Jedro

Sicer pa si obsojenka citirano določbo razlaga napačno, saj sodišče po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ ne sme izreči enotne kazni daljše od osmih let zapora le v primeru, kadar so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let.

Izrek

I. Pritožba obsojene A.K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Obsojeno A.K. se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje pod točko I izreka odločbe predlog obsojenke z dne 11. 1. 2019 in predlog zagovornika obsojenke z dne 1. 7. 2019 za spremembo kazni po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kr 46643/2010 z dne 3. 12. 2013 zavrnilo, ter obsojenko v zvezi z nepravo obnovo postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo plačila stroškov iz 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Pod točko II izpodbijane odločbe pa je sodišče prve stopnje prošnjo obsojenke z dne 11. 1. 2019 za omilitev kazni zavrglo.

2. Zoper to odločbo se je pritožila obsojenka zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prekine izvršitev pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kr 46643/2010 in da navedeno sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje ter da upošteva do sedaj prestano kazen in ji preostanek kazni nadomesti z alternativno obliko prestajanja kazni.

3. Obsojenka je v pritožbi v smislu prvega odstavka 445. člena ZKP predlagala, da se jo obvesti o seji senata pritožbenega sodišča, pri tem pa ni navedla razlogov, zakaj bi bila navzočnost strank na seji senata koristna za razjasnitev stvari. Ker po oceni pritožbenega sodišča razlogi, ki bi utemeljevali navzočnost strank na seji senata, niso podani, pritožbeno sodišče predlogu obsojenke ni sledilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Čeprav obsojenka v uvodu navaja, da se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 7., 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP, kršitve kazenskega zakona po 1., 2., 3. in 5. točki 372. člena ZKP, kršitve ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter kršitve Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, pa zatrjevanih kršitev z ničemer ne obrazloži in jih tudi ni mogoče razbrati iz pritožbenih navedb, zato pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti. Pritožbeno sodišče pa kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. in 2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP), ni ugotovilo.

6. Obsojenka sicer v pritožbi navaja, da se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen predlog za omilitev kazni zavrglo, a tega z ničemer ne obrazloži, zato pritožbe v tem delu ni moč preizkusiti. Jedro pritožbenih navedb se namreč nanaša na odločitev sodišča prve stopnje, ki je njen in zagovornikov predlog za spremembo kazni po pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kr 46643/2010 z dne 3. 12. 2013, zavrnilo, saj navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo obstoj okoliščin, ki vplivajo na izvršitev enotne kazni, saj so izvršitve posameznih kazni, upoštevane v izreku enotne kazni, absolutno zastarale.

7. S takimi pritožbenimi izvajanji ni soglašati. Po preizkusu izpodbijane odločbe, pritožbenih navedb in pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je kot neutemeljen zavrnilo obsojenkin in zagovornikov predlog za nepravo obnovo postopka po 3. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, pravilna, zato jo obsojenka neutemeljeno izpodbija. Določbe 407. člena ZKP urejajo tako imenovano nepravo obnovo kazenskega postopka, s katero se obnovi samo tisti del kazenskega postopka, ki se nanaša na odločanje o kazni, zato da se odpravijo določene pomanjkljivosti ali napake, storjene pri izreku enotne kazni (1. in 2. točka) oziroma, da se omogoči izvršitev enotne kazni, ki se delno ne bi mogla izvršiti zaradi amnestije, pomilostitve ali iz drugih razlogov, kot je na primer zastaranje izvršitve kazni (3. točka). Vendar pa se neprava obnova kazenskega postopka iz razloga zastaranja izvršitve kazni lahko dovoli le, kadar je v izreku enotne kazni upoštevana prej izrečena kazen, izvršitev katere je zastarala še pred izrekom enotne kazni oziroma pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila izrečena enotna kazen.

8. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih izpodbijane odločbe tehtno pojasnilo, da izvršitve posameznih kazni, ki jih obsojenka izpostavlja v pritožbi, ob izreku enotne kazni oziroma pravnomočnosti sodbe, s katero je sodišče te kazni združilo, niso zastarale. Pri tem je v točki 6 pojasnilo, da so bile obsojenki izvršitve kazni po posameznih sodbah večkrat odložene z odločbami pristojnostnih sodišč in zato v tem času zastaranje izvršitve kazni ni teklo (točka 9 in 10 izpodbijanega sklepa), ker gre v tem primeru za pravne ovire, ki zadržijo tek zastaralnih rokov. Po preteku časa, za katerega je bila izvršitev kazni odložena, pa zastaranje izvršitve kazni teče dalje, pri čemer pa se čas odložitve izvršitve kazni v zastaralni rok ne všteje. To pomeni, da se zastaralni rok za ustrezen čas podaljša. Vendar to velja zgolj za relativni zastaralni rok, saj po petem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) izvršitev kazni zastara v vsakem primeru, ko poteče dvakrat toliko časa, kolikor ga zakon zahteva za zastaranje izvršitve kazni (absolutni zastaralni rok), kot to izhaja iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 4/2016 z dne 7. 7. 2.106, na katerega se je sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi tudi pravilno sklicevalo. Zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru tudi pravilno uporabilo določbe KZ, saj kasnejši zakon (KZ-1 z novelami) za obsojenko ni milejši, kot si to obsojenka napačno razlaga. KZ-1 namreč več ne loči med relativnim in absolutnim zastaranjem izvršitve kazni, še vedno pa dopušča možnost, da se zastaralni rok za izvršitev kazni zaradi nastopa ovir pravne narave podaljšuje, medtem ko absolutni zastaralni rok po KZ teče tudi med odlogom izvršitve kazni zapora (in celo med prekinitvijo prestajanja kazni zapora).1

