Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Materialnopravna presoja sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tretjega toženca ni pravilna. Podani niso bili nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v stadiju predkazenskega postopka o osumljencu, ki ni javna oseba, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Kršitev tretjega toženca je toliko hujša, ker navedba v članku, da je domnevnega kaznivega dejanja osumljen tožnik, ni bila resnična, pri tem pa ni mogoče šteti, da je prvi toženec v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega bi imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik.
I. Reviziji se ugodi glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zoper tretjega toženca ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem obsegu in v izreku o stroških, kolikor se ti nanašajo na tretjega toženca, razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II. Sicer se revizija (glede zahtevka za javno opravičilo in tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zoper prvega in drugega toženca ) zavrne.
III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.
**Dosedanji potek postopka**
1. Tožnik je od tožencev zahteval javno opravičilo prvega toženca zaradi neresničnih navedb in očitkov v prispevku z naslovom: "_Z ukradeno elektriko hladil cviček_", ki je bil 4. 2. 2018 objavljen na spletni strani tretje toženke www.delo.si, 5. 2. 2018 pa v tiskani verziji časopisa Delo, in plačilo odškodnine zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Prvi toženec je novinar in avtor spornega članka, drugi toženec je odgovorni urednik časopisa Delo, tretja toženka pa je založniška hiša. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za javno opravičilo na spletni strani www.delo.si in v tiskani izdaji časopisa Delo, za plačilo odškodnine v višini 13.000 EUR in povrnitev stroškov postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožnik povrniti tožencem 2.661,50 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).
3. Sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka), pritožbi tožencev pa je ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje glede odločitve o stroških spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov zvišalo za 268,80 EUR (na 2.930,30 EUR; II. točka izreka). Odločilo je še, da je mora tožnik tožencem povrniti 111,20 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
**Dopuščeno revizijsko vprašanje**
4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 600/2020 z dne 3. 3. 2020 na tožnikov predlog dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je odločitev sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja toženih strank materialnopravno pravilna? **Dejanski okvir spora**
5. Bistvene dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje v zadevi, na katere je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vezano, so naslednje: - Tretja toženka (založniška hiša) je 4. 2. 2018 na spletni strani www.delo.si in 5. 2. 2018 v tiskani izdaji časopisa Delo objavila članek prvega toženca (novinarja), ki ga je kot v. d. odgovornega urednika odobril drugi toženec, z naslovom: "_Z ukradeno elektriko hladil cviček_" in podnaslovom: "_Kazenska ovadba - osumljenec v dobrem letu oškodoval Elektro Celje za 13.000,00 EUR_". V članku je bilo med drugim navedeno, da je Elektru Celje v Češnjicah pri Trebelnem vendarle uspelo odkriti osebo, ki je mimo priključka kradla električno energijo; da jih je vinogradnik oškodoval za dobrih 13.000,00 EUR; da možakar grozi vsem naokoli, češ da so ga prijavili organom pregona ter da so bili v oškodovanem podjetju nenavadno skopi z informacijami o dogodku, saj niso odgovorili niti na vprašanje, koliko časa naj bi B. C. iz Trebelnega kradel električno energijo. V članku je bilo navedeno, da je policija opravila ogled kraja kaznivega dejanja ter začela zbirati obvestila in dokaze, saj nameravajo zoper osumljenca podati kazensko ovadbo. Opozorjeno je bilo na porast tovrstnih kaznivih dejanj, kar je bilo podkrepljeno s statističnim podatkom o številu prijavljenih in obravnavanih kaznivih dejanj, in pojasnjeno, kako distributerji električne energije izvajajo nadzor in odkrivajo kršitve.
- Članek je bil opremljen s fotografijo, katere avtor je prvi toženec in pod katero je bilo zapisano: "_Hiša, v kateri je osumljenec napeljal elektriko mimo števca_." Fotografija prikazuje pročelje zidanice in del vinograda pred njo. Na njej ni prikazana širša okolica niti ni mogoče iz nje razbrati hišne številke, ulice ali oseb, kar bi širši javnosti oziroma povprečnemu bralcu omogočilo identifikacijo zidanice in njenih lastnikov oziroma prebivalcev.
- Sporna zidanica je v lasti tožnikovega očeta B. B., tožnik pa v njej prebiva z družino od leta 2013. - Lastnik elektro omarice oziroma odjemnega števca zidanice je tožnikov oče, zoper katerega je bil v teku kazenski postopek zaradi suma storitve kaznivega dejanja tatvine po določbi 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v povezavi z domnevno neupravičeno prilastitvijo električne energije.1 - Pred objavo spornega članka je bila novica o kraji električne energije v Češnjicah (brez fotografije tožnikove hiše in navedbe inicialk) objavljena že v nekaterih drugih časopisih. Nekateri vaščani so sumili, da je električno energijo kradel tožnik, že na podlagi prebranih člankov v drugih časopisih, čeprav tožnik v njih ni bil niti omenjen niti naveden z inicialkami. Tudi tožnik je povedal, da ga je sosed že v novembru 2017 obtožil kraje elektrike, o čemer so spraševali tudi njegovega očeta. Tožnik se sicer profesionalno ukvarja s pridelavo vin in je edini vinar na tem območju.
