Jedro

Namen, zaradi katerega sta stranki sklenili aneks k prodajni pogodbi, je relevantna okoliščina za določitev časa izpolnitve, če rok izpolnitve obveznosti v aneksu ni določen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni solidarno plačati tožeči stranki 10.876,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2010 dalje do plačila in ji povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po izdaji sodbe sodišča prve stopnje dalje, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Sodišče je toženi stranki naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.498,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka sodbe pa je pobotni ugovor tožene stranke zavrnilo.

Tožena stranka v pritožbi zoper uvodoma navedeno sodbo uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podredno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Ostale relevantne pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju te obrazložitve.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka s tožbo v obravnavani zadevi zahteva, da tožena stranka izpolni obveznost, dogovorjeno v drugi alineji 5. točke aneksa z dne 10. 10. 2008, sklenjenega k prodajni pogodbi za nepremičnine z dne 31. 3. 2008. Ta določba aneksa vsebuje zavezo kupcev, da bosta ob prejemu kupnine od občine Ž. (v nadaljevanju: občina) prodajalki nemudoma plačala 2,00 EUR za m2 zemljišča, ki bo odmerjeno za lokalno cesto. Sodišče prve stopnje je moralo ugotoviti, ali ta obveznost plačila obstoji in nadalje, ali je zapadla v plačilo, kot je to navedlo v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno izhajalo ne le iz citirane obveznosti v drugi alineji 5. točke aneksa, pač pa iz celotne vsebine te alineje, ki vsebuje najprej dogovor, da bosta stranki (stranki kupne pogodbe) s skupnimi napori storili vse potrebno, da bi občina odstopila od uveljavljanja predkupne pravice na zemljiščih, po katerih poteka lokalna cesta št. ..., v nasprotnem primeru pa bosta kupca sama nadaljevala pogajanja z občino za sklenitev predpogodbe oz. prodajne pogodbe za zemljišča, ki bodo odmerjena za lokalno cesto št. ... Glede na tako vsebino druge alineje 5. točke aneksa, je sodišče pravilno ugotovilo, da iz navedb tožencev (kupcev) izhaja, da sta nadaljevala pogajanja z občino za sklenitev prodajne pogodbe ali predpogodbe za zemljišča, ki so bila odmerjena za cesto št. ..., potem ko občina na nepremičninah, po katerih poteka lokalna cesta, ni uveljavljala predkupne pravice. Nesporno je, da do sklenitve pogodbe med občino in tožencema še ni prišlo in da torej toženca še nista prejela kupnine, sodišče pa je iz navedb tožencev ugotovilo, da sta še vedno pripravljena prodati zemljišče občini, saj sta navedla, da od tega zemljišča nimata koristi, da pa sta ponudbo občine za odkup zemljišča po ceni 2,00 EUR za m2 zavrnila.

Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da v aneksu ni določen čas oziroma rok, ko mora biti izpolnitev oziroma plačilo, dogovorjeno v drugi alineji 5. točke aneksa, izvršeno, in pravilno sklepalo, da to dejstvo ne pomeni, da rok izpolnitve oz. plačila ni določljiv. Pri tem se je utemeljeno oprlo na 289. člen Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem se rok določi glede na namen posla, glede na naravo obveznosti in druge okoliščine konkretnega primera. Ustrezno je pojasnilo, da je pri tem namen, zaradi katerega sta sklenili aneks, relevantna okoliščina za določitev časa izpolnitve, če je bil namen strankam znan oziroma bi jim moral biti znan, in nato jasno in prepričljivo ocenilo, da je bil namen sklenjenega aneksa, da tožena stranka sklene pogodbo z občino za zemljišče, odmerjeno za lokalno cesto, in da od kupnine plača tožeči stranki dogovorjeni znesek 2,00 EUR za m2 zemljišča. Taka ocena temelji na ugotovitvah, da je občina dala tožencema ponudbo za odkup zemljišča po ceni 2,00 EUR za m2, ki jo je za nakup kmetijskih zemljišč določil Odbor za finance, proračun in premoženje Občine Ž. 11. 4. 2007; da se je občina z ostalimi lastniki dogovorila glede odkupa ceste; da sta toženca ponudbo za odkup zavrnila, ker sta hotela višjo ceno zemljišča. Ob tako sprejeti pravilni oceni sodišča prve stopnje o namenu sklenjenega aneksa, je nadalje sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je rok za izpolnitev obveznosti plačila kupnine dospel s predložitvijo kupne pogodbe Občine Ž. toženi stranki, saj je tako slednja imela možnost takrat sprejeti ponudbo in skleniti prodajno pogodbo za nepremičnine za ceno 2,00 EUR za m2, torej za enako ceno, kot je dogovorjena v aneksu.

