inventurni manjko ter dopis tožniku po nasprotni tožbi o pobotu medsebojnih terjatev z dne 20.2.1999 (priloga A8). Vendar pa pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tudi iz navedenih listin ni mogoče razbrati, da je primanjklaj, ugotovljen pri obeh inventurah, v neposredni vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem tožnika po nasprotni tožbi. Slednji poleg tega zatrjuje, da dopisa o pobotu z dne 20.2.1999 nikoli ni prejel, česar pa tudi ne bi mogli ugotoviti na podlagi priloženih povratnic (prilogi A9 in A10), saj na njih ni navedeno, kakšno pisanje je tožeča stranka tožencu poslala. Na podlagi navedenega tožena stranka po nasprotni tožbi ne more pobotati svoje terjatve iz naslova inventurnega primanjkljaja s toženčevo plačo in je bilo potrebno tudi v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnika po nasprotni tožbi glede plačila davkov in prispevkov od osebnega dohodka za mesec januar 1999 pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz priloženih izpiskov APP (priloga A15) ni razvidno, da je tožena stranka po nasprotni tožbi prav za tožnika po nasprotni tožbi poravnala sporne davke in prispevke. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožena stranka po nasprotni tožbi predložiti ustrezne dokaze, iz kateri bi bila razvidna natančnejša specifikacija davkov in prispevkov, za koga so bili plačani in v kakšnem znesku. Pritožbeno sodišče je tako tudi v tem delu zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pač pa je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede škode, ki naj bi tožeči stranki nastala, ker naj bi bila prodajalna dne 2.2.1999 zaprta. Sodišče prve stopnje se v dokazni oceni izpodbijane sodbe ni opredelilo glede zapisnika z dne 2.2.1999 (priloga A2), s katerim tožeča stranka utemeljuje izpad dohodka za 2.2.1999. Tožeča stranka zatjuje, da je bila prisiljena tega dne zaradi odsotnosti dveh zaposlenih (toženca in D. B.) poslovalnico na Gregorčičevi zapreti. Iz cititiranega zapisnika izhaja, da naj bi komisija tožeče stranke tistega dne ugotovila, da je bila na delovnem mestu v prodajalni prisotna le prodajalka Š. A. (pripravnica), ki pa po navedbah tožeče stranke ni bila kvalificirana za to, da bi sama tisti dan delala v trgovini. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotoviti, ali je bila poslovalnica tožeče stranke na Gregorčičevi dne 2.2.1999 res zaprta in iz kakšnih razlogov ter koliko časa. Zapisnik je bil namreč sestavljen ob 13.00 uri, kar verjetno pomeni, da je bila trgovina določen del delovnega časa odprta in je v tistem času tudi poslovala. Zato bo moralo sodišče prve stopnje poleg navedenega preveriti tudi višino vtoževanje odškodnine za 2.2.1999. Tožeča stranka namreč za ta dan vtožuje odškodnino v višini 21.307,00 SIT kot izpad celodnevnega prihodka poslovalnice. Vkolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je ta del vtoževane odškodnine v neposredni vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem toženca, bo nadalje moralo ugotoviti, kolikšen del eventuelno dosojenega zneska odškodnine bo toženec dolžan povrniti tožeči stranki. Iz njenih navedb namreč izhaja, da dne 2.2.1999 na delo nista prišla dva uslužbenca in sicer toženec in D. B., zaradi česar je tožeča stranka tudi celotno v tožbi zatrjevano odškodnino v višini 711.000,00 SIT razdelila na dva dela in samo eno polovico vtožuje v predmetnem sporu zoper toženca. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče zaključilo, da je dejansko stanje glede tega dela sodbe sodišča prve stopnje ostalo nepopolno ugotovljeno, zato jo je v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. čl. ZPP).

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi glede preostalega dela izpodbijane sodbe niso bili podani in ker sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno v preostalem pritožbo tožeče stranke zavrniti in v nerazveljavljenem delu potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Na podlagi prvega odstavka 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I in 45/94) je pritožbeno sodišče določbe ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.