- Drugi toženec je za sum tatvine električne energije v Češnjicah pri Trebelnem izvedel iz članka, ki ga je objavil lokalni časopis. S poizvedbami pri Policijski upravi Novo mesto se je prepričal, da je v teku preiskava domnevnega kaznivega dejanja. Potrdili so, da je bil opravljen ogled kraja kaznivega dejanja, da so policisti začeli zbirati obvestila in dokaze, saj jih je o porabi elektrike obvestilo oškodovano podjetje, in da bodo zoper osumljenca vložili kazensko ovadbo. Ni pa pridobil informacije, kdo konkretno je bil osumljen tatvine elektrike. Dogodek je preveril tudi na terenu, v Češnjicah, kjer je govoril z mimoidočim vaščanom. Ta je prvemu tožencu potrdil, da je policija opravila ogled domnevnega kraja storitve kaznivega dejanja in pri tem pokazal na zidanico, v kateri prebiva tožnik. Od svojega anonimnega in zanesljivega vira je prvi toženec tudi izvedel, da v zidanici, ki mu jo je pokazal vaščan, prebiva tožnik z družino in da je na tej lokaciji policija res opravila ogled. Podatke o kraji električne energije je poskušal pridobiti tudi pri podjetju Elektro Celje, a so bili z informacijami skopi. Pred objavo članka informacij ni preverjal pri tožniku niti ni poskušal pridobiti njegove izjave.
- Tožnik je po svojih pooblaščencih zahteval objavo popravka po prvem odstavku 26. člena Zakonu o medijih (v nadaljevanju ZMed) 28. 2. 2018 in 7. 3. 2018. Tretja toženka je 9. 3. 2018 objavila popravek kot prikaz nasprotnih dejstev na spletni strani www. delo.si in v tiskani verziji časopisa Delo. Tožnik je poleg objave popravka od tožencev zahteval tudi javno opravičilo.
**Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje**
6. Sodišče prve stopnje je, izhajajoč iz pomena, ki jo ima svoboda izražanja v demokratični pluralni družbi, poudarilo, da je prvi toženec pisal o temi v javnem interesu. Namen spornega članka ni bila očrnitev ter poseg v čast in dobro ime tožnika, ampak je prvi toženec želel opozoriti na porast premoženjskih deliktov s tatvino električne energije. Izhajalo je iz določil 147. in 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in kazenskopravne opredelitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve, kot izhaja iz 160. člena KZ-1. Tožbeni zahtevek zoper prvega in drugega toženca je zavrnilo z utemeljitvijo, da tožnik ni dokazal, da sta imela prvi in drugi toženec namen povzročiti škodo tožniku. V razmerju do tretjega toženca je presojalo, ali je prvi toženec s svojimi zapisi o tožniku v članku trdil in raznašal kaj, kar lahko škodi njegovi časti in dobremu imenu, in upoštevalo, da se toženci lahko razbremenijo svoje odgovornosti, če dokažejo resničnost tistega, kar so trdili, oziroma da so imeli utemeljen razlog verjeti v tisto, kar so trdili. Po prepričanju sodišča prve stopnje je imel prvi toženec utemeljen razlog verjeti v zapisano, pri napaki v začetnicah (B. C. namesto A. C.) pa je šlo za nenamerno pomoto, ki je bila odpravljena z naknadnim prikazom nasprotnih dejstev. Širša javnost tožnika na podlagi objavljene fotografije ni mogla prepoznati, tožnik je postal prepoznaven šele na podlagi njegove zahteve za prikaz nasprotnih dejstev.
7. Sodišče druge stopnje je pritrdilo presoji sodišča prve stopnje. Dodalo je, da je prvi toženec s tem, ko je opravil poizvedbe pri Policijski upravi Novo mesto, na terenu, kjer je govoril z vaščanom, ki mu je povedal, da je policija opravila ogled domnevnega kraja kaznivega dejanja, kar je potrdil novinarjev anonimen in zanesljiv vir, zadostil standardom novinarske etike.
**Navedbe tožnika v reviziji**
8. Tožnik vlaga zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da sodbi sodišč prve in druge stopnje ali sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje ali sodišču druge stopnje v novo sojenje, tožencem pa naloži plačilo stroškov celotnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sodišče po izvedenem dokaznem postopku napačno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v zapisano, posledično pa ji ni možno očitati protipravnega ravnanja ter da s spornim novinarskim člankom ni bilo poseženo v tožnikov ugled oziroma čast in dobro ime. Sodišče je neutemeljeno dalo prednost pravici do svobode izražanja iz 39. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS) pred pravico do časti in dobrega imena iz 35. člena URS. Sodišči sta napačno uporabili določila 160. člena KZ-1 in 147. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je novinar prispevek, katerega namen je bil označba tožnika kot storilca kaznivega dejanja, pripravil na podlagi izjave sovaščana, konkretnih dejstev, zapisanih v članku, pa pri tožniku ni preveril. Prvi toženec je izjave domačinov priključil sicer splošnim izjavam policije in oškodovanega podjetja, ki se niso nanašale na tožnika, nato pa iz vseh podatkov sestavil lastno oceno o dejanskem stanju, ki nima nobene podlage v (preverljivih) dejstvih. Niti iz izjave pristojnih organov niti iz izjave oškodovanega podjetja ne izhaja, da naj bi bil za očitano dejanje osumljen prav tožnik oziroma da se zoper njega vodijo kakršnikoli postopki. Vse (žaljive) navedbe v članku, ki se nanašajo na tožnika, temeljijo zgolj na enem viru - neznanem vaščanu. Prvi toženec izjav vaščana o tožniku kot domnevnem storilcu kaznivega dejanja ni nikjer dodatno preverjal, čeprav bi moral pridobiti izjavo tožnika. Sodišči sta napačno uporabili 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeks), po katerem bi novinar moral pridobiti odziv tožnika. Opozarja tudi na določbe 5., 17. in 18. člena Kodeksa ter 6. člen ZMed. Iz vsebine članka tudi ni mogoče zaključiti, da je bil njegov namen zagotoviti odprto razpravo o problemu. Članek tožnika prikazuje kot nekoga, ki krade, je v kazenskem postopku in se hkrati nasilno obnaša do sovaščanov. Ni res, da je vsebina članka (z izjemo inicialk) resnična. Res je, da je zoper tožnikovega očeta zaradi suma kaznivega dejanja po 204. členu KZ-1 v povezavi z domnevno neupravičeno prilastitvijo električne energije tekel kazenski postopek, vendar je bila obtožba zoper njega s sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 19499/2018 z dne 24. 9. 2020 pravnomočno zavrnjena. Ker je tožnik to odločbo prejel šele 26. 10. 2020, jo je priložil predlogu za dopustitev revizije. Sodišči sta neutemeljeno zmanjšali pomen dejstva, da so tožnika zaradi spornega članka prepoznali v njegovi okolici (sovaščani in prijatelji). Objavljena fotografija skupaj z drugimi podatki omogoča natančno identifikacijo osebe in pomeni nedopustno obdelavo tožnikovih osebnih podatkov. Uporaba pogojnika na enem mestu v celotnem prispevku ob vseh drugih navedbah ni preprečila, da ne bi bralci dobili vtisa neizpodbitne resnice o tem, da je zapisano resnično in da je prav tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja tatvine električne energije. Sodišči sta napačno razlagali etične standarde novinarske etike in določila Kodeksa, saj ni dvoma, da je bil prvi toženec pri pripravi članka neskrben. Nižji sodišči sta glede tega odstopili od ustaljene sodne prakse. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-409/15-24 z dne 5. 3. 2018, sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 61/2017 z dne 20. 9. 2018, II Ips 1105/2008 z dne 25. 4. 2013, II Ips 326/2009 z dne 6. 12. 2012, sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 304/2013 z dne 21. 1. 2016, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4845/2010 z dne 2. 2. 2011, I Cp 524/2012 z dne 10. 10 2012 in I Cp 314/2016 z dne 22. 6. 2016 ter sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1927/2009 z dne 16. 3 2010. Stopnja zahtevane skrbnosti in dolžnostnega ravnanja novinarja po preverjanju podatkov o prizadeti osebi, ki jih namerava objaviti, narašča sorazmerno z resnostjo očitka. V primeru kaznivega dejanja gre za očitek najhujše vrste, zato je tudi zahtevana novinarjeva skrbnost višja. Prvi toženec izjave tožnika niti ni poskusil pridobiti, kljub temu da se je nahajal v tožnikovem kraju in si je vzel čas za fotografiranje hiše. Sodišči bi morali upoštevati, da je bil tožnik fizična oseba, ki ne zaseda nobene javne funkcije, zaradi katere bi bila lahko njegova dejanja izpostavljena strožji presoji v tisku in javnosti. Toženci niso spoštovali domneve nedolžnosti. Tretja toženka je resna medijska hiša, ki je splošna javnost ne povezuje z rumenim tiskom oziroma tračarskimi mediji, zato javnost njene objave dojema resneje oziroma imajo večjo težo. Napačen je zaključek sodišča, da tožena stranka ni zapisala članka z namenom škoditi tožniku in ga predstaviti kot obdolženca. Prvi toženec je vedel, da bo v članku objavil nepreverjene informacije in da članek vsebuje vnaprejšnjo obsodbo tožnika. Neobrazložen odstop sodišča druge stopnje od ustaljene sodne prakse glede pomena izpostavljenih standardov novinarske etike pomeni poseg v pravno pravnost in ustvarja neenako obravnavo v podobnih primerih. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Gre za navedbe glede protispisnosti obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, da je prvi toženec (le) pomotoma navedel napačno začetnico imena osumljenca (torej B namesto A), saj je prvi toženec sam pojasnil, da je imel v mislih tožnika; glede tega, da je prvi toženec sam pojasnil, da se mu ni zdelo smiselno preverjati informacije, ker je vaščan pokazal na tožnika kot storilca; glede vsebine izvedenih dokazov, saj je prvi toženec informacije pridobil "izključno v Češnjicah" in ni ničesar preveril v zemljiški knjigi ali kjerkoli drugje; glede pritožbenega nasprotovanja zaključkom sodišča prve stopnje o odsotnosti naklepa tožencev; glede navedb, da je do omadeževanja tožnikovega ugleda in dobrega imena prišlo izključno z objavo spornega prispevka; glede ocene sodišča, da je prišlo pri navedbi inicialk do pomote. Drugi toženec je v odgovoru na zahtevo za javno opravičilo zapisal, da jo zavrača tudi zato, ker so vse navedbe v članku resnične, to je napisal tudi v članku "Kako sem za dva dni moral v karanteno", objavljenem v Delu 31. 8. 2019. Pritožbeno sodišče ni obrazložilo svojih zaključkov o dovoljenosti objave slikovnega gradiva. Uveljavlja kršitev po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 324. in 360. člena ZPP ter 22. in 35. člena URS.
**Navedbe prvega toženca in tretje toženke v odgovoru na revizijo**
9. Revizija je bila na podlagi 375. člena ZPP vročena nasprotni stranki. Prvi toženec in tretja toženka sta nanjo odgovorila. Predlagata, da Vrhovno sodišče tožnikovo revizijo zavrne in mu naloži povrnitev njunih stroškov odgovor na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navajata, da je tožnik zahteval objavo prikaza nasprotnih dejstev, v katerem se je sam izpostavil z imenom in priimkom. Prvi toženec je v mediju Dolenjski list zasledil informacijo o kraji elektrike, to informacijo pa je nato preveril pri državnih organih (Policijska uprava Novo mesto), pri oškodovani družbi in na samem terenu, kjer je pridobil informacije od tožnikovega sovaščana, ki jo je nato, skupaj s fotografijo zidanice, dodatno preveril še pri svojem viru, ki mu popolnoma zaupa. Sodišči sta tudi ugotovili, da je bilo med sovaščani že pred objavo spornega članka splošno znano, da so na tožnikovem domu opravili ogled suma storitve kaznivega dejanja tatvine elektrike in da so tožnikovi sovaščani sumili, da je očitano kaznivo dejanje izvršil prav tožnik (in ne njegov oče). V določenih primerih je objava netočnih informacij v dobri veri lahko upravičena, nasprotno stališče bi v okoliščinah konkretnega primera pomenilo nesorazmeren poseg v svobodo izražanja. Neutemeljena je tožnikova zahteva, da bi moral prvi toženec informacije, ki jih je pridobil od vaščana, še dodatno preveriti. Tožnikove trditve, da bi moral podatke o osumljeni osebi preveriti pri oškodovanem podjetju in pri pristojnih organih, pa so prepozne, ker jih ni podal do konca prvega naroka. Tudi sicer je to neutemeljeno, saj objava inicialk ne omogoča splošne tožnikove identifikacije, zgolj identifikacija v tožnikovem kraju pa ne zadošča. Sklicuje se na sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1927/2009 z dne 16. 3. 2010 in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 233/2000 z dne 28. 2. 2001. Neutemeljena je tožnikova zahteva, da bi moral prvi toženec pridobiti njegov odziv, saj je iz spornega članka jasno razvidno, da gre za predkazenski postopek, tožnik pa tudi ni bil izpostavljen z imenom in priimkom. Primer ni bil izmišljen, saj je v zvezi s sumom storitve kaznivega dejanja tatvine v povezavi s kaznivim dejanjem domnevne neupravičene prilastitve električne energije tekel kazenski postopek zoper tožnikovega očeta, ki skupaj s tožnikom prebiva na istem naslovu. Za presojo spornega članka ni bistveno, da je bila obtožba pozneje zavrnjena. Sodna praksa, ki jo citira tožnik, z obravnavano ni primerljiva. Novinarjem lahko očitamo neskrbnost pri pripravi prispevka, ne moremo pa jim vsevprek očitati, da vselej, ko objavijo članek, ravnajo z naklepom nekomu povzročiti škodo. Tožnik ni podal ustrezne trditve podlage v zvezi z ravnanjem novinarja oziroma so te trditve prepozne. Ni res, da je prvi toženec vedel, da bo v članku objavil nepreverjene informacije in da se je pri pisanju zavedal, da članek vsebuje vnaprejšnjo tožnikovo obsodbo, saj je bilo to ugotovljeno šele naknadno. Očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točk3 drugega odstavka 339. člena ZPP niso podane.
**Presoja utemeljenosti revizije**
10. Revizija je delno utemeljena.
11. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), zato se ni opredeljevalo o 1) revizijskih očitkih o absolutnih bistvenih kršitvah, ki naj bi jih zagrešili sodišči prve in druge stopnje, niti 2) o pravilnosti stališča sodišč prve in druge stopnje, da bi bila osebna odgovornost prvega in drugega toženca podana le, če bi ravnala naklepno, česar pa tožnik ni dokazal. 12. V obravnavanem primeru gre za kolizijo med osebnostno pravico tožnika iz 35. člena URS na eni strani in pravico do svobode izražanja tožencev iz 39. člena URS na drugi. Nosilci lahko v takem primeru svoje pravice uresničujejo z zoženim dometom, tako da pri izvrševanju pravice enega ne pride do prekomernega posega v pravico drugega.2 Sodišče mora zato obseg izvrševanja vsake od tekmujočih pravic zmanjšati na tisto mero, ki je nujna zaradi uresničitve človekove pravice drugega. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, zahteva v skladu z judikaturo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) in Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega, oboje ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera.
**Izhodišče presoje**
13. Tisk ima v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo varuha demokracije (_public watchdog_). Čeprav je lahko reguliran in določenih meja ne sme prestopiti (zlasti glede varovanja ugleda in pravic tretjih ter preprečevanja razkritja tajnih podatkov), ima hkrati dolžnost posredovati informacije o zadevah, ki so v političnem ali drugačnem javnem interesu, na drugi strani pa ima javnost pravico te informacije prejeti. Objava neresničnih dejstev sama po sebi v okviru svobode izražanja ni varovana, ker oblikovanje mnenj na podlagi tovrstnih informacij nikoli ne more biti v javnem interesu. Vendar bi bilo od medijev prestrogo zahtevati posredovanje le absolutno resničnih informacij, temveč se terja prizadevanje za posredovanje resničnih informacij.3 V določenih primerih je objava netočnih informacij v dobri veri lahko upravičena, denimo ko se javnost šele obvešča o sumu, ki še ni potrjen, ali o incidentu, preden je ta popolnoma razjasnjen. Ko gre razkrivanje zadev splošnega pomena, ki javnosti še niso znane, je namreč legitimna naloga tiska tudi spodbuditi javno razpravo in preiskavo, ki bosta šele vodili k odkritju resničnih dejstev.4 ESČP priznava, da zaradi prevladujočega interesa javnosti novinarjem v določenih primerih ni mogoče naložiti dokazovanja resničnosti svojih navedb.5 Kljub temu pa se zahteva, da pri uresničevanju svoje pomembne družbene vloge spoštujejo določene obveznosti in ravnajo odgovorno. Tako se presoja, ali so pri izvrševanju svobode izražanja ravnali v dobri veri, z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva.6 Razlikovati je treba med objavo dejstev o osebah javnega življenja, ki lahko prispevajo k razpravi v javnem interesu, ter poročanjem o podrobnostih iz zasebnega življenja posameznikov, ki te naloge ne izpolnjuje. Javnega interesa ni mogoče enačiti z že(l)jo javnosti po podrobnostih iz zasebnega življenja drugih ali celo že(l)jo bralcev po senzacionalizmu.7 Merila za presojo skrbnosti so zlasti: kakšna je bila narava in stopnja razžalitve; ali so bili na voljo drugi, zanesljivi viri; ali je novinar opravil razumen obseg raziskovanja, da bi preveril resničnost zgodbe; ali so bile obtožbe predstavljene na razumno uravnotežen način in ali je bila prizadeti osebi dana možnosti, da se brani.8
14. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, do kod sega meja dopustnega poročanja medijev o storjenih kaznivih dejanjih in kakšno je dolžnostno ravnanje novinarjev v teh primerih. Ob sicer jasnem načelnem izhodišču, da morajo novinarji venomer tehtati med interesom javnosti po pridobitvi določenih informacij ter pravicami obdolžencev, v katere z objavljenimi prispevki posegajo, enoznačnega, podrobnejšega in za vse položaje uporabnega odgovora na to vprašanje zaradi pestrosti življenjskih primerov, na katera se nanaša poročanje novinarjev o kriminaliteti, ni mogoče dati.
15. Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi sledi stališču, ki ga je zavzelo v sodbi II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021, da med naloge tiska spada tudi poročanje o kaznivih dejanjih od obstoja samega suma do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Poročanje o kriminaliteti je tema v javnem interesu, saj se na ta način uresničuje odvračalna in zastraševalna vloga kazenskega prava ter javnosti omogoči nadzor nad delovanjem kazenskega pravosodja.9 Vendar to samo po sebi ne pomeni, da je o udeleženih osebah dopustno poročati na prepoznaven način. Vprašanju prepoznavnosti morajo mediji nameniti posebno pozornost, saj madeža, ki ga na posameznikovi podobi pusti neupravičena obtožba, tudi v primeru kasnejše oprostitve očitkov nikoli ni več mogoče izbrisati (_semper aliquid haeret_10). Mediji lahko objavijo imena, fotografije ali druge podatke osumljenca le, če upravičen interes javnosti v posameznem primeru pretehta nad interesi prizadetih oseb po zaščiti njihove identitete.11 Dopustnost prepoznavnega poročanja bo odvisna zlasti od vloge udeleženca (ali gre za storilca, žrtev ali družinske člane); teže domnevnega kaznivega dejanja; stadija kazenskega postopka; in od tega, ali kot (domnevni) storilec nastopa prominentna oseba iz javnega prostora oziroma na drug način javnosti poznana oseba ali brezimen posameznik.
16. Med naloge tiska spada tudi poročanje o sumih storitve kaznivih dejanj, in ne le o pravnomočnih sodbah oziroma odprtih kazenskih postopkih. Toda pri poročanju medijev o sumih kaznivih dejanj je treba ravnati skrajno previdno, npr., jasno mora biti razvidno, da gre le za sum kaznivega ravnanja; podan mora biti minimalen obseg dokazov, ki govorijo v prid resničnosti očitkov; paziti je treba, da poročanje ne pomeni vnaprejšnje obsodbe osumljenca.12 Poimenska navedba osumljenca bo le redko dopustna in omejena na primere, ko bo za to podan izjemen javni interes, pri čemer bo moral novinar praviloma pridobiti tudi odziv prizadete osebe.
17. ESČP je že zavzelo stališče, da objava fotografij obdolžencev, ki so bili običajne osebe in ne nekdo, ki je bil že prej pod drobnogledom javnosti, kljub resnim očitkom v kazenskih postopkih ni dopustna, ker sama zase nima nobene vrednosti, in torej niso podani resni in utemeljeni razlogi za poseg v pravico do zasebnega življenja obdolžencev.13 **Presoja okoliščin konkretnega primera** **_O razpravi v javnem interesu_**
18. Vrhovno sodišče se strinja s presojo nižjih sodišč, da je bilo poročanje o konkretnem dogodku v javnem interesu. Podan je bil sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje tatvine z domnevno neupravičeno prilastitvijo električne energije. Mediji imajo pravico in dolžnost o takih dogodkih seznaniti javnost, še toliko bolj kadar statistični podatki, ki jih je prvi toženec pridobil in objavil, kažejo na porast tovrstnih premoženjskih deliktov. Obveščanje javnosti pripomore k zavedanju o kaznivosti tovrstnih dejanj in kritični presoji vsakega posameznika ter spodbuja njegovo odgovorno ravnanje. Ozaveščanje javnosti ne poteka le prek poglobljenih, analitičnih novinarskih prispevkov, ki problematiko kriminalitete predstavijo problemsko, temveč tudi kazuistično, s poročanjem o posamičnih zaznanih odklonskih ravnanjih. Pristopa sta prilagojena različnemu tipu bralcev; z analitičnimi prispevki se nagovarja intelektualnega bralca, medtem je dogodkovno poročanje namenjeno manj zahtevnim bralcem. Kljub tej razliki obe vrsti poročanja služita istemu namenu – ozavestiti različne družbene sfere o določenem problemu.
**_O pomenu dejstva, da tožnik ni javna oseba_**
19. Pri presoji dopustnosti posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. Brez privolitve prizadetega je mogoče pisati o zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja).14 Nasprotno so relativne javne osebe po ustaljeni sodni praksi Ustavnega in Vrhovnega sodišča tiste, ki javnost zanimajo samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom. Pri takih osebah je dopustno brez njene privolitve opisovati in objavljati zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo javno udejstvovanje.15
20. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje tožnika prepoznalo kot vinarja, ki je znan v ožjem krogu vinarjev in enologov ter je napisal raziskovalno delo o izdelavi hladilnega sistema za vino (tč. 12 sodbe sodišča prve stopnje), ne utemeljuje zaključka, da je tožnik relativna javna osebnost. V koliziji njegovih osebnostnih pravic in pravice do svobode izražanja tožencev zato tožnik uživa višje varstvo kot bi ga, če bi bil javna oseba.
**_O kršitvi novinarjevega dolžnostnega ravnanja_**
21. Drži revizijski očitek, da sta nižji sodišči premajhen pomen pripisali dejstvu, da so tožnika zaradi objave fotografije in inicialk B. C. prepoznali v bližnji okolici, kjer živi. Pri presoji prepoznavnosti je skladno z merili, ki jih je Vrhovno sodišče opredelilo v zadevi II Ips 77/2020 z dne 3. 3. 2021 (točka 34), odločilno, ali je bila oseba prepoznavna vsaj za del bralstva oziroma naslovnikov. Zadošča, če osebo prepozna določena skupina ljudi, ki je zaradi svojega posebnega védenja o osebi, o kateri se poroča, v položaju, ki ji omogoča prepoznavo. Objavljene informacije bi bile namreč lahko zanimive ravno za tak ožji krog oseb in njihova razširitev ravno v tem krogu praviloma privede do posebne škode za prizadete osebe. Za kako širok krog naslovnikov je bila identiteta razkrita, pa se upošteva pri določitvi višine odškodnine.
22. Kadar o posamezniku ni dopustno poročati na prepoznaven način, je medij odgovoren tudi v primeru objave podatkov, ki so omogočali identifikacijo prizadete osebe. Pisanje o odklonskem družbenem pojavu ter opozarjanje na njegovo kaznivost, ki ni nujna z dejanskim dojemanjem teh dejanj v družbi, je pomembna tema v javnem interesu. Kljub temu v konkretnem primeru niso bili podani nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v stadiju predkazenskega postopka o osumljencu, ki ni javna oseba, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Identiteta osumljenca sama po sebi ni v ničemer prispevala k razpravi v javnem interesu.
23. O tožniku, ki ni javna oseba, bi bilo torej nedopustno na prepoznaven način pisati tudi, če bi bil osumljenec. Toda trditev, da „naj bi B. C. kradel električno energijo“ ni bila resnična, saj je bil osumljenec v resnici tožnikov oče, zaradi navedbe napačnih inicialk (B. C namesto A. C.) v članku pa je sum padel na tožnika. Na težo in intenziteto posega v tožnikovo zasebnost zato pomembno vpliva, ali je prvi toženec - novinar pri opravljanju svojega dela, ob upoštevanju vloge novinarstva v družbi, ravnal odgovorno z namenom javnosti posredovati točne in zanesljive informacije ter v skladu z etičnimi načeli novinarstva.
24. Dolžnost novinarja, da preverja točnost informacij, je med drugim odvisna od vrste vira, od katerega izhajajo informacije. V sodni praksi ESČP je ustaljeno stališče, da lahko novinarji prosto poročajo o dogodkih, ki temeljijo na informacijah iz uradnih virov, ne da bi jim jih bilo treba preverjati.16 To pa ne velja za informacije, ki izvirajo iz drugih virov, še zlasti kadar se s poročanjem posega v posameznikovo čast in dobro ime. Podani morajo biti posebej utemeljeni razlogi, ki novinarja odvezujejo dolžnosti preveriti trditve o dejstvih; njihov obstoj je odvisen predvsem od teže posega v zasebno sfero in v kolikšni meri lahko medij uporabljeni vir šteje za zanesljiv vir o posredovani informaciji.17 Pri tem je treba upoštevati tudi druge okoliščine, denimo avtoriteto vira in ali je novinar pred objavo opravil razumen obseg raziskovanja;18 ali je imela prizadeta oseba pred objavo možnost, da se brani;19 ter ali je šlo za novico, ki ni trpela odlašanja20, saj bi zaradi zamude pri objavi izgubila smisel oziroma ne bi bila več zanimiva za javnost.21
25. Ključno v obravnavani zadevi je, ali je mogoče šteti, da je prvi toženec, da bi preveril resničnost zgodbe, v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega je imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik. Potem ko je novico o kraji električne energije v Češnjicah pri Trebelnem (brez podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče identificirati tožnika) zasledil v nekaterih drugih lokalnih časopisih, je nadaljnje informacije pridobil s preiskovanjem pri uradnih virih (Elektro Celje, Elektro Ljubljana in Policijska uprava Novo mesto), v intervjuju z vaščanom in preverjanjem pri anonimnem viru. Uradni viri mu podatkov o identiteti osumljenca niso zaupali. O njej je sklepal izključno na podlagi informacije mimoidočega vaščana, ki jo je potrdil novinarjev anonimni vir, da je v zidanici, kjer prebiva tožnik z družino, policija opravila ogled.
26. Po prepričanju Vrhovnega sodišča so okoliščine primera zahtevale posebno previdnost oziroma preverjanje pridobljene informacije. Potreba po preverjanju informacij se povečuje v odvisnosti od teže dejanja, ki se očita prizadeti osebi. Očitek, naslovljen na tožnika, da so podani razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, je bil, upoštevajoč pravico vsakogar, da se šteje za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže krivde,22 pa tudi percepcijo javnosti o kriminaliteti, zelo hud. Drugič, prvi toženec ni razpolagal z nedvoumno informacijo o tožniku kot osumljencu, ampak je na to le _sklepal_ na podlagi izjave mimoidočega (da je v zidanici, kjer prebiva tožnik z družino, policija opravila ogled), ki ga ob dolžni skrbnosti ni mogel šteti za zanesljiv vir informacij o identiteti osumljenca. Po merilih ESČP se ocena, ali je imel novinar utemeljen razlog verjeti v zbrane informacije oziroma ali je bil v dobri veri, ne preverja z razkritjem identitete vira in tehtanjem o njegovi verodostojnosti oziroma zanesljivosti. Vira ni dolžan razkriti in ga k temu v pravdnem postopku ni mogoče niti prisiliti. Ne glede na to pa je dejstvo, da članek temelji na anonimnem viru, ena izmed okoliščin, ki jo sodišče upošteva pri presoji novinarske skrbnosti. Prvi toženec se odgovornosti za posredovane neresnične podatke ne more razbremeniti le s sklicevanjem, da mu jih je posredoval „zanesljiv“ anonimen vir.