9. Iz razlogov izpodbijane odločbe je mogoče povzeti, da bi izvršitev kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu K 119/2003 z dne 16. 3. 2005, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Kp 444/2005 z dne 11. 10. 2006, pravnomočni dne 11. 10. 2016, relativno zastarala 11. 10. 2011 (šteto od pravnomočnosti sodbe), vendar pa zastaranje v času od 8. 1. 2007 do 8. 4. 2007, od 23. 4. 2007 do 25. 10. 2008, od 29. 10. 2008 do 17. 3. 2011 ter od 30. 5. 2011 do 14. 10. 2012, ni teklo, ker je bila izvršitev kazni odložena, in je znova pričelo teči s 15. 10. 2012. Obsojenka pa je kazen po tej sodbi začela prestajati dne 18. 1. 2013, in glede na navedeno tako ob nastopu te kazni njena izvršitev ni zastarala ne relativno ne absolutno, zato je bila pravilno upoštevana pri izreku enotne kazni po sodbi z dne 3. 12. 2013. Podobno je ugotoviti tudi v zvezi z zastaranjem izvršitve kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 266/2006 z dne 21. 5. 2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru Kp 600/2008 z dne 13. 1. 2009, pravnomočno dne 13. 1. 2009, s katero je bila obsojenki izrečena kazen pet mesecev zapora. Kazen po tej sodbi bi namreč obsojenki relativno zastarala 13. 1. 2012 (šteto od pravnomočnosti sodbe), vendar pa zastaranje zaradi odložitve izvršitve kazni ni teklo od 6. 3. 2009 do 17. 3. 2011 ter od 30. 5. 2011 do 14. 10. 2012, z naslednjim dnem pa je zastaranje izvršitve kazni nadaljevalo, pri čemer bi izvršitev kazni po tej sodbi absolutno zastarala dne 13. 1. 2015. Enako velja tudi za izvršitev kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu K 317/2008 z dne 21. 9. 2009, pravnomočni dne 23. 12. 2009, s katero je bila obsojenki izrečena kazen eno leto in deset mesecev zapora. Šteto od pravnomočnosti sodbe bi namreč kazen po tej sodbi relativno zastarala dne 23. 12. 2014, absolutno pa dne 23. 12. 2019. Iz navedenega tako izhaja, da kazni po citiranih sodbah, ki so bile upoštevane v izreku enotne kazni po sodbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kr 46643/2010 z dne 3. 12. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 46643/2010 z dne 11. 2. 2014, ob pravnomočnosti te sodbe še niso zastarale ne relativno ne absolutno, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je predloga za spremembo kazni zavrnilo, povsem pravilna, pritožba, ki skuša prepričati v nasprotno, pa neutemeljena. Posamezne kazni po sodbah K 119/2003, K 266/2006 in K 317/2008 pa so s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I Kr 46643/2010 z dne 3. 12. 2013 izgubile svojo samostojnost in kot take ne obstajajo več, zato tudi zastaralni roki za njihovo izvršitev ne morejo več teči, ampak je s pravnomočnostjo sodbe I Kr 46643/2010 z dne 3. 12. 2014 začelo teči zastaranje izvršitve enotne kazni kot nove samostojne kazni.

10. V zvezi s pritožbenimi izvajanji obsojenke, da je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu pri izreku enotne kazni po sodbi I Kr 46643/2010 z dne 8. 3. 2017 in I Kr 46643/2010 z dne 21. 9. 2017 kršilo določbo o steku kaznivih dejanj po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ, ker ji je izreklo enotno kazen daljšo od osmih let zapora, za kar pa okrajno sodišče ni pristojno, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da taka pritožbena izvajanja ne morejo biti predmet presoje tega pritožbenega postopka. Obsojenka bi lahko kršitev določb kazenskega zakona o steku uveljavljala z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, česar pa po podatkih spisa ni storila, višje sodišče pa pri obravnavi njenih pritožb zoper sodbo z dne 8. 3. 2017 in sodbo z dne 21. 9. 2017, teh kršitev tudi ni ugotovilo, čeprav je nanje bilo dolžno paziti po uradni dolžnosti. Obsojenka in njen zagovornik teh kršitve nista zatrjevala niti v zahtevi za varstvo zakonitosti, vloženi zoper sodbo z dne 21. 9. 2017, ki je Vrhovno sodišče zavrglo. Sicer pa si obsojenka citirano določbo razlaga napačno, saj sodišče po 3. točki drugega odstavka 47. člena KZ ne sme izreči enotne kazni daljše od osmih let zapora le v primeru, kadar so za vsa kazniva dejanja v steku predpisane kazni zapora do treh let. Obsojenka prezre, da so bile v izreku enotnih kaznih po sodbah z dne 8. 3. 2017 in 21. 8. 2019 zajete tudi kazni po sodbah iz pristojnosti okrožnega sodišča, s katerimi je bila obsojenka spoznana za krivo storitve kaznivih dejanj, za katera zakon predpisuje kazen zapora, daljšo od treh let. Zato sodišče pri izreku enotnih kaznih po navedenih sodbah niti ni bilo vezano upoštevati tega pravila.

11. Obsojenka se v pritožbi zavzema za nadomestitev prestajanja preostanka zaporne kazni z alternativno obliko prestajanja kazni, vendar pa to ni predmet odločitve v tem postopku, zato se pritožbeno sodišče do teh navedb ni posebej opredeljevalo.

12. Po obrazloženem in ker pritožba tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi omajalo odločitev sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče o pritožbi obsojenke odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.

13. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obsojenko oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).

1 Prim.: sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Kp 4/2016 z dne 7. 7. 2016.