Tožena stranka meni, da je zgrešena ocena sodišča, za kakšno terjatev je šlo pri iztoževanem znesku, ker da je spregledalo, da v zvezi z nepremičninami, po katerih je potekala trasa lokalne ceste, pravdni stranki nista bili v položaju prodajalke in kupcev. Prodajalca teh zemljišč sta toženca, predvideni kupec pa Občina Ž. Pritožbeno sodišče ocene tožene stranke ne sprejema, saj je sodišče prve stopnje pravilno o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločalo na podlagi dogovora v drugi alineji 5. točke aneksa k sklenjeni kupni pogodbi, iz katerega izhaja obveznost tožene stranke, kot je obrazloženo že zgoraj. Zato ne drži, da je sodišče spregledalo, da je tožnica po prodajni pogodbi z dne 31. 3. 2008 vsa svoja zemljišča prodala kupcema za dogovorjeno kupnino 154.440,00 EUR in da sporna zemljišča s cesto v času sklenitve prodajne pogodbe in aneksa sploh še niso bila odmerjena. Glede na navedeno obveznost, ki se jo je zavezala izpolniti tožena stranka v skladu z drugo alinejo 5. točke aneksa, ne drži, da je bistvena okoliščina v tem sporu dejstvo, da stranki niti z aneksom nista spreminjali določila o predmetu prodajne pogodbe niti določila o kupnini niti ni bistveno, da sta aneks sklenili zato, ker sta reševali nastalo situacijo v posledici tega, da si je tožničin nepremičninski posrednik v tem poslu M. S. nezakonito prisvojil zneska 15.440,00 EUR (ara) in 16.000,00 EUR (posojilo), ki bi ju moral izročiti tožnici. Sporna obveznost tožene stranke, ki izhaja iz druge alineje 5. točke aneksa, je bila nedvomno dogovorjena iz razloga, ki ga tudi sama tožena stranka v pritožbi navaja kot drugi razlog za sklenitev aneksa, in sicer da se je ob izvedbi prodajne pogodbe ugotovilo, da občina uveljavlja predkupno pravico na delih parcel številka … k.o. P. Nesporno v tej pravdi je, da sta potem toženca dosegla, da je občina 28. 10. 2008 izdala (tožnici) potrdilo, da ne uveljavlja več predkupne pravice na spornih parcelah. Sodišče je to obrazložilo v tč. 11, zato za to dejstvo ne drži, da sodišče teh navedb ni upoštevalo. Za predmetni spor pa niso relevantne navedbe, da je tožena stranka na tej podlagi nato prejela notarsko overjeno prodajno pogodbo, da je lahko vložila zemljiškoknjižni predlog in da sta toženca nakazala tožnici tudi vso dogovorjeno kupnino, zato očitek da sodišče teh navedb ni upoštevalo, ni utemeljen.

Navedbe v pritožbi, da tožena stranka meni, da gre za dokazana dejstva, iz katerih izhaja, da pri dogovoru o plačilu 2,00 EUR na m2 ni šlo za spremembo dogovora o višini kupnine za zemljišča iz prodajne pogodbe, temveč za samostojno zavezo tožencev, s katero sta se toženca v primeru uspešno realiziranega nadaljnjega posla zavezala tožnici odstopiti del prejete kupnine, in da ni dvoma, da je bilo dogovorjeno, da ta obveznost nastane šele ob pogoju sklenjene nadaljnje prodaje in takrat, kot toženca prejmeta kupnino od občine, ter navedba, da je povsem logično, da je bilo določilo pogajanjih navedeno le za primer, če občine ne bi hotela brez sklenitve predpogodbe odstopiti od uveljavljene predkupne pravice, predstavljajo lastno dokazno oceno tožene stranke, ki ne terja presoje.

Neutemeljen je očitek, da se je sodišče izognilo opredelitvi, ali je bila ta obveznost dogovorjena le za primer, če bosta stranki s skupnimi napori uspeli doseči, da občina ne bo uveljavljala več predkupne pravice, ali tudi za nasprotni primer, ko tega ne bi uspeli, saj opredelitev jasno izhaja iz vsebine 11. do 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Zato ni podana očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbi izpodbija tudi sklep sodišča, da nadaljnja pogajanja tožene stranke z občino pomenijo izpolnjevanje zaveze iz 2. alineje 5. točke aneksa. Navaja, da je šele sredi leta 2009 prišlo do dokončne odmere zemljišča s cesto. Priznava, da je res ponovno ponudbo občine zavrnila in da se je začela ponovno pogajati za višjo ceno, pri čemer pa da ni šlo za pogajanja, ki bi jih sicer skladno z določilom 2. alineje 5. točke aneksa morala izvajati in zaključiti tožena stranka, da bi realizirala posel s tožnico. Pritožbeno sodišče zavrača očitke tožene stranke, da prvostopenjsko sodišče očitno ni razumelo te distinkcije, saj je po oceni pritožbenega sodišča sodišče o tem sprejelo pravilne zaključke. Ne drži, da odločitev sodišča ni oprta na določila aneksa niti na prodajno pogodbo kot celoto. Ugotovitve in zaključek sodišča potrjujejo navedbe tožeče stranke, da sta se s spornim določilom v aneksu pravdni stranki dejansko dogovorili za dodaten del kupnine, pri čemer nista izrecno določili roka izpolnitve, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi iz izpovedbe M. B. nedvomno izhaja, da je sam privolil, da bo tožnici dal 2,00 EUR za m2 zemljišč, na katerih poteka cesta, na tožničin interes za sklenitev aneksa tudi zaradi dogovora za dodaten del kupnine pa nedvomno kaže že sama navedba tožene stranke na naroku dne 19. 3. 2012, da je tožnica dobila povprečno za m2 blizu 0,40 EUR, dočim bi zanje dobila, če bi nepremičnine sama že prej prodala občini 2,00 EUR za m2, za kolikor je občina zemljišča odkupovala v skladu s sklepom Odbora za finance, proračun in premoženje z dne 11. 4. 2007. Sodišče prve stopnje je zato glede na dejstvo, da je občina dala tožencema ponudbo za odkup zemljišča po 2,00 EUR za m2, da se je z ostalimi lastniki dogovorila glede odkupa ceste, da sta toženca ponudbo za odkup zavrnila, ker sta hotela višjo ceno zemljišča, utemeljeno ocenilo, da je bil namen sklenjenega aneksa, da tožena stranka sklene pogodbo z občino za zemljišče, odmerjeno za lokalno cesto, ki je nesporno obstajala že ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe med pravdnima strankama, in da od kupnine plača tožeči stranki dogovorjeni znesek 2,00 EUR za m2 zemljišča. Ob taki oceni je sodišče pravilno zaključilo, da je rok za izpolnitev obveznosti plačila dogovorjenega zneska dospel s predložitvijo kupne pogodbe Občine Ž. toženi stranki, saj ponujena cena ni bila nižja od tiste, dogovorjene z aneksom. Prvostopenjsko sodišče položaja pravdnih strank ni presojalo neenakopravno in v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, saj je o utemeljenosti tožbenega zahtevka odločilo na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v okviru pravnorelevantnih trditev pravdnih strank. Tudi sklicevanje sodišča na določila o prodajni pogodbi (člen 496 OZ) ni zmotno, kot očita pritožba, saj obveznost tožencev predstavlja plačilo dodatne kupnine, kar nedvomno izhaja iz vsebine druge alineje 5. člena aneksa in ugotovljenega dejanskega stanja. Ne drži, da ne gre za vzajemno terjatev, saj je tožnica tožencema v skladu z določbami pogodbe že izročila nepremičnine. Tožena stranka ima sicer prav, da je bilo zmotno uporabljeno določilo o nastopu pogoja (59. člen OZ) z ugotovitvijo, da je zaveza tožencev odvisna od izpolnitve določenega pogoja, kar pa na pravilnost odločitve ne vpliva, saj le-ta temelji na pravilni ugotovitvi oziroma zaključku, da je bil rok izpolnitve obveznosti plačila določljiv, in sicer je dospel dospel s predložitvijo kupne pogodbe Občine Ž. toženi stranki. Sodišče je tako pravilno uporabilo določbo 289. člena OZ. V konkretnem primeru je bila na bodočo okoliščino namreč vezana zgolj izpolnitev tožene stranke. Ta okoliščina je predstavljala pogodbeni okvir, zato vsebine druge alineje 5. točke aneksa ni mogoče razumeti kot opredelitev odložnega pogoja, ki bi vsebovalo negotovost, ali bo na strani tožene stranke sploh kdaj nastopila obveznost za plačilo. Ker ima sodba o roku plačila izčrpne razloge v 13., 14. in 15. točki obrazložitve, ne drži očitek, da v sodbi ni pojasnjeno, zakaj ni upoštevan odločilni pogoj za plačilo dogovorjenega zneska, in sicer da toženca za sporne nepremičnine prejmeta kupnino od občine. Uveljavljena bistvena kršitev postopka tako ni podana.

Tožena stranka nazadnje še opozarja, da če je sodišče štelo, da je tožničina terjatev zapadla, bi morala enako šteti, da je tudi njena terjatev že zapadla, saj tudi tožena stranka ni dolžna v nedogled čakati, da bi tožnica dobila denar od S. Zato uveljavlja, da so ji bile s takšnim odločanjem kršene ustavno zajamčene pravice, zlasti 14., 22. in 23. člen Ustave. Kršena pa ji je bila tudi pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in pravice do enakopravnega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije, urejene v 14. členu. Sodišče prve stopnje je glede pobotnega ugovora tožene stranke pravilno ugotovilo, da terjatev, ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, še ni zapadla v plačilo, ker tožnica še ni prejela zneska 16.000,00 EUR od M. S. Ta ugotovitev s pritožbo ni izpodbijana. Pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožba ne more ovreči z navedbo, da položaja strank nista glede tega v ničemer različna, in povzetimi navedbami v začetku te točke. Ker terjatvi torej še nista pobotljivi, je sodišče prve stopnje ugovor tožene stranke utemeljeno zavrnilo. Pri tem pa ni toženi stranki niso bile kršene niti ustavno zajamčene pravice niti pravica do poštenega sojenja.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške, nastale zaradi vložitve pravnega sredstva (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).