Jedro

Če je bil most del nepremičnine (objekt), je delil pravno usodo zemljišča. Prodaja samo zemljišča v družbeni lastnini, na kateri je objekt s statusom nepremičnine, ne bi bila dopustna (primerjaj Zakon o stavbnem zemljišču. Ur.l. SRS, št. 18/84 - 44/97, drugi odstavek 15. člena). Status mosta kot stvari (nepremičnina, premičnina - pritiklina), je v konkretnem primeru sicer lahko sporen, vendar to dejstvo za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni odločilno. Ni zato, ker je bilo ugotovljeno, da je bil most zgrajen za potrebe tovarne, da je bil prodan pravnemu predniku toženke, da sta ga pravni prednik I. d.o.o. Ljubljana in toženka vzdrževala (čeprav slednja v manjšem obsegu) in da se je tožnik kot njen delavec poškodoval na njem, ko je odhajal z dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je ugotovilo, da je tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala 22.6.1997, ko je padel na nevzdrževanem mostu in se poškodoval. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo toženka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni. V reviziji trdi, da sta sodišči storili več kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Tako je sodišče druge stopnje v sodbi na 4. strani zapisalo, da se kupec pred nakupom ni seznanil s stanjem nepremičnine, čeprav je tožena stranka v pritožbi sama navedla, da se z njim ni mogla seznaniti, ker o mostu ni nobene evidence. Priča B. O. je na naroku dne 7.3.2000 povedal le, da je bil most predmet prodaje, če je bil V. d.o.o. v stečaju (v nadaljevanju V. v stečaju) lastnik tega mosta. Iz te izpovedi izhaja dvom v lastništvo, nikakor pa ne daje podlage za sklep o tem, da je bil V. v stečaju res lastnik. Tudi priča E. Š. lastništva ni potrdil. Navedena kršitev je nadalje podana v zvezi z ugotovitvijo sodišča druge stopnje, da most danes v največji meri uporabljajo delavci tožene stranke ob prihodu in odhodu z dela. Nobena od strank tega ni trdila. Sodišči sta nadalje napačno tolmačili sodbo opr. št. Pg 69/96. Pravni prednik tožene stranke ni kupil vseh nepremičnin z vsemi objekti. V sodbah ni razlogov o odločilnih dejstvih, na katere je tožena stranka ves čas opozarjala. Odločitev, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna, ker ni vzdrževala spornega mostu, je tudi materialnopravno zmotna. Tožena stranka ga ni bila dolžna vzdrževati, ker nikoli ni postala njegova lastnica. Zemljišče, na katerem stoji del mostu, je bilo v času dražbe v družbeni lastnini. Za prodajo nepremičnin v družbeni lastnini so veljala posebna pravila, ki jih sodišči nista upoštevali. V nasprotju z njimi je ugotovitev, da je pravni prednik tožene stranke skupaj s pravico uporabe na zemljišču pridobil tudi lastninsko pravico na mostu. Stavba, ki se je lahko prodajala le na javni držabi, je morala biti natančno opisana in ovrednotena.

Premoženje V. v stečaju se je prodajalo na javni dražbi na podlagi seznama, v katerem mostu ni bilo. Sodišče druge stopnje je končno v svoji sodbi zmotno zapisalo, da je tožena stranka dolžna most vzdrževati tudi kot delodajalec, ki mora poskrbeti za varen dostop delavcev na delo. Varen dostop delavcev je pri toženi stranki zagotovljen. Tožena stranka zato tožniku ni odgovorna za nastalo škodo.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da sme po 371. členu ZPP izpodbijano sodbo preizkusiti samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

Morebitnih procesnih kršitev na prvi in drugi stopnji ne sme upoštevati, če niso opredeljeno uveljavljene. Zaradi izrecne prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, po kateri izpodbijanje dejanskega stanja v revizijskem postopku ni dovoljeno, tudi preizkus pravilnosti dokazne ocene na revizijski stopnji ni mogoč.

Od procesnih kršitev toženka v reviziji opredeljeno uveljavlja le kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po proučitvi njenih trditev revizijsko sodišče ugotavlja, da med razlogi v izpodbijanih sodbah in listinami ter zapisniki v spisu očitanih nasprotij ni, in da toženka v resnici izpodbija dokazno oceno na prvi in drugi stopnji.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da ne sme posegati v ugotovitev na prvi in drugi stopnji o obstoju in legi mostu. Zato lahko le povzame trditev drugostopenjskega sodišča, ki v svoji sodbi pravi: "Ne glede na nevpis mosta v zemljiško knjigo in kataster, neobstoj lokacijske in gradbene dokumentacije za most, most obstaja in je zato nesprejemljivo sprenevedanje, da ga za toženo stranko še danes ni" (4. stran).

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da ni nobenega nasprotja med izpovedjo priče B. O. in ugotovitvijo sodišča druge stopnje o tem, čigav je bil most v času prodaje. Sodišče druge stopnje se ni oprlo le na to pričo, temveč je do takšne presoje prišlo na podlagi na prvi stopnji izvedenega dokaznega postopka (zaslišanja več prič), katerega rezultat je sprejelo. Enako velja tudi za izpoved priče E. Š. Priča je bila zaslišana o okoliščinah nastanka (izgradnje), uporabe in vzdrževanja mostu, sodišče mu je verjelo in nato pravno ovrednotilo njegovo izpoved. Revident očitno prezre, da je sodišče druge stopnje v odgovor na pritožbene trditve posebej pojasnilo, da za odgovornost tožene stranke ni nujno, da je tožena stranka izključna lastnica mostu.

Tudi ugotovitev v sodbi druge stopnje (4. in 5. stran), da sporni most "v največji meri uporabljajo delavci tožene stranke ob prihodu in odhodu z delovnega mesta", ni obremenjena z navedeno procesno kršitvijo. Tožnik je že v tožbi navedel, da je padel na mostu, ki je namenjen delavcem tožene stranke za prihod in odhod na delo. Tožena stranka je nato že v odgovoru na tožbo povedala, da most res uporabljajo tudi delavci tožene stranke (list. št. 5 spisa). Povsem nova, in zato nedovoljena revizijska novota, je trditev revidenta, da ima tožena stranka zagotovljen varen dostop delavcem na delo (kako in kje ne pove, med postopkom pa je bilo zatrjevano, da tudi "čez progo"). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je most zgradila takratna tovarna C. (pravna prednica V. v stečaju), ko se je zaradi nabave papirnega stroja povečalo število delavcev (3. stran sodbe prve stopnje). Most naj bi služil za varnejši prehod zaposlenih v tovarni. Gre za dejansko ugotovitev, ki je revizijsko sodišče ne sme ponovno preizkušati. Nobenih nasprotij v zvezi s tem vprašanjem ni med zapisniki o izpovedih prič E. Š. (list. št. 38 spisa) in M. Š. (list. št. 45 spisa) in razlogi v sodbah sodišč druge in prve stopnje. Ob takšnih trditvah in ugotovitvah ni bistveno, ali most uporabljajo izključno oziroma pretežno delavci tožene stranke, ali tudi kdo tretji.

Končno revizijsko sodišče ni našlo procesne kršitve v ugotovitvi sodišča druge stopnje na 4. strani sodbe, ki se nanaša na seznanitev s stanjem nepremičnin pred nakupom. Revident trditev sodišča iztrga iz konteksta sodbe. Sodišče pred tem pove, da mosta v seznamu nepremičnin ni bilo in kaj to za materialnopravno presojo spora pomeni. Sodišče pojasni, da je most del nepremičnine oziroma z njo neločljivo povezan. Če je bilo torej prodano zemljišče z objektom, je bil po mnenju sodišča prodan tudi most. Sodišče ni očitalo pravnemu predniku toženke, da se ni seznanil s stanjem nepremičnine, temveč je ugotovilo, da za veljavnost prodaje to ni pravno pomembno.

Tako se izkaže, da so procesnopravni ugovori toženke neutemeljeni.

Ob ugotovljenih dejstvih pa tudi revizijski ugovor zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. Revizijsko sodišče le zaradi jasnosti in v odgovor na revizijske trditve, opozarja na nekatere nedoslednosti v sodbah, ki pa na pravilnost odločitve niso vplivale. Sodišče druge stopnje pravilno navaja, da je v času dražbe (in nesreče) na nepremičninah (tudi sporni) obstajala pravica uporabe in ne lastninska pravica. Iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska (priloga B2) izhaja, da je na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v ... opr. št. Pg 69/96, pravni prednik toženke pridobil na nepremičninah pravico uporabe (lastninsko pravico pa pozneje na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur.l. RS, št. 44/97). Če je bil most del nepremičnine (objekt), je delil pravno usodo zemljišča. Prodaja samo zemljišča v družbeni lastnini, na kateri je objekt s statusom nepremičnine, ne bi bila dopustna (primerjaj Zakon o stavbnem zemljišču. Ur.l. SRS, št. 18/84 - 44/97, drugi odstavek 15. člena). Morebitno solastništvo družbe S. Ž. d.d. (ki trdi, da most ni njen), ker del mostu stoji tudi na njenem zemljišču, kot je ugotovilo že sodišče druge stopnje, v tem sporu ni pravno odločilno. Tudi vprašanje javne dražbe se v tem sporu ne pojavlja, saj je bila ta izvedena in kupna pogodba za nepremičnino, na kateri vsaj deloma stoji most, sklenjena (že navedena sodba na podlagi pripoznave, opr. št. Pg 69/96). Da je bil v pogodbo zajet tudi most, je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, in ta ugotovitev zaradi že navedene prepovedi ni predmet revizijske presoje.

Revizijsko sodišče končno še dodaja, da je status mosta kot stvari (nepremičnina, premičnina - pritiklina), v konkretnem primeru sicer lahko sporen, vendar to dejstvo za odškodninsko odgovornost tožene stranke ni odločilno. Ni zato, ker je bilo ugotovljeno, da je bil most zgrajen za potrebe tovarne, da je bil prodan pravnemu predniku toženke, da sta ga pravni prednik I. d.o.o. L. in toženka vzdrževala (čeprav slednja v manjšem obsegu) in da se je tožnik kot njen delavec poškodoval na njem, ko je odhajal z dela. Tožena stranka bi se svoje odgovornosti lahko rešila z dokazom, da je most del cestne infrastrukture mesta (javno dobro), del infrastrukture S. Ž. d.d. oziroma tretje pravne osebe, kar pa ni storila. Zatrjevana pogodbena obveznost tretje osebe, da most vzdržuje, je zato lahko stvar samo notranjega razmerja med toženko in to pogodbeno stranko, ne vpliva pa na odškodninsko razmerje med toženko in tožnikom.

Tožena stranka je torej odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi nevzdrževanja mostu (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Revizija je tako neutemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.