Jedro

Z dokazi manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti. Zaslišanje tožene stranke (oziroma njene zakonite zastopnice) tako na odločitev sodišča prve stopnje ne bi moglo vplivati. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je navedeni dokaz zavrnilo, tako sicer res pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je višje sodišče, z navedbo razlogov za zavrnitev dokaza, lahko odpravilo samo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 183552/2013 z dne 21. 11. 2013, tako da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 666,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2013 dalje do plačila in ji povrniti 79,74 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2013 dalje (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi 141,67 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz „vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala trditev tožeče stranke, da je bila vročitev strešnega okna opravljena A. A., da je bil slednjemu tudi izstavljen račun, tožena stranka pa je po tem tožeči stranki z dopisom sporočila, da je v računu naveden napačen naslov naročnika in da je naročnik dejansko ona ter jo prosila, da račun izda na njeno ime. Takšne trditve zato skladno z 2. odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznane. Tožena stranka jih zgolj s svojim zaslišanjem ne bi mogla zanikati. V kolikor bi to želela, bi morala ustrezne trditve podati že v svojih pripravljalnih vlogah. Z dokazi namreč manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti. Zaslišanje tožene stranke (oziroma njene zakonite zastopnice) tako na odločitev sodišča prve stopnje ne bi moglo vplivati. Dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je navedeni dokaz zavrnilo, tako sicer res pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo je višje sodišče, z navedbo razlogov za zavrnitev dokaza, lahko odpravilo samo (po prvem odstavku 354. člena ZPP se v primeru bistvenih kršitev določb ZPP sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje zgolj, če višje sodišče kršitve ne more samo odpraviti).

6. Ker tožena stranka ni zanikala, da je tožeči poslala dopis z v prejšnji točki povzeto vsebino, pa so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni izkazala, da so bili sporni predmeti izročeni toženi stranki in da sodišče prve stopnje tega sploh ni ugotavljalo. Če je torej tožena stranka tožeči izjavila, da je naročnica in plačnica blaga ona sama, ne more več biti relevantno komu je bilo slednje dejansko izročeno.

7. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je ocenilo, da so pomembne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Glede na navedeno zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. v zvezi 1. odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako mora svoje stroške odgovora na pritožbo sama kriti tožeča stranka. Ta namreč ni v ničemer pripomogel k pritožbeni odločitvi, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP).