Jedro

Odločba Ustavnega sodišča ni obnovitveni razlog po 1. niti po 4. točki 260. člena ZUP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Mariboru kot sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2002. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep Upravne enote M. z dne 29.8.2002, s katerim je prvostopni organ zavrgel predlog tožnice za obnovo denacionalizacijskega postopka, končanega z dokončno odločbo Upravne enote M. z dne 23.7.2001. Po mnenju tožene stranke je prvostopni upravni organ predlog za obnovo postopka, ki ga je tožnica oprla na določbo 1. točke oziroma podrejeno tudi 4. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) oziroma odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-130/01-18 z dne 23.5.2002 (Uradni list RS, št. 54/2002) utemeljeno zavrgel, z utemeljitvijo, da interpretativna odločba ustavnega sodišča, izdana v postopku za oceno ustavnosti zakona, ne more biti podlaga za obnovo postopka po nobenem izmed razlogov navedenih v 260. členu ZUP. Navedena ustavna odločba pomeni spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa novega dejstva v smislu 1. točke 260. člena ZUP. Prav tako je prvostopni organ pravilno ugotovil, da tudi razlog iz 4. točke ni verjetno izkazan, saj z odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša, ni rešil nobenega predhodnega vprašanja, temveč je šlo le za uporabo ene od možnih razlag določb ZDen.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje med drugim navaja, da mora po določbi 265. člena ZUP stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Tožnica je predlagala obnovo postopka iz razlogov po 1. in 4. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Denacionalizacijski postopek, katerega obnovo je predlagala, je bil končan z dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa prve stopnje in temelji na odločitvi, da bivšemu lastniku zemljišče ni bilo odvzeto iz posesti na podlagi predpisa iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji. Ustavno sodišče pa je v navedeni odločbi, ki jo tožnica navaja kot obnovitveni razlog, podalo razlago 4. člena, 9. točke 3. člena, 31. člena in 32. člena ZDen in odločilo, da navedene določbe niso v neskladju z ustavo, če se razlagajo tako, kot je pojasnilo ustavno sodišče. Zaradi nepravilne interpretacije navedenih določb ZDen je upravni organ nepravilno uporabil materialno pravo, to pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Ustavna odločba pomeni samo spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ki bi opravičeval obnovo že končanega denacionalizacijskega postopka. Zakon o ustavnem sodišču sicer pravnih učinkov take odločbe izrecno ne ureja, učinkovanje odločbe ustavnega sodišča na konkretna pravna razmerja je predpisano le za primere, ko sodišče zaradi ugotovljene neskladnosti z ustavo zakon razveljavi. Razveljavljeni zakon se ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred njim, ko je bilo pravnomočno odločeno (44. člen Zakona o ustavnem sodišču). Če v primerih, ko ustavno sodišče zakon razveljavi, razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, ki še niso pravnomočno rešena, saj tudi v primerih, ko ustavno sodišče z odločbo poda ustavno skladnost razlage zakona, se učinek take odločbe ne more raztezati na zadeve, ki so že pravnomočno rešene. Zato obravnavana odločba ustavnega sodišča ne more predstavljati pravne podlage za obnovo postopka in posledično drugačne odločitve v tej zadevi.

Ustavna odločba ne predstavlja obnovitvenega razloga po 4. točki 260. člena ZUP, saj prvostopni organ z odločbo, na katerega se predlog za obnovo nanaša, ni rešil nobenega predhodnega vprašanja. Zato tožnica ni verjetno izkazala nobenega od zakonskih razlogov za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Njen predlog je bil pravilno zavržen na podlagi 2. odstavka 267. člena ZUP.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča. ZDen je bil sprejet zaradi poprave krivic. Poprava je mogoča z obnovo postopka. Teleološka razlaga bi pripeljala do zaključka, da gre pri odločbi ustavnega sodišča vendarle za rešitev predhodnega vprašanja. Sicer pa ZUP/77 (Uradni list SFRJ, št. 4/77) v 2. točki 262. člena določa, da se odločba, ki je v upravnem postopku dokončna lahko razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo tako spremeni, da dovoli obnovo denacionalizacijskega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je med strankami nesporno, da je bil denacionalizacijski postopek končan z dokončno odločbo Upravne enote M. z dne 23.7.2001, zato bi lahko tožnica uspešno predlagala oziroma dosegla obnovo tega postopka le, če bi obstajali kateri od obnovitvenih razlogov, ki so določeni v 260. členu ZUP. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki posega v dokončno oziroma pravnomočno rešena pravna razmerja. Zato je obnovitvene razloge, ki so v 260. členu ZUP taksativno našteti, treba razlagati restriktivno. Dejstvo, da gre za izredno pravno sredstvo, ne omogoča širše razlage določb oziroma obnovitvenih razlogov po 260. členu ZUP.

Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev. Odločba ustavnega sodišča, na katero se sklicuje tožnica ne predstavlja niti novega dejstva niti drugačno rešitev predhodnega vprašanja, kot je to pravilno navedlo že sodišče prve stopnje. Res je bil ZDen sprejet zaradi poprave krivic. Toda to še ne more biti podlaga, da bi se lahko dovolila obnova postopkov izven okvirov, ki jih za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, določa ZUP. Tudi pritožbeni ugovor, v katerem se tožnica sklicuje na ZUP/86, ne more vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Navedena določba ZUP, ki jo navaja, ureja drugo izredno pravno sredstvo, to je odpravo in razveljavitev po nadzorstveni pravici, v konkretnem primeru pa gre za presojo o tem, ali so podani razlogi za obnovo postopka ali ne. Presoja o tem pa je bila pravilno opravljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.