20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž. Ž. in B. B. iz Z. Z., ki ju zastopa C. C., odvetnik v V., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 445/2002 z dne 29. 5. 2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 1970/2000 z dne 12. 2. 2002 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. P 522/95 z dne 18. 4. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pripada pritožnicama (tedaj tožnicama) kot zakonitima dedinjama po pokojni Č. Č. zakoniti dedni delež, in to vsaki 1/3 zapuščine - nepremičnin, vpisanih pri vl. št. 302 k. o. U. U., ker je toženec podedovano zaščiteno kmetijo, ki jo je prevzel na podlagi dedovanja v zapuščinski zadevi št. D 28/81, v celoti oddal v zakup.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek pritožnic za izplačilo njunega zakonitega dednega deleža po stanju na dan smrti zapustnice in po vrednosti na dan cenitve sodnega izvedenca z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva cenitve dalje. Zoper prvostopenjsko sodbo sta ustavni pritožnici vložili pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnici sta nato vložili tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnici v ustavni pritožbi izražata nestrinjanje z navedeno odločitvijo sodišča. Navajata svoje videnje dejanskega stanja, s katerim v pravdi nista uspeli. Sodišču očitata, da se sploh ni ukvarjalo s podlago njunega zahtevka, predvsem ni ugotavljalo obstoja dogovora med sodediči, po katerem naj bi toženec po treh letih zaščiteno kmetijo prodal in kupnino razdelil med vse tri dediče po enakih delih.

Zatrjujeta, da sta predlagali zaslišanje več prič, ki bi lahko potrdile obstoj dogovora in onemogočanje prodaje s strani toženca, vendar jih sodišče sploh ni zaslišalo, pri čemer ni pojasnilo, zakaj se je tako odločilo. Pritožnici se tudi ne strinjata z oceno sodišča prve stopnje, ki je izpovedbi njunih dveh zakoncev ocenilo kot pristranski. Menita, da je diskriminatorno označiti pričo za neverodostojno zgolj zato, ker gre za zakonca stranke, ki je predlagala zaslišanje. S tem naj bi sodišče grobo poseglo v "pravico do enakosti".

Pritožnici zatrjujeta, da so bile v njuno škodo kršene pravice iz 22. in 23. člena Ustave, pa tudi iz 6. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

B.

Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe in tudi ne v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče presoja le, ali je bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Ker je vsebina prvega odstavka 6. člena EKČP zajeta v 22. in 23. členu Ustave, vsebina 14. člena EKČP (prepoved diskriminacije) pa v 14. členu Ustave, je Ustavno sodišče očitke pritožnic o kršitvi teh konvencijskih pravic presojalo v okviru zatrjevanih kršitev ustavnih pravic.

Kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pritožnici utemeljujeta z zatrjevanjem, da sta predlagali zaslišanje več prič, ki bi lahko potrdile obstoj dogovora med sodediči o prodaji zaščitene kmetije, vendar jih sodišče sploh ni zaslišalo, pri čemer ni pojasnilo, zakaj se je tako odločilo. Iz 22. člena Ustave res izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, ki se mora odražati tudi v dokaznem postopku. Vendar ustavna jamstva, ki jih vsebuje 22. člen Ustave, stranki ne dajejo pravice od sodišča zahtevati, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Če sodišče razumno oceni in obrazloži, da nekateri dokazi niso potrebni, jih ni dolžno izvajati. Prav tako se sodišče ni dolžno opredeljevati do tistih strankinih navedb, ki po razumni oceni sodišča za odločitev v sporu niso bistvene. Višje sodišče je v svoji odločbi poudarilo, da gre v obravnavanem primeru za dediščinsko tožbo in da dejstva v zvezi z sklepanjem dogovora med pravdnimi strankami niso pomembna. Tudi Vrhovno sodišče je pritožnicama izrecno pojasnilo, da obstoj dogovora o prodaji podedovane zaščitene kmetije ni eno izmed odločilnih dejstev v tej zadevi, zato zaslišanje predlaganih prič ni bilo nujno.

Očitek pritožnic o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave se torej izkaže kot neutemeljen.

Pritožnici sodišču prve stopnje očitata "diskriminatorno" presojo verodostojnosti zaslišanih prič - njunih zakoncev.

Menita namreč, da je diskriminatorno označiti pričo za neverodostojno in pristransko zgolj zato, ker gre za zakonca stranke, ki je predlagala zaslišanje. S tem naj bi sodišče grobo poseglo v "pravico do enakosti". Vendar je ta očitek neutemeljen. Temeljno načelo, ki velja za ocenjevanje dokazov v pravdnem postopku, je načelo proste presoje dokazov. Sodišču je prepuščeno, da odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva je šteti za dokazana (8. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Sodišče torej ocenjuje prepričljivost izpovedb prič in njihovo resničnost tudi v povezavi z drugimi (npr. listinskimi) dokazi. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbam zaslišanih prič. Iz sklepa o dedovanju št. D 28/81 namreč ni bilo razvidno, da bi bil med sodediči sklenjen kakršenkoli dogovor o prodaji zaščitene kmetije. Dejstvo, da se pritožnici s takšnim stališčem sodišča prve stopnje ne strinjata, pa ne zadošča za sklep, da jima je bila kršena pravica iz 14. člena Ustave.

Z izpodbijano sodno odločbo pritožnicama tudi ni bila kršena pravica do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta pravica je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve, do takšne odločitve pa je v obravnavni zadevi prišlo. Očitek pritožnic, da se sodišča sploh niso ukvarjala z njunim zahtevkom in podlago zanj, ne drži. Sodišča so o njunem tožbenem zahtevku meritorno odločila in navedla pravno odločilne razloge za svojo odločitev.

Dejstvo, da pritožnici z odločitvijo sodišča ne soglašata, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.

Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger