Jedro

ZDen ne dovoljuje poseganja v pravne posle, katerih predmet so bile podržavljene nepremičnine. Razlaščenec, ki je po razlastitvi na nezazidanem stavbnem zemljišču pridobil pravico uporabe in je to pravico s pravnim poslom prenesel po podržavljenju na drugo osebo, ni upravičenec po 5. členu ZDen in se njegova zahteva za denacionalizacijo ne more obravnavati po 1. odstavku 56. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 2187/97-5 z dne 17.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.6.1997. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote L., Izpostava B. z dne 19.3.1997, s katerim je upravni organ zavrgel tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo idealnega deleža 1/2 parc. št. 375, ki je vpisana v vl. št. 263, k.o. B. Prvostopno sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je bila ta parcela podržavljena tožniku na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 2.8.1959 in darilne pogodbe z dne 3.1.1961 je tožnik odtujil svoj solastniški delež pri nepremičnini vl. št. 263 k.o. B. in je bilo na tej podlagi pri navedenem zemljiškoknjižnem vložku vzpostavljeno novo lastninsko stanje ter je tožniku lastninska pravica na nepremičnini, kakor tudi pravica uporabe na pripadajočem zemljišču, prenehala.

Prvostopno sodišče ni pritrdilo tožbeni trditvi, da je z navedenima pogodbama tožnik razpolagal le s svojim deležem na hiši, ne pa tudi na zemljišču, ki je bilo takrat že podržavljeno in trditvi, da so zemljiškoknjižni vpisi izvedeni napačno, kar bi moral upoštevati upravni organ v postopku denacionalizacije. ZDen takega primera denacionalizacije, kot ga uveljavlja tožnik, ne ureja. Po 31. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen) je mogoča denacionalizacija z vzpostavitvijo lastninske pravice na stavbnem zemljišču le, če ima razlaščenec na tem zemljišču pravico uporabe. Te pravice pa tožnik ni izkazal, temveč jo je le posredno zatrjeval s tem, ko je v upravnem pritožbenem postopku uveljavljal, da razpolaganje s sporno parcelo v času sklenitve kupoprodajne oziroma darilne pogodbe ni bilo pravno veljavno. Po presoji prvostopnega sodišča v denacionalizacijskem postopku ni mogoče izpodbijati veljavnosti sklenjenih pogodb. Podlaga za odločanje o denacionalizaciji so uradni podatki iz zemljiške knjige in upravni organ je dolžan zahtevo za denacionalizacijo obravnavati po stanju, ki izhaja iz teh podatkov. To stanje pa je bilo v sporni zadevi upoštevano, zato na odločitev sodišča ne morejo vplivati tožbeni ugovori glede napačnih vpisov v zemljiško knjigo in glede dejstva, da sporna parcela ni predstavljala funkcionalnega zemljišča k stavbi, ki stoji na parc. št. 374 k.o. B. V kolikor tožnik meni, da je bil vpis v zemljiško knjigo napačen, bi moral to izpodbijati s pritožbo v zemljiškoknjižnem postopku ali z ustrezno tožbo zahtevati vzpostavitev drugačnega zemljiškoknjižnega stanja.

Tožnik s pritožbo izpodbija prvostopno sodbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopni organ je bistveno kršil določbe Zakona o splošnem upravnem postopku, ker ni razpisal ustne obravnave in s tem tožniku omogočil, da bi zaslišan kot stranka podal izjavo o vseh okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Tožnik v pritožbi poudarja, da je prava neuka stranka in da je sam vložil denacionalizacijski zahtevek ter je tudi sam nastopal v postopku na prvi stopnji. Njegovo neukost bi moral upoštevati upravni organ prve stopnje tako, da mu ne bi bila v škodo, poučiti pa bi ga moral tudi o njegovih materialnih in procesnih pravicah v postopku. Sporna vprašanja bi moral razčistiti na ustni obravnavi, saj gre za postopek, kjer nastopajo stranke z nasprotujočimi si interesi. Ni se mogel opredeliti do izjave prejšnjega pooblaščenca, odvetnika F.M., ki jo je upošteval prvostopni organ pri svoji odločitvi in se nanaša na vprašanje napake v volji pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe z dne 2.8.1959. Ta izjava ne more pomeniti nesporne ugotovitve glede veljavnosti kupoprodajne pogodbe, ampak je bila podana kot pravno mnenje glede stvarne pristojnosti. Ni mu bilo omogočeno dokazovanje, da je bila kupoprodajna pogodba z dne 2.8.1959 sklenjena na podlagi grožnje, sile ali zvijače državnega organa. Tako bi pridobil možnost zahtevati, da se njegov zahtevek odstopi v reševanje stvarno pristojnemu organu v skladu s 1. odstavkom 56. člena ZDen.

