Jedro

Obsežnost pisne vloge še ne utemeljuje njene zahtevnosti po vsebini, tj. zatrjevanega zahtevnega pravnega vprašanja in težje pravne problematike.

Stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, se namreč v plačilo lahko naložijo le potrebni

oz. upravičeni stroški, torej tisti, ki se nanašajo na dejanja v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je upravni organ upošteval pri svoji odločitvi. Zgolj zatrjevanje, da je bila izdelava strokovnih mnenj in fotografij potrebna, pa ne zadošča za utemeljitev nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski upravni organ investitorki A.A. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu) naložil plačilo stroškov postopka tožnikov v višini 1009,72 EUR. Iz obrazložitve je razvidno, da gre za stroške, nastale v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja št. 351-376/2011-23 (304) in v ponovnem postopku, v katerem je bila izdana odločba št. 351-376/2011-51 (304) z dne 20. 11. 2013. Drugostopenjski upravni organ je pritožbi tožnikov zavrnil. Tožnika se z navedeno odločitvijo ne strinjata, ker jima niso bili priznani vsi priglašeni stroški oziroma jima niso bili priznani v priglašeni višini. Ne strinjata se s stališčem, da se jima ne priznajo stroški za nekatere vloge in strokovna mnenja, ker naj bi jih predložila samoiniciativno. Prav tako se ne strinjata s priznavanjem nižjega količnika priglašenih stroškov za nekatere vloge, ki temelji na stališču, da gre za vloge istega pooblaščenca, ki je predhodno v tem postopku že opravil storitev. Po njunem mnenju ta okoliščina ni zajeta v nobeni pravni podlagi, saj ne gre za ponavljajoče se navedbe strank. Menita tudi, da njunih vlog ni mogoče šteti za enostavna procesna dejanja in da bi bilo treba pri vseh procesnih opravilih upoštevati najvišji možni količnik. V tožbi navajata razloge, s katerimi utemeljujeta to stališče za vse posamezne priglašene stroške in organu očitata, da ni upošteval, da gre za zastopanje več oseb. Ne strinjata se niti s stališčem, da tožnik z zahtevo za povrnitev stroškov, ki se nanaša na potne stroške in stroške izostanka s službe, uveljavlja svoje osebne stroške.

Sodišču primarno predlagata, naj izpodbijani sklep spremeni in zahtevku tožnikov za povrnitev stroškov v celoti ugodi, podrejeno, pa naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

Toženka na tožbo ni odgovorila, prizadeta stranka pa v odgovoru na tožbo navaja, da v vlogah z dne 28. 2. 2012 in z dne 29. 2. 2012 stroški niso bili priglašeni v skladu s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) in tedaj veljavno Tarifo ter da se zahtevnost vloge ne presoja po njenem obsegu, temveč po vsebini. Meni, da nasprotna stranka ne more biti obremenjena s stroški za vloge, ki so vložene prepozno oziroma bi lahko tožnika navedbe in dokaze podala že v predhodni vlogi. Strinja se z ugotovitvijo upravnih organov, da sta tožnika študije vplivov objekta na okolje naročila samoiniciativno in jih predložila šele v pritožbi in dopolnitvi pritožbe. Ker meni, da sta upravna organa o stroških odločila pravilno in zakonito, sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. ZOdvT v 13. členu glede višine nagrad, določenih v razponu predpisuje, da se nagrada določi po pravičnem preudarku, ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja z izvenpravnih področij oz. pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer stranke. V povprečnem primeru se določi srednja vrednost nagrade v razponu.

Upravni organ je preudarek, ki mu gre po 13. členu ZOdvT, uporabil v okviru pooblastil, ki mu ga navedeni člen daje, ta preudarek pa je po mnenju sodišča tudi ustrezno obrazložen in pravičen. Zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Med strankami ni sporno, da je bila zahteva prizadete stranke za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena z odločbo z dne 20. 11. 2013, s katero je bilo odločeno tudi, da bo stroških postopka izdan poseben sklep. Sporna pa je višina priznanih stroškov in nepriznavanje stroškov za nekatere vloge in strokovna mnenja.

Glede stroškov, priglašenih v vlogi z dne 10. 1. 2012, tožnika menita, da bi moral biti po tarifni številki 2200 ZOdvT upoštevan količnik 2,5 in ne zgolj 1,5. Navajata, da se ti stroški nanašajo na obsežno pisno zahtevo za zavrnitev zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja in na zahtevo za stransko intervencijo, da je šlo pri tem za zahtevno pravno vprašanje in težjo pravno problematiko. Zato vztrajata, da se za to vlogo priznajo stroški za sestavo vloge v višini 3.975,50 EUR.

Sodišče ne more slediti tem tožbenim navedbam, ker obsežnost pisne vloge še ne utemeljuje njene zahtevnosti po vsebini, tj. zatrjevanega zahtevnega pravnega vprašanja in težje pravne problematike. Katero pravno vprašanje oz. katera pravna problematika naj bi bila zahtevna, namreč tožnika z navedbo, da o tem „ne more biti nobenega dvoma“, ne pojasnita, zato nadaljnji preizkus tega tožbenega ugovora ni mogoč kljub temu, da tožnika sodišču predlagata, naj v dokazne namene vpogleda v upravni spis in njuna pisanja. Funkcija dokaznega postopka je namreč v potrditvi ali ovrženju trditve o obstoju določenega dejstva in ne more nadomestiti trditvenega bremena strank. Šele če iz zatrjevanih dejstev izhaja uveljavljana pravna posledica, je sodišče dolžno izvesti dokaze, predlagane v zvezi z njimi (tako tudi Vrhovno sodišče npr. v sodbi II Ips 355/2007 z dne 25. 2. 2010).

Neutemeljeno je tudi posplošeno tožbeno stališče, da sta tožnika upravičena do zahtevane višine priglašenih stroškov oz. do odmere stroškov po količniku 2,5 še za vlogi z dne 28. 2. 2012 in 29. 2. 2012. Tožnika namreč tudi ta ugovor utemeljujeta zgolj z obsežnostjo vloge, ki naj bi zahtevala veliko znanja in truda ter pravne argumentacije, iz česa naj bi to izhajalo, pa ne pojasnita. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se vlogi nanašata na pripombe na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja in na kratko dopolnitev te vloge, tožnika pa ne navajata, zakaj teh pripomb nista navajala že v prvi vlogi, s katero sta nasprotovala gradnji. Sodišče tako nima razlogov za dvom v pravilnost uporabe količnikov 1 in 0.3 za navedeni vlogi.

Tudi dejstvo, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, samo po sebi ne utemeljuje zahtevnosti in kompleksnosti zadeve. Iz odločbe o zavrnitvi zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo tožnika prilagata, izhaja, da je bila zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena, ker investitorka ni predložila s prostorskim aktom predpisanega soglasja lastnikov zemljišč za odmik nameravane gradnje od meja teh zemljišč, ki je manjši od 4 m. Med temi lastniki sta tudi tožnika, ki soglasja za tako gradnjo nista dala. Ker gradbenega dovoljenja ni mogoče izdati že, če nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom (1. točka prvega odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1), posplošene trditve o zahtevnosti vlog tožnikov ne zadoščajo za utemeljitev nepravilnosti odmere višine stroškov.

Tožnika ne pojasnita niti svojega ugovora zoper odločitev, da se jima za tiskanje in fotokopiranje v zvezi z vlogo z dne 28. 2. 2012 prizna 9 EUR in ne zahtevanih 11,70 EUR. Neutemeljen pa je tudi očitek o neobrazloženosti te odločitve, saj upravni organ pojasnjuje, da gre za 60 strani kopij po tar. št. 6000. Pravilna je tudi odločitev upravnega organa, da tožnika nista upravičena do nekaterih priglašenih stroškov v zvezi s pritožbo z dne 30. 4. 2012, ki sta jo vložila zoper prvo odločitev o izdaji gradbenega dovoljenja. Glede na to, da so pritožbene novote po tretjem odstavku 238. člena ZUP dovoljene le, če jih pritožnik upravičeno ni mogel pridobiti ali navesti v postopku na prvi stopnji, tožnika tudi po presoji sodišča nista upravičena do povrnitve stroškov za izvedenska mnenja že iz tega razloga. V tožbi sicer navajata, da ju je upravni organ na obravnavah 21. 12. 2011 in 1. 12. 2011 pozival naj strokovno obrazložita svoje navedbe in nasprotovanja gradbenemu dovoljenju, vendar to ne pomeni, da sta upravičena do povračila stroškov za dokaze, ki sta jih predložila šele v pritožbenem postopku. Zato sodišče ni presojalo, ali bi bila tožnika do teh stroškov kot potrebnih stroškov upravičena, če bi izvedenska mnenja predložila v postopku na prvi stopnji.

Zmotno je tudi njuno mnenje, da upravni organ ni imel pravne podlage za upoštevanje nižjega količnika (1,3 namesto 2,5) za omenjeno pritožbo. Odločitev o uporabi količnika 1,3 je upravni organ pravilno oprl na tar. št. 2201, po kateri se za nadaljnji upravni postopek s pravnimi sredstvi nagrada po tar. št. 2200 zniža na količnik od 0,5 do 1,3, če je bila predhodno opravljena storitev v upravnem postopku. V obravnavanem primeru je pritožbo vložil pooblaščenec, ki je predhodno opravil storitev v upravnem postopku, zato že iz tega razloga ni upravičen do višjega količnika, saj je bil po tej tarifni številki za pritožbo priznan najvišji možni količnik. To pomeni, da navedbe o kompleksnosti zadeve, tudi če bi bile konkretizirane, ne bi bile pravno odločilne.

Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče o upravičenosti stroškov za „pripravljalno vlogo“ z dne 3. 5. 2013. Tožnika sicer v tožbi zatrjujeta, da je bila ta vloga nujno potrebna za odločitev o zadevi, vendar ne pojasnita, iz česa to izhaja. Glede na to, da bi bilo v ponovljenem postopku (po odločitvi pritožbenega organa) mogoče izdati gradbeno dovoljenje le, če bi investitorka predložila potrebna soglasja za gradnjo v predvidenih odmikih, je pravilno tudi stališče upravnega organa, da je bila ta pripravljalna vloga tožnikov nepotrebna. Poleg tega pa je upravni organ pojasnil tudi, da sta tožnika v tej pripravljalni vlogi le povzemala do tedaj že znana stališča tožnikov.

Po presoji sodišča je pravilna tudi zavrnitev stroškov, priglašenih na ustni obravnavi 3. 5. 2013. Iz obrazložitve je razvidno, to pa izhaja tudi iz upravnih spisov, da je upravni organ pooblaščeno odvetniško družbo tožnikov pozval, naj specificira stroške, ki jih je na tej ustni obravnavi priglasila kot nagrado za postopek, nagrado za narok in materialne stroške, odvetniška družba pa je odgovorila, da gre za stroške iz tarifnih številk, ki se nanašajo na stroške sodnega postopka. Odločitev o nepriznanju teh stroškov torej ne temelji na stališču, da bi morala tožnika navesti, po kateri tarifni številki jih priglašata, temveč na ugotovitvi, da tožnika za ta del postopka kljub pozivu organa nista priglasila stroškov, ki jih je mogoče priglasiti v upravnem postopku.

V preostalem delu je upravni organ del priglašenih stroškov pravilno zavrnil, ker se ne nanašajo na ta upravni postopek, temveč na upravni spor, del na osebne stroške, ki niso stroški upravnega postopka, del pa na stroške strokovnih mnenj, ki za odločanje v ponovljenem postopku niso bila potrebna, saj je bilo po odločitvi pritožbenega organa jasno, da je gradbeno dovoljenje mogoče izdati le ob soglasju stranskih udeležencev, tj. tožnikov v tem upravnem sporu. Stranki, ki je zavezanec za povrnitev stroškov, se namreč v plačilo lahko naložijo le potrebni

oz. upravičeni stroški, torej tisti, ki se nanašajo na dejanja v postopku, s katerimi je stranka uspešno zagotovila varstvo svojih pravic tudi z navajanjem relevantnih okoliščin, ki jih je upravni organ upošteval pri svoji odločitvi. Zgolj zatrjevanje, da je bila izdelava strokovnih mnenj in fotografij (za katere prav tako uveljavljata povrnitev stroškov) potrebna, pa ne zadošča za utemeljitev nepravilnosti in nezakonitosti izpodbijane odločitve.

Neutemeljeno je tudi tožbeno stališče o upravičenosti do povrnitve osebnih stroškov. Prvi odstavek 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da če v postopek vstopi stranski udeleženec (kot v obravnavanem primeru), krije svoje stroške, če s svojim zahtevkom ni uspel, če pa je z zahtevkom uspel, krije stroške stranka, na zahtevo katere se je postopek začel, razen osebnih stroškov.

Osebni stroški torej niso stroški postopka, kateri so osebni stroški, pa opredeljuje drugi odstavek 113. člena ZUP. Osebnih stroškov stranke (stroški za njen prihod, izgubo časa in zaslužka), torej stroškov, ki ne vplivajo neposredno na izvedbo postopka, ZUP med stroške postopka ne uvršča (tako tudi Vrhovno sodišče že v sodbi X Ips 359/2005 z dne 4. 2. 2009). Zato tožbene navedbe o pravici do povrnitve tožnikovih osebnih stroškov (tj. potnih stroškov prihoda na obravnavo in stroškov izostanka iz službe) nimajo pravne podlage.

Zgolj vztrajanje pri najvišjem možnem količniku za stroške sestave odgovora na pritožbo z dne 20. 12. 2013 ne utemeljuje očitka o nepravilnosti upoštevanja količnika 0,3 za to vlogo. Upravni organ je namreč pojasnil, da gre za enostavno pisanje, saj ne vsebuje težjih pravnih vprašanj niti obsežnih vsebinskih razlag. Glede na to, da je bila zahteva investitorke za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena že zato, ker tožnika s to gradnjo nista soglašala, tudi sodišče nima razloga za dvom v navedeno oceno upravnega organa, tožnika pa tudi te trditve o zahtevnem pravnem pisanju in opredeljevanju na različnih pravnih podlagah z ničimer ne konkretizirata.

Ker tožnika v upravnem postopku nista priglasila stroškov za zastopanje več oseb (to sta navajala šele v pritožbi zoper sklep o odmeri stroškov), je neutemeljeno tudi njuno pričakovanje, da bo upravni organ odločil o stroških, ki jih nista uveljavljala. Tožnika sicer trdita, da sta to upoštevala v višini priglašenih stroškov vendar tudi te trditve z ničimer ne pojasnita, nasprotno, iz vseh tožbenih navedb izhaja, da sta priglašene stroške z najvišjim količnikom uveljavljala le zaradi domnevne zahtevnosti pisanja in kompleksnosti zadeve, ne pa zaradi zastopanja več oseb.

Ker je sodišče presodilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev je sprejelo na seji, saj tožnika navajata dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev ter navajata nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.