Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni ravnal naklepno in tudi ne hudo malomarno. Toženo stranko je o razlogih odsotnosti z delovnega mesta obvestil, dela po pogodbi o zaposlitvi ni smel opravljati od doma, ker mu tožena stranka tega ni dovolila, zato je posledično zaradi višje sile ostal doma. Ker je toženo stranko o razlogih svoje odsotnosti obvestil, ne obstaja odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Prav tako pa ni podan razlog iz 2. alineje istega člena, saj tožnik ni ravnal naklepoma ali iz hude malomarnosti, ko svojega dela po pogodbi ni mogel opravljati. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 9. 4. 2020, nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 9. 4. 2020 nezakonita in mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 24. 3. 2020, temveč je trajalo z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do dne 30. 4. 2020 in nato od 1. 6. 2020 do 5. 7. 2020 (točka I izreka). Tožena stranka je dolžna tožnika v roku 8 dni od prejema te sodbe prijaviti v socialna zavarovanja za polni delovni čas za obdobje od 25. 3. 2020 do 30. 4. 2020 in za obdobje od 1. 6. 2020 do 5. 7. 2020 (točka II izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku za obdobje od 25. 3. 2020 do 24. 4. 2020 obračunati nadomestilo plače v višini 1.290,00 EUR mesečno, za obdobje od 25. 4. 2020 do 30. 4. 2020 v višini 1.612,00 EUR mesečno in za obdobje od 1. 5. 2020 do 31. 5. 2020 obračunati odškodnino v višini razlike v plači v znesku 671,92 EUR mesečno, za obdobje od 1. 6. 2020 do 5. 7. 2020 v znesku 720,00 EUR mesečno, in za obdobje od 6. 7. 2020 do 23. 9. 2020 v višini razlike v plači v znesku 592,50 EUR mesečno ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za vsako mesečno izplačilo od 19. dne v mesecu dalje do plačila (točka III izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni od prejema sodbe tožniku obračunati sorazmerni regres za letni dopust v znesku 185,03 EUR ter mu izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2020 dalje do plačila (točka IV izreka). Zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno povračilo v znesku 4.837,50 EUR bruto ter mu izplačati neto nadomestilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka V izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni od prejema sodbe povrne 1.654,32 EUR stroškov postopka, v primeru zamude od zapadlosti dalje dolguje tudi zakonske zamudne obresti (točka VI izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, in sicer zgolj iz previdnosti, če bi pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke ugodilni del razveljavilo in tožniku priznalo le pravice do prve nove zaposlitve, torej do 30. 4. 2020, ter denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Tako sodbo v tem delu izpodbija zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v navedenem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku za plačilo denarnega povračila v celoti ugodi, podredno pa da sodbo v točki V izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi napačne uporabe materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je sodišče pri presoji posledic višje sile zaradi razglašene epidemije bolezni COVID-19 opravilo zgolj presojo posledic višje sile v tožnikovi sferi zaradi zaprtih šol, ni pa se opredelilo do navedb tožene stranke, da je epidemija imela vpliv tudi na sfero tožene stranke, ki je bila kljub epidemiji dolžna zagotoviti opravljanje dela svojim zaposlenim. Sodišče je pri presoji upoštevalo, da so s 16. 3. 2020 nastopile okoliščine, ki so omogočale zgolj izobraževanje na daljavo in s tem zatrjevane okoliščine tožnika varstvo 9 letnega otroka. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnik po svoji pogodbi o zaposlitvi ni bil dolžan delati popoldan in da je odsotnost tožnika opravičena zaradi višje sile. Sodišče bi moralo dne 24. 3. 2020 dano navodilo tožene stranke oceniti glede na 169. člen ZDR-1, saj je bilo podano v izjemnih okoliščinah, zato je tožnik neopravičeno odklonil delo v popoldanskem delovnem času. Sodišče tudi ni ocenilo, da tožnik v pogodbi o zaposlitvi ni imel določenega dela na domu, pa je kljub temu delo od 16. 3. 2020 do 20. 3. 2020 dejansko opravljal. Delo na domu je želel opravljati tudi v obdobju od 24. do 27. 3. 2020, odklonil pa je popoldansko delo. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ali se je tožnik lahko sam, enostransko odločil, da dela po pogodbi o zaposlitvi do nadaljnjega ne bo več opravljal zaradi višje sile – varstva otroka. Javni vzgojno izobraževalni zavodi so namreč prenehali z delom že 16. 3. 2020 in prvi teden prenehanja je tožnik varstvo otroka že prilagodil novim okoliščinam, v drugem tednu pa se je enostransko odločil, da dela v popoldanskem času ne bo opravljal. Tožnik je bil pripravljen delati od doma, zato je sodišče napačno zaključilo, da je razlog njegove odsotnosti varstvo otroka. Sodišče se ni opredelilo do navedbe tožene stranke, da je neopravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi skrajna možnost, pred katero je potrebno preveriti še druge možnosti. Tožena stranka je namreč v prvih tednih razglašene epidemije delo prilagajala zaposlenim, saj je direktor delo organiziral ali v popoldanskem času ali pa od doma. Sodišče se napačno sklicuje na višjo silo, kot je bila določena v 1.1. podpoglavju Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo, saj ta v obravnavanem obdobju še ni veljal in tako ni bilo predpisa, ki bi tožniku to omogočal. Tudi ta zakon, ki je začel veljati 11. 4. 2020, govori o epidemiji bolezni COVID-19 kot o višji sili, vendar nikjer ne določa, da bi se lahko delavec enostransko brez sodelovanja delodajalca odločil, da del ne bo opravljal zaradi varstva otrok. Prav tako se sodišče ni opredelilo do bistvenih navedb tožene stranke glede neizogibnosti in neodvrnljivosti dogodka ter navedb, da bi tožnik lahko v varstvo vključil tudi stare starše, s katerimi živijo v skupnem gospodinjstvu. Preveliko težo je dalo dejstvu, da je tožnikova partnerka zaposlena v računovodstvu in zato ne more v popoldanskem času varovati otroka. Da je potrebno otroku organizirati varstvo, je tožnik vedel že 16. 3. 2020 in je imel možnost toženo stranko pravočasno obvestiti o tem, da bo od 23. oz. 24. 3. 2020 on skrbel za varstvo otroka, zato ne drži, da je za te okoliščine izvedel šele v ponedeljek ob 18.00 uri, ko je prišla žena domov iz službe. Navedeno pa kaže na to, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni odpovednih razlogov po 4. alineji in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zgolj iz previdnosti opozarja, da pisni obračun denarnega nadomestila za obdobje 25. 4. 2020 do 30. 4. 2020 ne sledi obrazložitvi sodbe v točki 20 in 21, saj iz obrazložitve izhaja, da je tudi za to obdobje potrebno upoštevati določbe ZZUOOP, ki določa denarno nadomestilo za primer višje sile v višini 80 %.

5. Stranki sta na pritožbo nasprotne stranke odgovorili.

6. Tožena stranka navaja, da je stališče tožnika v pritožbi napačno, višina nadomestila za razvezo pogodbe o zaposlitvi pa previsoka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik prereka pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da ne drži, da je popoldansko delo odklonil zaradi kljubovanja direktorju, ampak iz razlogov, ki jih je v postopku pojasnil. Prav tako varstva otroka ni mogel organizirati preko starih staršev, saj ne živijo na istem naslovu. Pravna podlaga za izostanek z dela pa je bila že pred izdajo ZIUZEOP v šestem odstavku 137. člena ZDR-1. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in tudi v pritožbi tožene stranke zatrjevane kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Izrek sodbe je razumljiv in ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe in ker ima sodba tudi jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, ni podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako pa se je sodišče opredelilo do vseh za odločitev pomembnih navedb tožene stranke.

10. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Kot nesporno med strankama je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen po pogodbi o zaposlitvi za določen čas od 23. 9. 2019 do 23. 9. 2020 na delovnem mestu referent v špediciji za delovni čas od 8.00 do 16.00 ure od ponedeljka do petka in da mu je tožena stranka dne 9. 4. 2020 iz razlogov po 2. in 4. alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ki mu jo je vročila 10. 4. 2020, iz vseh zavarovanj pa ga je odjavila 24. 3. 2020, kar je s prvim dnem odsotnosti, pred podajo odpovedi pa posredovala pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, ki ga je tožnik dne 8. 4. 2020 podal pisno.

11. Tožniku je izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker od 24. 3. 2020 na sedežu tožene stranke ni opravljal dela po pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker razlogi, zaradi katerih mu je bila odpovedana, niso obstajali, saj je tožnik v spornem obdobju opravičeno izostal z dela, o izostanku pa je toženo stranko tudi obvestil. 12. Tožnik je oče devetletne deklice, ki je v času odpovedi obiskovala 3. razred osnovne šole. Z Odredbo o prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih (Ur. l. RS, št. 19/2020) je bilo prepovedano zbiranje ljudi tudi v osnovnih šolah od 16. 3. 2020 dalje, kar je omogočilo le izvajanje izobraževanja na daljavo. Tožnik je prvi teden epidemije delal deloma na delovnem mestu, deloma od doma, od 23. 3. 2020 do 27. 3. 2020 pa bi moral delati na delovnem mestu, kjer je delal 23. 3. 2020. Tega dne zvečer je delodajalca obvestil, da ga zaradi varstva hčerke, saj njena mati ne more delati od doma, drugega varstva pa nima, od naslednjega dne ne bo na delo. Predlagal je, da dela od doma. S tem se tožena stranka očitno ni strinjala in je tožniku sporočila, da lahko dela v popoldanski izmeni.

13. Sodišče prve stopnje je presodilo, da gre v obravnavanem primeru za višjo silo (epidemijo) iz 1.1. podpoglavja III. dela Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP, Ur. l. RS, št. 49/2020), z veljavnostjo od 11. 4. 2020, ki je uredil tudi delno povračilo izplačanih nadomestil plače tudi tistim delavcem, ki zaradi višje sile, ki je bila posledica obveznosti varstva otrok zaradi zaprtja vrtcev in šol, niso mogli opravljati dela od 13. 3. 2020 dalje. Sodišče je pravni standard višje sile razlagalo skladno z opredelitvijo v obligacijskih razmerjih kot prisotnost zunanjega vzroka, nepričakovanost dogodka, neizogibnost in neodvrnljivost dogodka. Zaradi razglasitve epidemije je vlada namreč z odlokom prepovedala zbiranje v osnovnih šolah, kar je bil zunanji vzrok in nepričakovan dogodek, zaradi katerega je tožnikova hči potrebovala varstvo in šolanje od doma. Iz ugotovitev sodišča v točki 15 obrazložitve sodbe izhaja, da tožnikova žena dela od doma ni mogla opravljati, ker je bilo njeno delo na delovnem mestu nujno potrebno (A20), da varstva otroka ni bilo mogoče organizirati drugače, saj tožnikova družina s starimi starši ne živi v skupnem gospodinjstvu. Glede na ženin daljši delovni čas je upravičeno odklonil delo v popoldanski izmeni, ki ni bilo opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi. Tožnik glede na to, da mu tožena stranka ni omogočila dela od doma, da so bile razmere nepričakovane, da se jim ni bilo mogoče izogniti, ni imel druge izbire in je zato ostal doma.

14. Pri odločitvi je sodišče prve stopnje upoštevalo tako razmere pri tožniku kot tudi pri toženi stranki. Tožnik ni imel izbire in je zaradi varstva hčerke in šolanja od doma moral ostati doma, tožena stranka pa mu na predlog, da bi svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravljal od doma, sploh ni odgovorila. Neutemeljeno se tožena stranka v pritožbi sklicuje na 169. člen ZDR-1, saj se po tej določbi o spremembi dela zaradi naravnih ali drugih nesreč lahko vrsta ali kraj opravljanja dela, določenega s pogodbo o zaposlitvi, začasno spremenita tudi brez soglasja delavca, dokler trajajo take okoliščine. Iz te določbe ne izhaja, da bi lahko tožena stranka tožniku spremenila delovni čas, lahko pa bi mu dovolila opravljanje dela od doma.

15. Tožnik zaradi zaprtja šol ni imel druge možnosti prilagoditve nastalim razmeram, zato je moral ostati doma, o čemer je toženo stranko obvestil. Delo na domu je že v času od 16. 3. 2020 do 20. 3. 2020, ko je delo opravljal od doma, prilagodil varstvu in šolanju otroka, saj tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da takrat dela po pogodbi o zaposlitvi ne bi ustrezno opravil. 16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni ravnal naklepno in tudi ne hudo malomarno. Toženo stranko je o razlogih odsotnosti z delovnega mesta obvestil, dela po pogodbi o zaposlitvi ni smel opravljati od doma, ker mu tožena stranka tega ni dovolila, zato je posledično zaradi višje sile ostal doma. Ker je toženo stranko o razlogih svoje odsotnosti obvestil, ne obstaja odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Prav tako pa ni podan razlog iz 2. alineje istega člena, saj tožnik ni ravnal naklepoma ali iz hude malomarnosti, ko svojega dela po pogodbi ni mogel opravljati. Tako je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 9. 4. 2020, nezakonita.

17. Delavec ima v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravico tudi do reparacije, kar pomeni, da je upravičen do nadomestila plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Ker je za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dne 25. 3. 2020 do 24. 4. 2020 zahteval nadomestilo plače v višini 80% od osnove, mu je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo vtoževani znesek. Višina zneska je v skladu z določbo 26. člena ZIUZEOP po kateri ima delavec v času začasnega čakanja na delo in v času, ko zaradi višje sile ne opravlja dela, pravico do nadomestila plače v višini, kot je določena za zakonom, ki ureja delovna razmerja, za primer začasne odsotnosti z dela za primer začasne nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga, kar je skladno z drugim odstavkom 138. člena ZDR-1 80 % osnove iz sedmega odstavka 137. člena ZDR-1. Upoštevalo je pravilno osnovo, in sicer tožnikovo povprečno mesečno plačo v višini 1.612,00 EUR. Za obdobje od 25. 3. 2020 do 30. 4. 2020 je tožnik zahteval nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, in postavil tudi temu ustrezen zahtevek, ki mu tožena stranka po višini ni oporekala, zato mu je sodišče pravilno dosodilo 100 % nadomestilo plače v višini 1.612,00EUR. Prav tako pa je sodišče od pravilne osnove določilo tudi višino odškodnine, ki jo je tožniku dosodilo za obdobji, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu.

18. Ker pogodba o zaposlitvi med tožnikom in toženo stranko ni razvezana s 30. 4. 2020, so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika zoper zavrnilni del sodbe, ki ga tožnik izpodbija le za primer, če bo pritožbeno sodišče pogodbo o zaposlitvi razvezalo.

19. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zaradi tega je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato sami krijeta vsaka svoje stroške postopka, z odgovoroma na pritožbo nasprotne stranke pa k odločitvi nista bistveni pripomogli.