Jedro

Manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/2 tč. 13 ZPP, če se sodišče v obsodilni sodbi glede obstoja škodnega dogodka in nedopustnosti ravnanja toženca (posek dreves na tožnikovi parceli), sklicuje samo na spis v kazenski zadevi, v kateri je bil toženec oproščen obtožbe kaznivega dejanja gozdne tatvine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je tožencu naložilo plačilo zneska 31.042,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški v znesku 24.040,00 SIT tožniku. Glede na ugotovitve kazenskega spisa je po temelju utemeljen tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine, ker je toženi posekal dve tožnikovi smreki. Toženec se s tem sicer ni strinjal, vendar svojih trditev, da so smreke rasle na njegovi parceli, ni dokazal. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da podatki kazenskega spisa ničesar ne izkazujejo, saj je toženec tudi v kazenskem postopku zatrjeval, da sta smreki rasli na njegovi parceli, tožnik pa ravno obratno. Glede na veljavno načelo Zakona o pravdnem postopku je dokazno breme na strani tožeče stranke. Tožeča stranka bi morala dokazati, da so bile smreke tožnikove, vendar glede tega niso bili ponudeni in izvedeni nobeni dokazi. Zato tožencu ni bilo potrebno zalagati nobenega predujma za izvedenca geometra. Napačna pa je tudi odločitev o prisojenem znesku. Tožnik bi bil upravičen kvečjemu do plačil vrednosti smrek po cenah na panju.

Pritožba je utemeljena.

V tej pravdni zadevi je za ugoditev tožbenemu zahtevku potrebno ugotoviti, da je tožniku nastala škoda in da izvira iz nedopustnega ravnanja toženca, torej, da je toženec posekal in odpeljal dve smreki, ki sta rasli na tožnikovem zemljišču. Breme dokazovanja za navedeno je na tožniku. Kot dokazno sredstvo je možen kakršenkoli dokaz, načelno pa je vedno možen močnejši dokaz nasprotne stranke, ki prevlada nad šibkejšim. Zato načelno ni izključena možnost, da bi tožnik z določenim dokazom dokazal, da sta smreki rasli na njegovi parceli, toženec pa bi nato z močnejšim dokazom, npr. z izvedencem geodetske stroke dokazal, da je meja potekala tako, da sta smreki rasli na toženčevem zemljišču. Prvostopno sodišče se je postavilo na stališče, da je tožnik dokazal, da je toženec sekal na njegovem, toženec pa svojih nasprotnih trditev z ničemer ni dokazal. Kot je bilo navedeno zgoraj, bi tako razlogovanje načelno bilo mogoče, vendar ima izpodbijana sodba pomanjkljivost, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Ni namreč ustrezno obrazloženo, s čim naj bi bilo dokazano, da sta smreki rasli na tožnikovi parceli. Prvostopno sodišče zgolj navaja, da je to okoliščino tožnik dokazoval s kazenskim spisom, iz katerega izhaja, da sta smreki rasli 2,10 m oz. 16,4 m od meje s toženčevo parcelo.

Zakaj je na podlagi tega dokazovanja to okoliščino štelo za dokazano, prvostopno sodišče ni pojasnilo, torej dokaza ni ocenilo. Predvsem pa iz obrazložitve ni razvidno, kaj je tisto v kazenskem spisu, kar dokazuje, da sta bili smreki tožnikovi. Toženec je bil namreč v kazenski zadevi pravnomočno oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje gozdne tatvine po čl. 158/III in I KZ RS. Iz sodbe z dne 29.9.1992 izhaja, da je bil obdolženec (toženec) prepričan, da seka na svojem in da zato ni zanesljivih dokazov za njegovo krivdo.

Tudi sicer se kazensko sodišče v navedeni sodbi ni opredelilo, na čigavem zemljišču je sekal toženec, poudarilo je le nasprotujoče si izjave obeh prizadetih. Podaki o oddaljenosti smrek od meje iz kazenske sodbe niso razvidni, na druge konkretne dokaze pa se prvostopno sodišče ne sklicuje. Tako v obrazložitvi izpodbijane sodbe manjkajo odločilna dejstva, ki bi omogočila preizkus sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po čl. 354/II tč. 13 ZPP. Pritožbeno sodišče je glede na to kršitev moralo izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 369/I ZPP).

V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče odpraviti kršitev postopka in skrbno oceniti ter nato ustrezno navesti dokaze, na katere bo oprlo svojo odločitev. Pri tem pa bo potrebno ugotoviti tudi pravilno višino škode, ki naj bi nastala tožniku, glede na utemeljeno pritožbeno trditev, češ da vrednost smrekovih hlodov, izhajajoča iz podatkov gozdnega gospodarstva, ni pravilna podlaga za ugotovitev višine škode. Ta je namreč dejansko odvisna od vrednosti smrek na panju.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi čl. 166/III ZPP.