Jedro

V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. V tej zadevi ni bilo glavne obravnave in tudi ne prvega naroka, zato bi tožnik nove dokaze moral predlagati pred odločitvijo sodišča prve stopnje oziroma se zaradi spornosti dejanskega stanja (kar pa uveljavlja šele s pritožbo) sploh ne bi smel odpovedati glavni obravnavi.

Dogovor strank, da v pogodbi o zaposlitvi za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo delavec odkloni, predvidita višjo odpravnino, kot je za takšen primer predvidena v ZDR, ni v nasprotju z zakonom. ZDR v že citiranem drugem odstavku 7. člena izrecno predvideva, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot pa jih določa ta zakon.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo 36.735,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2010 do plačila (točka I izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki plača stroške postopka v znesku 942,84 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 138. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in spremembe). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj navaja zgolj to, da pri prenehanju tožnikove pogodbe o zaposlitvi ni nastopil nobeden od primerov iz 7. in 22. člena pogodbe o zaposlitvi. Prenehanje delovnega razmerja tožnika pred iztekom mandatne dobe svetovalca uprave brez dvoma pomeni tudi predčasno razrešitev tožnika s funkcije svetovalca uprave. Pojmovno ni mogoče, da bi tožnik kljub prenehanju delovnega razmerja svetovalca ostal v funkciji svetovalca uprave. Uprava nikoli ni sprejela sklepa o predčasni razrešitvi tožnika s funkcije svetovalca uprave, kar lahko dokazuje kvečjemu nepravilnost in nezakonitost ravnanja tožene stranke, ne more pa pomeniti, da ni nastopil primer iz 22. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta zajema primere predčasne razrešitve iz vseh ostalih razlogov, ki niso zajeti v 7. členu pogodbe o zaposlitvi. V skladu z 22. členom pogodbe o zaposlitvi bi tožena stranka v primeru nastopa poslovnega razloga morala preveriti, ali je tožnika možno zaposliti na drugem delovnem mestu in mu ponuditi novo zaposlitev, vendar tožena stranka tega ni storila. Ravnanje tožene stranke, ki ni sprejela sklepa o razrešitvi tožnika s funkcije svetovalca uprave, ni bilo pravilno in je v nasprotju s pogodbenimi obveznostmi. Tožnik je bil tako oškodovan že zaradi tega, ker je tožena stranka ravnala nezakonito, ne more pa biti zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke prikrajšan še za dogovorjeno pravico do odpravnine, češ, da se je tožena stranka z ravnanjem v nasprotju z obveznostjo iz pogodbe rešila tudi obveznosti do plačila odpravnine. Takšno razlogovanje ni le materialno pravno zmotno, ampak je tudi v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Če je s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da tožniku pripada pravica do odpravnine v primeru predčasne razrešitve in ponudbe zaposlitve na drugem delovnem mestu, je jasno, da tožniku pravica do odpravnine iz četrtega odstavka 22. člena pogodbe o zaposlitvi pripada še toliko bolj, če mu nova zaposlitev na drugem delovnem mestu ni bila ponujena, delovno razmerje na funkciji svetovalca uprave pa mu je predčasno prenehalo. Ozka gramatikalna razlaga, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje, ni pravilna. Drugačna razlaga pogodbenega določila od te, da delavcu za vsak primer predčasne razrešitve z mesta svetovalca uprave pripada odpravnina, že logično ni mogoča, do takšnega zaključka pa privede tudi uporaba argumenta a fortiori. Tožnik se ponovno sklicuje tudi na razlagalno metodo iz 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Tožnik predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem prič A.A. in B.B., ki sta v imenu tožene stranke z njim podpisala pogodbo o zaposlitvi in tožniku ustno zatrdila, da mu odpravnina pripada za vse primere predčasne razrešitve. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje o ničnosti 7. in 22. člena pogodbe o zaposlitvi, češ, da zakon vezanost delovnega razmerja na mandatno dobo funkcije pozna le za poslovodne delavce. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) pozna tudi vodilne delavce, kot posebno kategorijo delavcev. Tožnik je izpolnjeval zakonske kriterije za vodilnega delavca. Sicer pa je s pogodbo o zaposlitvi pravice iz delovnega razmerja možno urediti tudi na način, ki je za delavca bolj ugoden od zakonske ureditve. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni in tudi ne med seboj v nasprotju. Tožnik se očitno ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan nobeden od primerov, za katere pogodba o zaposlitvi predvideva izplačilo odpravnine v višini šestkratne povprečne mesečne plače, vendar navedeno ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba formalno sicer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar se vse pritožbene navedbe, razen predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem prič A.A. in B.B., nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Nenazadnje je v tem sporu tudi sodišče prve stopnje ugotavljalo, da dejansko stanje med strankama ni sporno in da je sporno le pravilno tolmačenje določbe 22. člena pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je stranki opozorilo na možnost, da se lahko odpovesta glavni obravnavi, kar sta ti tudi storili. Seveda bi tožnik pogodbeno voljo strank lahko dokazoval tudi s predlogom za zaslišanje obeh prič, ki sta v imenu tožene stranke s tožnikom podpisali pogodbo o zaposlitvi, vendar bi to moral storiti še prej in ne šele v pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena ZPP. V tej zadevi ni bilo glavne obravnave in tudi ne prvega naroka, zato bi tožnik nove dokaze moral predlagati pred odločitvijo sodišča prve stopnje oziroma se zaradi spornosti dejanskega stanja (kar pa uveljavlja šele s pritožbo), sploh ne bi smel odpovedati glavni obravnavi.

Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnikov zahtevek zavrnilo z utemeljitvijo, da ni podan primer, za katerega je bila v pogodbi o zaposlitvi izrecno določena pravica do višje odpravnine, kot pa gre delavcu po določbah ZDR v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik ima sicer prav, ko se smiselno sklicuje na določbo drugega odstavka 7. člena ZDR. Ta določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavca ugodnejše, kot jih določa ZDR. Tako sta stranki s pogodbo o zaposlitvi lahko dogovorili tudi višjo odpravnino, kot je sicer predvidena v ZDR za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Vendar pa stranki v pogodbi o zaposlitvi višje odpravnine, v višini šestih plač tožnika, nista predvideli za vse primere prenehanja delovnega razmerja zaradi predčasne razrešitve, kot tožnik zatrjuje v pritožbi, temveč le za en specifičen primer, ki pa v konkretnem primeru ni bil podan, kakor to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Pri tem ni bistveno, ali je tožena stranka sprejela formalni sklep o razrešitvi tožnika z mesta svetovalca uprave, temveč ali je nastopil takšen primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, kakršen je predviden v 22. členu ZDR. Ta odpravnino v višini šestkratnika povprečne mesečne plače predvideva le v primeru, če bi tožnik odklonil sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, ki bi mu jo uprava tožene stranke ponudila potem, ko je predhodno ocenila, da bi bilo zaradi boljše organizacije dela oziroma poteka delovnega procesa njegovo delo bolj primerno na drugem delovnem mestu in bi ga razrešila s funkcije po tej pogodbi. Dejansko je v tej določbi urejen primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, pri čemer je odpravnina predvidena le za primer, če delavec ponujene pogodbe ne sprejme.

Tožena stranka tožniku ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi, temveč se je odločila, da zmanjša število svetovalcev uprave, zaradi česar je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Pri tem je preverila, ali bi bilo možno tožnika zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugem delovnem mestu, vendar je ugotovila, da takšne možnosti ni. Tožnik se zavzema, da bi določbo 22. člena pogodbe o zaposlitvi tolmačili s pomočjo razlagalne metode argumentum a fortiori. Argumentum a fortiori je razlagalna metoda, pri kateri ugotavljamo, da pravna posledica, ki je predvidena za določena dejstva, velja še tem bolj (a fortiori), za tiste primere, ki še v večji meri izpolnjujejo lastnosti, ki so po pravni normi pogoj za pravno posledico, ki je v tej normi določena. V konkretnem primeru to pomeni, da če je s pogodbo dogovorjena odpravnina predvidena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo delavec odkloni, potem ta pravica še toliko bolj velja za primer redne odpovedi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa takšna tožnikova razlaga ne upošteva, da je z določbo 22. člena pogodbe o zaposlitvi višja odpravnina od tiste, ki je že predvidena z zakonom, določena le za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe in hkrati odklonitve te nove pogodbe, kar pomeni, da je višja odpravnina predvidena le za ta primer. Navedeno pomeni, da za primer, ko delavec dobi zgolj odpoved, brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, veljajo zakonske določbe, t.j. določba 109. člena ZDR. zakona. Določba 22. člena pogodbe o zaposlitvi določa izjemo od splošnega pravila iz ZDR (glede višine odpravnine), pa tudi v tem smislu, da je tožnik do nje upravičen le v primeru, da odkloni ponujeno novo pogodbo o zaposlitvi, zato jo je potrebno tolmačiti tako kot se glasi, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na določbo 83. člena OZ o tem, da je nejasna določila pogodbe, ki je bila sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, potrebno razlagati v korist druge stranke. Določba 22. člena pogodbe o zaposlitvi ni nejasna, in zato ni bilo potrebno, da bi jo razlagal na podlagi citirane določbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v skladu s prvim odstavkom 82. člena OZ določbo 22. člena pogodbe o zaposlitvi uporabilo tako, kot se glasi. Iz tega, kako se ta določba glasi namreč ne izhaja vtoževana posledica, to je plačilo razlike med že izplačano odpravnino, izračunano na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR in odpravnino, ki je v 22. členu pogodbe o zaposlitvi predvidena za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki je delavec ne sprejme.

Stališče sodišča prve stopnje o ničnosti 7. člena (ki za odločitev v tem sporu sploh ni relevanten) in 22. člena pogodbe o zaposlitvi je sicer napačna, vendar to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo iz razlogov, ki so navedeni zgoraj. Dogovor strank, da v pogodbi o zaposlitvi za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove, ki jo delavec odkloni, predvidita višjo odpravnino, kot je za takšen primer predvidena v ZDR, ni v nasprotju z zakonom. ZDR v že citiranem drugem odstavku 7. člena izrecno predvideva, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot pa jih določa ta zakon. Glede na predmet spora (pravica do odpravnine, določena v pogodbi o zaposlitvi) pa gre predaleč razlogovanje sodišča prve stopnje, da sta določbi 7. in 22. člena pogodbe o zaposlitvi nični, ker tožena stranka tožnika niti ne bi smela imenovati na funkcijo svetovalca uprave in posledično tudi ne bi smele imeti pristojnosti, da ga s te funkcije razreši, še zlasti ob dejstvu, da tožnik s funkcije sploh ni bil razrešen in da odpravnino toži zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kar je z zakonom predviden razlog za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičena niti tožena stranka, saj odgovor na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP.