Jedro

Ker tožnik ni prejemnik denarne socialne pomoči, ni izpolnjen že prvi od kumulativno določenih pogojev za odpis prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje zaradi socialne ogroženosti zavezanca, zato ostalih pogojev v zvezi z odpisom celotnega dolga iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje ni potrebno ugotavljati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba toženca z dne 8. 5. 2008, odločbo z dne 18. 3. 2008 pa spremeni tako, da se mu odpiše celoten dolg iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki na dan 31. 1. 2008 znaša 10.337,72 EUR, od tega glavnica 5.822,00 EUR in zamudne obresti 4.516,70 EUR.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da so ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede vročanja napačne. Tožnik je sodišču posredoval povsem jasno izjavo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da je bilo vabilo za narok 3. 9. 2009 posredovano tožencu. Iz vseh okoliščin je razvidno, da je bila pošiljka dejansko poslana tožencu, dodatno pa je za utrditev tega dejstva tožnik predlagal tudi poizvedbe pri Pošti Slovenije o morebitni vrnitvi te pošiljke pošiljatelju, to je ZPIZ-u. Ker je sodišče navedeni dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, zaradi tega pa tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno. Če bi sodišče opravilo poizvedbe, ki jih je predlagal tožnik, bi tudi ugotovilo, da se vabilo na narok 3. 9. 2009 ni vrnilo pošiljatelju in bi moralo zaključiti, da je prispelo k tožniku že v drugi polovici julija 2009. Nadalje navaja, da tožnik nikoli ni zanikal, da socialna ogroženost zavezanca ni bila ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči. Že v tožbi je navedel, da prejema nadomestilo za brezposelnost v znesku cca 250,00 EUR in je zato tudi predložil listinski dokaz, to nadomestilo pa bistveno ne presega višine socialne pomoči. Iz tega razloga trdi, da je sodišče citirani pravilnik uporabilo na skrajno formalen način, moralo pa bi ga po vsebini in sicer tako, da bi enake pravice zagotavljalo osebam z enakim premoženjskim položajem, kar je edino tudi lahko smisel določbe. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati njegov dejanski položaj v premoženjskem smislu, ne pa glede na formalni pravni temelj prejemkov, ki jih prejema iz javnih sredstev. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 8. 5. 2008 v zvezi z začasno odločbo z dne 18. 3. 2008 in ugotavljalo, ali je utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu odpiše celoten dolg iz naslova neplačanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Tožnik je tožbo vložil zoper citirano dokončno odločbo z dne 8. 5. 2008, s katero je toženec zavrnil njegovo pritožbo, vloženo zoper začasno odločbo toženca z dne 18. 3. 2008. S to začasno odločbo z dne 18. 3. 2008 toženec vlogi tožnika za celotni odpis dolga ni ugodil, ugodil pa mu je za delni odpis dolga in sicer v višini 4.515,07 EUR zamudnih obresti, pod pogojem, da tožnik najkasneje do 30. 5. 2008 v enkratnem znesku poravna dolg v višini 6.056,91 EUR, kar skupaj predstavlja znesek obresti v višini 234,260 EUR in glavnico v višini 5.822,65 EUR. Hkrati je toženec z začasno odločbo v 2. točki odločil, da ta odločba velja do odločitve o glavni stvari.

Pravna podlaga za odločanje o sporni zadevi je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ) ter na podlagi določbe 58. člena tega zakona, Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami, v nadaljevanju ZPSV) in glede na določbo 60. člena ZZVZZ, Pravilnik o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje (Ur. l. RS, št. 129/06, v nadaljevanju pravilnik). Pravilnik v 7. členu določa, da se zavezancu oziroma njegovim dedičem dolg iz naslova prispevkov lahko odpiše: zaradi neizterljivosti ali zaradi socialne ogroženosti zavezanca. Ko evidenco o dolgu vodi zavod, se dolg odpiše zaradi neizterljivosti z odločbo, s katero se ugotovi, da je prispevek neizterljiv zaradi tega, ker je zastarala pravica do izterjave prispevkov, ali da je zavezanec umrl in ni zapustil nikakršnega premoženja, iz katerega bi se lahko dolg izterjal. Dolg se odpiše zaradi socialne ogroženosti tožnika, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: socialna ogroženost zavezanca je ugotovljena z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge: mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 50 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo: plačilo oziroma izpolnitev obveznosti ni zavarovana v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek in: organ, ki je pristojen za pobiranje prispevkov je že uvedel postopek prisilne izterjave dolga, v katerem je neuspešno opravil vsaj dve dejanji izvršbe. Glede na to, da morajo biti vsi navedeni pogoji izpolnjeni kumulativno, pomeni, da če samo eden izmed pogojev manjka, da zavezanec ne izpolnjuje pogojev za celoten odpis dolga.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v danem primeru ne gre za socialno ogroženost tožnika. Socialna ogroženost tožnika ni ugotovljena z odločbo pristojnega organa centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki bi bila veljavna v času vložitve vloge, kar očitno med strankama ni sporno. To pa pomeni, da pri tožniku ni izpolnjen že prvi pogoj, zaradi česar toženec in niti sodišče prve stopnje, vseh ostalih pogojev v zvezi z odpisom celotnega dolga, ni ugotavljalo oziroma ni bilo potrebno ugotavljati. Ker pa je toženec ugotovil, da so pri tožniku izpolnjeni pogoji za delni odpis dolga, ki je določen v 9. členu pravilnika, je izdal dne 18. 3. 2008 začasno odločbo, s katero je ugodil tožnikovi vlogi za delni odpis dolga in sicer v višini 4.515,07 EUR. Zavezancu se namreč po 9. členu pravilnika lahko odpiše del dolga, ki ga predstavlja glavnica in zakonite zamudne obresti pod pogojem, da predhodno v enkratnem znesku poravna glavnico dolga z obrestmi.

Ker tožnik v času vložitve vloge pri tožencu ni izpolnjeval pogojev za celoten odpis dolga zaradi socialne ogroženosti zavezanca, ki so določeni v 3. odstavku 7. člena pravilnika, izpolnjeval pa je pogoje za delni odpis, je zaključek sodišča prve stopnje, da je pravilna citirana začasna odločba toženca z dne 18. 3. 2008, v zvezi z njo pa tudi dokončna odločba z dne 8. 5. 2008, pravilen.

Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da je sodišče prve stopnje pravilnik uporabilo na skrajno formalen način in da bi ga moralo uporabiti po vsebini in upoštevati tožnikov status ter presojati glede na njegov dejanski položaj. Pogoj, določen v 3. alinei 3. odstavka 7. člena, da se socialna ogroženost zavezanca ugotavlja z odločbo pristojnega centra za socialno delo o dodelitvi denarne socialne pomoči, ki mora biti veljavna v času vložitve vloge in da gre torej za prejemnika denarne socialne pomoči, je samo eden izmed kumulativno določenih pogojev iz citirane določbe. V nadaljnjih alinejah 7. člena pravilnika, ki jih je pritožbeno sodišče že citiralo, so zahtevani še drugi pogoji. Teh preostalih pogojev pa zaradi že neizpolnjenega prvega pogoja, ker gre za kumulativne pogoje, toženec, niti sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo. Vendar pa tudi tožnik ni izkazal, da izpolnjuje še katerega od pogojev, kot na primer pogoj iz 2. alineje 3. odstavka 7. člena, torej o tem, če mesečni bruto dohodek na družinskega člana ne presega 50 % minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, da bi se lahko skliceval na njegov premoženjski položaj in zagotavljanje enakih pravic osebam z enakim premoženjskim položajem. Razen tega je v določbi 7. člena pravilnika izrecno določeno, da je socialna ogroženost izkazana z odločbo centra za socialno delo, zaradi česar za drugačno postopanje, za katero se zavzema pritožba, ne tožencu in ne sodišču določba 7. člena pravilnika, ne daje podlage.

Glede na vse obrazloženo in ker so neutemeljene tudi pritožbene navedbe glede vročanja, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.