Jedro

Tožnik je upravičen do plačila dela preko polnega delovnega časa, četudi mu takšno delo ni bilo odrejeno s pisnim sklepom. Za ure dela preko polnega delovnega časa v okviru zakonske omejitve je upravičen do plačila z dodatkom, za preostale opravljene ure dela pa do plačila kot za redno odpravljene delovne ure.

Za priznanje stroškov prevoza na delo je tožena stranka potrebovala le podatek o naslovu prebivališča tožnika in podatek o prisotnosti tožnika na delu. Tožnik ni bil dolžan predložiti potrdila o ceni mesečne vozovnice na relaciji, s katere je prihajal v službo, ampak je do povračila stroškov prevoza na delo upravičen, saj so mu ti stroški dejansko nastali.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku 1. točke, 2. točki ter 3. točki izreka razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del (1. odstavek 1. točke izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 3.549,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz 1. odstavka 1. točke izreka. Višji zahtevek je zavrnilo (2. odstavek 1. točke izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek na plačilo 2.338,81 EUR in zakonske zamudne obresti od zneskov, razvidnih iz 2. točke izreka sodbe. Odločilo je, da pravdni stranki sami krijeta svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka se pritožuje zoper 1. točko izreka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno izpodbijani del) razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da jo spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi. Navaja, da med strankama ni nikoli obstajalo kakršnokoli pisno navodilo oziroma odredba o nadurnem delu, zato je sklicevanje na evidenco ur brezpredmetno. Res je tožnik v določenem obdobju v lokalu delal sam, vendar je bilo to zgolj kratko obdobje, v tem času pa nikakor ni mogel opraviti vsega v sodbi priznanega nadurnega dela. Med strankama je sicer v prvotni fazi obstajal dogovor o izplačilu določenega števila nadur, vendar se tožnik z tedaj dogovorjenim in ponujenim predlogom ni strinjal, zato je o tem odločalo sodišče. Tudi izvedenec je v mnenju navedel, da tožnik vsakomesečno ni opravil določenega fonda ur.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je tožnikov zahtevek za plačilo zneskov, zapadlih do marca 2003, zastaral, ker ga je specificiral šele z vlogo z dne 21. 2. 2008. Tožnik je že v tožbi z dne 21. 9. 2006 zahteval plačilo zneskov, zapadlih od leta 2002 dalje in sicer v seštevku in z obrestmi od vložitve tožbe dalje. V pripravljalni vlogi z dne 21. 2. 2008 je ta zahtevek razčlenil po posameznih mesecih in zahteval zakonske zamudne obresti od posamičnih zapadlosti. Na ugovor zastaranja zahtevka, zapadlega do marca 2003, je sodišče sledilo in štelo za zastarane tako glavnice in obresti. Strinja se z odločitvijo glede zamudnih obresti, ne pa z zastaranjem glavnice zapadle do marca 2003, saj jo je zahteval že v tožbi. Glede plačila nadur, navaja, da Zakon o delovnih razmerjih res določa, da je mogoče mesečno odrediti le 20 ur, vendar pa preseganje te omejitve sankcionira le kot prekršek. Omejitev ne pomeni, da je vsaka nadaljnja ura nad 20 ur mesečno zato navadna ura, je namreč prav tako nadura, le da je delodajalec s tem v prekršku. Zato tožniku pripada plačilo celotne količine nadurnega dela. Dokaz, da je šlo res za nadure, je ponudila tožena stranka sama, ko jih je deloma obračunavala v plačilnih listah. Glede utemeljenosti zahtevka za plačilo stroškov prevoza navaja, da je prepričljivo izpovedal, da je potrdila poslal D.Z. in da jih enkrat celo ni dobila, tako, da jih je pošiljal ponovno. D.Z., ki je obravnavala veliko število kadrovskih zadev, se tega ne more spomniti, negotovost bi bilo mogoče odpraviti s soočenjem priče in tožnika. Meni, da gre pri stroških prevoza za čisto denarno terjatev, zato ni bil potreben postopek po 204. členu ZDR. Meni tudi, da je bil dolžan sporočiti le kraj, od koder prihaja na delo. Sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo zahtevka za stroške prevoza, ki ga je postavil šele po izvedenskem mnenju (za čas od aprila 2005). Tožnik je spremenil tožbo, tožena stranka se je spustila v obravnavanje po spremenjenem zahtevku in mu ni nasprotovala. Zato bi mu sodišče moralo ugoditi. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik vtoževal plačilo nadur ter razliko v plačilu stroškov prevoza na delo in z dela. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku tožbenemu zahtevku za plačilo nadur delno ugodilo, zahtevek na plačilo razlike stroškov prevoza na delo in z dela je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik v spornem obdobju opravil določeno število ur preko polnega delovnega časa, za katerega ni prejel plačila. Ker po določbah Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) nadurno delo lahko traja največ 20 ur mesečno, mu je sodišče prve stopnje priznalo v tem obsegu plačilo, ki velja za nadure, ostale opravljene ure pa po plačilu, ki velja za običajne ure. Del zahtevka je zavrnilo na ugovor tožene stranke o zastaranju zahtevka do marca 2003. Glede zahtevka za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela je ugotovilo, da tožnik toženi stranki ni dostavil potrdila o ceni delavske vozovnice za relacije, na katerih se je vozil in ker ni dokazal, da je potrdilo predložil, je zaključilo, da ni dokazal, da je upravičen do povrnitve razlike v prevoznih stroških.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje o plačilu dela preko polnega delovnega časa - nadure. Po določbi 3. odstavka 143. člena ZDR (veljavnem v času spornega obdobja) nadurno delo lahko traja največ osem ur na teden, največ 20 ur na mesec in največ 180 ur na leto. Ob upoštevanju navedenih določb ZDR je lahko tožnik v spornem obdobju opravil mesečno 20 nadur. Tožnik je bil upravičen do plačila dela preko polnega delovnega časa tudi v primeru, če mu ga delodajalec ni odredil s pisnim sklepom, kot je to določeno v 2. odstavku 143. člena ZDR. Po uveljavljeni sodni praksi je delavec v primeru večjega števila dejansko opravljenih nadur od zakonsko dovoljenih upravičen do izplačila nadur v višini, določeni za nadure, le za takšno število nadur, kot jih je dopuščal zakon. Če pa delavec opravi večje število nadur (kot je to v konkretnem primeru) od zakonsko dovoljenih, mu za te nadure pripada plačilo brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa (torej kot za ure dela v polnem delovnem času). Takšno stališče je v dosedanjih primerih sprejela sodna praksa. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno odločilo, ko je tožniku priznalo plačilo za delo preko polnega delovnega časa v okviru zakonske omejitve, za ostale opravljene ure pa v višini, kot za redno opravljene delovne ure. Zato so pritožbene navedbe tožene stranke in tožnika v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje v tem obsegu neutemeljene.

Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo tožnika, da ni utemeljen ugovor zastaranja glavnice, zapadle do marca 2003. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je bil zahtevek za plačilo glavnice postavljen šele s pripravljalno vlogo z dne 21. 2. 2008, ko je tožnik le specificiral zahtevek po posameznih mesecih in zahteval zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih zneskov. Tako je odločitev o zastaranju zakonskih zamudnih obresti pravilna, ni pa pravilna odločitev o zastaranju glavnice, zapadle do marca 2003. V zvezi z zahtevkom za plačilo stroškov prevoza na delo in z dela pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi zahtevka zmotno oprlo na ugotovitev, da tožnik tožbenega zahtevka ni dokazal. Plačilo stroškov prevoza na delo in z dela je čista denarna terjatev, zato ni vezana na predhodno odločitev pristojnega organa pri delodajalcu. Po določbi 130. člena ZDR mora delodajalec delavcu med drugim zagotoviti tudi povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela. Za priznanje stroškov delodajalec potrebuje le potrdilo o prijavljenem stalnem prebivališču (oziroma naslov prebivališča) ter podatke o prisotnosti tožnika na delu. Pri povrnitvi materialnih stroškov je bistveno le dejstvo, da so le-ti dejansko nastali. Tožnik je zatrjeval, da je toženi stranki dostavil potrdilo o znesku mesečne vozovnice na relacijah, na katerih se je vozil. Sodišče prve stopnje trditvam tožnika, da je potrdilo oddal, ni verjelo, strinjalo se je s toženo stranko, da ni dolžnost delodajalca, da sam pribavi podatke o višini stroškov prevoza na delo in z dela za posameznega delavca. Za priznanje stroškov prihoda na delo in z dela je po oceni pritožbenega sodišča bistveno, da so tožniku stroški nastali, pri tem pa ni bistveno, ali je tožnik dokazal, da je delodajalcu – toženi stranki predložil potrdilo o višini vozovnice. Tožena stranka je imela podatke o prebivališču tožnika, od koder se je vsakodnevno vozil na delo, tožniku so stroški nastali, zato zgolj dejstvo, da ni sporočil podatkov o višini vozovnic, še ne pomeni, da do povračila ni upravičen. Pritožba tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o delu tožbenega zahtevka na plačilo razlike stroškov prevoza za čas od aprila 2005 dalje. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 8. 10. 2008 razširil tožbeni zahtevek še na povračilo stroškov prevoza za čas od aprila 2005 dalje. Tožena stranka se je spustila v obravnavanje po spremenjeni tožbi, sodišče prve stopnje pa o tem delu tožbenega zahtevka ni odločilo.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločitev v 2. odstavku 1. točke izreka ter odločitev v 2. točki izreka izpodbijane sodbe, ki se nanaša na plačilo dela preko polnega delovnega časa do marca 2003 in na plačilo stroškov prevoza na delo in z dela, razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev v 3. točki izreka, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka. V ostalem delu je pritožbo tožene stranke v izpodbijanem delu (1. odstavek 1. točke izreka) zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ob upoštevanju navedenega dopolniti dokazni postopek in nato o zadevi ponovno odločiti.

O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 4. točke 165. člena ZPP v zvezi s 3. točko 165. člena ZPP, v skladu s katero sodišče v primeru, če delno razveljavi odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo.