Jedro

Državljanstvo osebe, katere premoženje je bilo podržavljeno, se glede obstoja vzajemnosti po določbi 1. člena ZDen-B presoja po času odločanja o denacionalizaciji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo z dne 23.3.2001, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Š/J z dne 11.12.2000. Z njo je bila zavrnjena njegova zahteva za denacionalizacijo do 1/4 podržavljenih parcel št. 175, 117, 46/3 in 46/4, vse k.o. R. vas, ki so bile podržavljene njegovi pravni prednici C.K.. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je pravilna ugotovitev tožene stranke, da je bila pok. C.K. državljanka Republike Hrvaške. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98, ZDen-B) v 1. členu določa, da v primeru, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9.5.1945 jugoslovansko državljanstvo, je tuj državljan upravičenec do denacionalizacije le, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Navedeno pomeni, da se v takih primerih upravičenost do denacionalizacije presoja na podlagi vzajemnosti, ki jo uživajo državljani Republike Slovenije v državi, katerih državljan je oseba iz 3., 4. in 5. člena ZDen. V tej zadevi je bilo nesporno ugotovljeno, da je bila C.K. na dan 9.5.1945 jugoslovanska državljanka in vpisana v državljansko knjigo Republike Hrvaške do njene smrti 3.11.1991. Nesporno je bilo tudi ugotovljeno, da med Republiko Slovenijo in Hrvaško ni uveljavljena vzajemnost. Glede na navedeno C.K. ni upravičenka za denacionalizacijo. Zavrača tožbeni ugovor, da naj bi se pogoj vzajemnosti zakonito presojal samo v tistih primerih, ko gre za osebe, ki bi izpolnjevale pogoj za pridobitev statusa upravičenca po 1. odstavku 9. člena ZDen in v času odločanja o denacionalizaciji še živijo, saj za tak zaključek ni podlage v ZDen. Denacionalizacija namreč ni vezana izključno na upravičenca iz 3., 4. in 5. člena ZDen, temveč je ta krog razširjen tudi na pravne naslednike, kar pomeni, da je že zakonodajalec predvidel, da v času odločanja o denacionalizaciji vsi upravičenci ne bodo več živi (15. člen ZDen), zato tudi pogoja vzajemnosti ni mogoče vezati na čas smrti denacionalizacijskega upravičenca. Ta pogoj se ugotavlja glede na čas odločanja o zahtevku za denacionalizacijo, zato dejstvo, da je C.K. umrla leta 1991, na drugačno odločitev nima nikakršnega vpliva. Tudi sklicevanje na 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in na ureditev zakonodaje, ki je po osamosvojitvi Slovenije urejala status tujcev, ne more spremeniti odločilnega dejstva, da pogoj državljanstva v tem primeru ni izpolnjen. Zato so brez pravne podlage tudi tožbeni ugovori, da je imela C.K. v času smrti stalno prebivališče v C., da je tu dejansko živela in da je v C. tudi umrla.

Tožnik vlaga pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in v nasprotju z ustavo. Sklicuje se na 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije po katerem je veljala ureditev, da so državljani drugih republik lahko pridobili državljanstvo Republike Slovenije na podlagi 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in so bili pod pogoji iz 13. člena navedenega ustavnega zakona izenačeni v pravicah v dolžnostih z državljani Republike Slovenije in da se roki iz 81. člena Zakona o tujcih v času smrti pokojne C.K. še niso iztekli. Na dan plebiscita 23.12.1990 je imela C.K. prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je tukaj tudi dejansko živela. Ti dve dejstvi, ki sta bili določeni kot pogoja po 13. členu citiranega ustavnega zakona za izenačenost državljanov tedanjih drugih republik z državljani Republike Slovenije, izhajata iz izpiska iz matične knjige umrlih za C.K.. Pok. C.K. potemtakem sploh ni mogoče šteti za tujca v smislu ZDen, saj je v času njene smrti veljala ureditev iz 13. člena navedenega ustavnega zakona. Prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi na zgornje navedbe v tožbi ni odgovorilo oziroma ni pojasnilo, zakaj ni mogoče upoštevati ustavnih norm in zakonodaje, ki je veljala po osamosvojitvi Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Ugotovitev sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je bila C.K., kateri je bilo premoženje podržavljeno, ob smrti državljanka Republike Hrvaške, temelji na javni listini, ki je bila predložena, to je domovnici Republike Hrvaške z dne 19.5.1992. Ta listina potrjuje, da je bila C.K. vpisana v državljansko knjigo Matičnega urada H. na S., Občina P. kot hrvaška državljanka. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je C.K. po določbi 1. člena ZDen-B šteti za tujo državljanko, ker se državljanstvo osebe, katere premoženje je bilo podržavljeno glede obstoja vzajemnosti po navedeni določbi, presoja po času odločanja o denacionalizaciji. V postopku je bilo nadalje nedvomno ugotovljeno, da vzajemnost med Republiko Hrvaško in Slovenijo po navedeni določbi ZDen ni podana.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo tudi tožbeni ugovor, ki ga tožnik ponavlja tudi v pritožbi, da naj bi se C.K., upoštevaje 13. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije štela za slovensko državljanko. V zvezi s tem je tožniku pravilno pojasnilo, da sama okoliščina, da je imela pok. C.K. v času svoje smrti (in tudi na dan plebiscita 23. 12. 1990) prijavljeno stalno prebivališče v C. in da je tam do svoje smrti 3.11. 1991 tudi dejansko živela, ne more spremeniti odločilnega dejstva, da si C.K. slovenskega državljanstva ni pridobila. Zato pogoj državljanstva v obravnavani denacionalizacijski zadevi ni izpolnjen.

Ker je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno in ker niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.