Prvostopni sklep je izdal stvarno nepristojen organ, predvsem pa v njem ni navedena pravna podlaga (materialni, procesni predpis), na podlagi katere je bil zavržen tožnikov denacionalizacijski zahtevek. Prvostopnemu sklepu manjka bistvena sestavina obrazložitve in se zato ne da preizkusiti njegova pravilnost in zakonitost, kar pa nista mogla narediti oziroma preizkusiti niti drugostopni upravni organ niti prvostopno sodišče. Obstoji neskladnost med izrekom in obrazložitvijo tako v prvostopnem sklepu kot v odločbi drugostopnega upravnega organa in v izpodbijani sodbi. To pa predstavlja bistveno kršitev določb ZUP. O zahtevku za denacionalizacijo bi moralo biti meritorno odločeno, saj je bil pravilno opredeljen s tem, ko je zahteval, da se mu vrne idealni delež 1/2 parc. št. 375, vpisane pri vl. št. 263 k.o. B. Izkazan je bil temelj podržavljenja, ki je izrecno naveden v 9. točki 3. člena ZDen, predloženi pa so bili tudi vsi dokazi, iz katerih je razvidno, da ima položaj denacionalizacijskega upravičenca. Ob podržavljenju na podlagi navedenega predpisa so mu bile nepremičnine vzete iz posesti, kupoprodajna pogodba z dne 2.8.1959 pa je bila sklenjena na podlagi grožnje, sile ter zvijače. V denacionalizacijskem postopku je izkazal pravni temelj podržavljenja, kakor tudi pravni interes za vložitev zahteve za denacionalizacijo. Na vse zatrjevane kršitve bi moralo prvostopno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter se opredeliti do vseh njegovih tožbenih razlogov in navedb. Zato je očitno, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva ter se ne da preizkusiti, ker je nepopolna. Iz teh razlogov predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe in se je v razlogih izpodbijane sodbe opredelilo do vseh relevantnih tožbenih navedb v okviru, kot to določa 1. odstavek 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). Zato ni utemeljen očitek v pritožbi, da je prvostopna sodba pomanjkljiva. Pravilno je stališče prvega sodišča, da upravni organ in tožena stranka nista imela zakonite podlage za meritorno odločitev o zahtevi za denacionalizacijo. Parc. št. 375 k.o. B. je bila podržavljena po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč in je na tej podlagi prešla v družbeno (državno) lastnino. Ta predpis tudi tožnik navaja kot temelj podržavljenja, kot to določa 9. točka 3. člena ZDen. Po navedenem zakonu je tožnik na svoji solastni polovici podržavljenega zemljišča pridobil pravico uporabe. S to pravico, kakor tudi s svojim deležem na nepodržavljeni stavbi, je razpolagal in ju je s kupoprodajno in darilno pogodbo prenesel na nove lastnike oziroma imetnike pravice uporabe. Tožnik je na podlagi pravnih poslov odsvojil vse svoje premoženje, ki je bilo vpisano v vl. št. 263 k.o. B., sprememba lastništva pa je bila na podlagi navedenih pogodb izvedena v zemljiški knjigi. Premoženje mu torej ni bilo podržavljeno na podlagi kupoprodajne oziroma darilne pogodbe, torej na podlagi pravnega posla. Zato zmotno meni v pritožbi, da bi morala biti predmet presoje v upravnem postopku veljavnost kupopropdajne pogodbe oziroma vknjižbe, ki je bila na njeni podlagi izvedena, saj ZDen ne dovoljuje poseganja v pravne posle, katerih predmet so bile nacionalizirane nepremičnine. Zato tožnikovega statusa v postopku denacionalizacije upravni organ ni mogel presojati kot upravičenca po 5. členu ZDen in ni bilo zakonitih pogojev za obravnavanje njegove zahteve po 1. odstavku 56. člena ZDen ter pogojev za odstop zadeve drugemu organu, kar uveljavlja v pritožbi. Po določbah 31. člena ZDen je možna vzpostavitev lastninske pravice samo v korist tistega upravičenca, ki ima na podržavljenem stavbnem zemljišču pravico uporabe. Tožnik ob uveljavitvi ZDen ni imel pravice uporabe na podržavljenem zemljišču, saj je to pravico po podržavljenju prodal in zato ni upravičenec do denacionalizacije, saj bi to pomenilo nedopusten poseg v nastala pravna razmerja.

Neutemeljen je tudi očitek v pritožbi, da tožniku ni bila dana možnost sodelovanja v postopku, ker ni bil zaslišan kot stranka, saj upravni organ ni meritorno odločal o njegovi zahtevi, ampak je pravilno zahtevo zavrgel, ker niso bile izpoljnjene predpostavke, ki jih ZDen določa za uvedbo postopka za denacionalizacijo. Prav tako je neutemeljena trditev, da tožniku, kot neuki stranki, ni bila zagotovljena pomoč v postopku, saj ga je zastopal pooblaščenec - odvetnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, ki pri preizkusu prvostopne sodbe tudi ni našlo nepravilnosti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (73. člen Zakona o upravnem sporu).