27. Potem ko je prvi toženec zanesljivo informacijo o identiteti osumljenca neuspešno skušal pridobiti iz uradnega vira in je razpolagal le z informacijo iz vira z vprašljivo verodostojnostjo, bi moral storiti vse, kar je mogoče v mejah razumnega, da pridobi tožnikov odziv. To novinarju zapoveduje novinarski etični kodeks, ki ne glede na njegovo priporočilno naravo, tudi po sodni praksi ESČP (glej 13. točko odločbe), pomembno sooblikuje vsebino standarda odgovornega novinarstva.23 Meja razumnega prizadevanja novinarja, da pridobi odziv prizadete osebe, je odvisna od teže očitanega neki osebi in od dostopnosti te osebe. V prejšnji točki je bilo pojasnjeno, da je bil očitek, naperjen zoper tožnika, resen. V zadevi ni bilo ugotovljeno, da bi prvi toženec pridobil ali vsaj skušal pridobiti njegov odziv oziroma da je obstajala kakršnakoli ovira, ki bi mu to preprečevala.
28. Novice so „pokvarljivo blago“24 in Vrhovno sodišče razume, da morajo novinarji v pogojih „tržnega“ novinarstva ravnati gospodarno, da lahko pod časovnim pritiskom kakovostno opravljajo svoje delo. Ne glede na to v obravnavani zadevi, katere dejansko stanje sestavlja okoliščina, da je šlo za poročanje o sumu trajajočega kaznivega dejanja, ki naj bi ga osumljenec izvrševal več let, in še trajajočo preiskavo v predkazenskem postopku, ni bilo razlogov za odstopanje od temeljnih načel in etičnih vodil odgovornega novinarstva niti niso toženci zatrjevali dejstev v tej smeri.
29. Obstoj dolžnosti prvega toženca, da pridobi tožnikov odziv, je treba presojati glede na okoliščine, ki so bile podane v času objave članka, zato je za presojo protipravnosti ravnanja tretjega toženca nepomembno, da je več kot mesec dni po objavi spornega članka (tj. 9. 3. 2018), ko je bila škoda že storjena in tožnikov ugled že omajan, na zahtevo slednjega objavil popravek kot prikaz nasprotnih dejstev na spletni strani in tiskani verziji časopisa.
**Sklepno o protipravnosti ravnanja tretjega toženca**
30. Materialnopravna presoja sodišč nižje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tretjega toženca ni pravilna. Podani niso bili nobeni resni in utemeljeni razlogi, zaradi katerih bi bilo v stadiju predkazenskega postopka o osumljencu, ki ni javna oseba, upoštevaje težo in naravo domnevnega kaznivega dejanja ter razširjenost obravnavane oblike kriminalitete, dopustno poročati tako, da ga je lahko prepoznala bližnja okolica. Kršitev tretjega toženca je toliko hujša, ker navedba v članku, da je domnevnega kaznivega dejanja osumljen tožnik, ni bila resnična, pri tem pa ni mogoče šteti, da je prvi toženec v konkretnih okoliščinah primera opravil razumen obseg raziskovanja, na podlagi katerega bi imel utemeljen razlog verjeti, da je kaznivega dejanja osumljen prav tožnik.
**O neutemeljenosti revizije zoper odločitev o neobstoju odškodninske odgovornosti prvega in drugega toženca**
31. Da bi določena oseba lahko postala subjekt odškodninske odgovornosti, morajo biti kumulativno izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti. Pri krivdni odškodninski odgovornosti so to poleg protipravnosti še škoda, ki nastane v sferi oškodovane osebe; vzročna zveza med protipravnostjo, ki izvira iz sfere odgovorne osebe, in škodo, ki nastane v sferi oškodovane osebe; in krivda. Krivda je podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti (135. člen OZ). Razlikovanje med obema oblikama krivde je (med drugim) pomembno pri direktni tožbi zoper delavca, kajti osebna odgovornost delavca je podana le, če je ta škodo povzročil namenoma (drugi odstavek 147. člena OZ).
32. Odškodninska odgovornost ni podana že, če ni izpolnjena ena od predpostavk odškodninskega delikta. Sodišči prve stopnje sta odsotnost pravne podlage odškodninske odgovornosti prvega in drugega toženca, delavcev tretjega toženca, kljub temu (_ex abundanti cautela_) utemeljili s pomanjkanjem dveh predpostavk odškodninske odgovornosti – poleg protipravnosti tudi z neobstojem njunega naklepa kot oblike krivde. V obravnavani zadevi je bila revizija dopuščena le glede pravilnosti odločitve sodišč prve in druge stopnje stopnje o odsotnosti protipravnega ravnanja tožencev, ne pa glede drugih pravnih vprašanj (glej tč. 11 odločbe). To pomeni, da tožnik v revizijskem postopku ne more uspešno izpodbijati pravilnosti stališča sodišč prve in druge stopnje, da ni podana osebna odgovornost prvega in drugega toženca, ker nista ravnala naklepno.
**Odločitev o reviziji**
33. Ker sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo glede odškodninskega zahtevka zoper tretjega toženca, sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem obsegu in v izreku o stroških, kolikor se ti nanašajo na tretjega toženca, razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da presodi, ali so, poleg protipravnosti, izpolnjene tudi druge predpostavke odškodninske odgovornosti tretjega toženca (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sicer (glede zahtevka za javno opravičilo in odškodninskega zahtevka zoper prvega in drugega toženca) je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).
34. Vrhovno sodišče v stroškovno odločitev v delu, ki se nanaša prvega in drugega toženca, ni posegalo. Tožnik je z zahtevkom zoper njiju propadel, zato jima mora povrniti, kot to izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje (I. in II. točka sodbe sodišča druge stopnje), 2.930,30 EUR pravdnih stroškov, ki so nastali na prvi stopnji sojenja, in 111,20 EUR pritožbenih stroškov. Razveljavitev stroškovne odločitve, kolikor se nanaša na tretjega toženca, nima vpliva na višino stroškov, ki jih mora tožnik povrniti prvemu in drugemu tožencu.
**Odločitev o stroških revizijskega postopka**
35. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilih tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.
**Sestava senata in glasovanje**
36. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).
1 S sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem I K 19499/2018 z dne 24. 9. 2020 (izdano po zaključku postopka pred sodiščem prve in tožnikovi vložitvi pritožbe) je bila obtožba zoper tožnikovega očeta pravnomočno zavrnjena. Tožnik je navedeno sodbo s klavzulo pravnomočnosti priložil reviziji (priloga A 31), pred tem pa je sodbo priložil tudi predlogu za dopustitev revizije. 2 Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 , tč. 9. 3 Primerjaj: J. Soehring, _Presserecht_, Verlag dr. Otto Schmidt Köln, 2010, str. 397. 4 Primerjaj: E. Steffen, v: Löffler, _Presserecht_, C. H. Beck, 2006, str. 274-275. 5 Thorgeirson proti Islandiji z dne 26. 6. 1992, tč. 65. 6 Primerjaj denimo Fressoz in Roire proti Francij z dne 21. 1. 1999, tč. 54, in Bladet Tromso in Stensaas proti Norveški z dne 20. 5. 1999, tč. 65. 7 Prim. Couderc and Hachette Filipacchi Associés proti Franciji z dne 10. 11. 2015 (tč. 97-103) in Magyar Helsinki Bizottság proti Madžarski z dne 8. 11. 2016 (tč. 162). 8 Prim. Jacobs, White and Ovey: _The European Convention on Human Rights_, 7th edition, Oxford University Press, 2017, str. 500-501. Prim. tudi Prager in Oberschilck proti Avstriji z dne 26. 4. 1995 (tč. 36-38), Bergens Tidende in drugi proti Norveški z dne 2. 5. 2000, tč. 58. 9 Prim. _Recommendation Rec (2003)13 on the provision of information through the media in relation to criminal proceedings_, ki ga je Odbor ministrov Sveta Evrope sprejel 10. 7. 2003. 10 Pogumno obrekuj, vedno se kaj prime. S. Banič, Latinski pregovori, izreki in izrazi, DZS, 1990, str. 44. 11 Tovrstno tehtanje predvideva tudi Kodeks, ki sta ga sprejela Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije ter pomeni prikaz avtonomno sprejetih poklicnih standardov. Kodeks v 17. točki določa, da morajo novinarji spoštovati pravico posameznika do zasebnosti in se izogibati senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njihove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. 12 Prim. K. Rehbock, _Medien- und Presserecht_, C. H. Beck, 2005, str. 19 – 20. 13 Prim. Sciacca proti Italiji z dne 11. 1. 2005 (tč. 29; fotografija obdolženke je bila v tej zadevi brez njenega soglasja posredovana tisku s strani policije) in Khuzhin in drugi proti Rusiji z dne 23. 10. 2008 (tč.117; policija je fotografijo obdolženca iz potnega lista posredovala novinarjem, ki so jo uporabili v televizijski oddaji). 14 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-50/99 z dne 14. 12. 2000, tč. 7. 15 Vrhovno sodišče je na primer za relativno javno osebo štelo visokošolskega predavatelja, kandidata za sodnika ESČP, ki je bil obsojen na zaporno kazen zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini (sodba II Ips 23/2020 z dne 28. 8. 2020, tč. 24). Ustavno sodišče je za relativno javno osebo štelo na primer osebo, ki je opravljala poslovodno funkcijo v znani zdravstveni zavarovalnici, in poudarilo, da je zato morala glede ravnanj, povezanih z opravljanjem te funkcije, trpeti širše meje dopustne kritike, kot če bi šlo za anonimnega posameznika (odločba Up1019/12, tč. 17). Glej tudi odločbi Up-570/09 z dne 2. 2. 2012, tč. 11, in Up-417/16 z dne 18. 2. 2016, tč. 25. 16 Glej na primer Bladet Tromsø and Stensaas proti Norveški z dne 20. 5. 1999, tč. 68 in 72, in Yordanova in Toshev proti Bolgariji z dne 2. 10. 2012, tč. 51. 17 Pedersen and Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004, tč. 78. 18 Prager and Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995, tč. 37. 19 Bergens Tidende in drugi proti Norveški z dne 2. 8. 2000, tč. 58, Flux proti Moldovi (no. 6) z dne 29. 7. 2008, tč. 29, in Europapress Holding d.o.o. proti Hrvaški z dne 22. 10 2009, tč. 67. 20 Yordanova in Toshev proti Bolgariji z dne 2. 10. 2012, tč.49. 21 Observer and Guardian proti Združenemu kraljestvu z dne 26. 11. 1991, tč. 60. 22 Verlagsgruppe Droemer Knaur GmbH&CO. KG z dne 19. 1. 2018, tč. 48. 23 Kodeks v 3. členu določa: „Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti.“ 24 Observer and Guardian proti Združenemu kraljestvu z dne 26. 11. 1991, tč. 60.